Starša si kar na lepem želita le še miru
S sestro sva odraščali v zelo živahni in glasni družini. Oče je bil znan harmonikar, skupaj s še dvema je igral na številnih porokah daleč naokoli. Mama je učiteljica gospodinjstva, ob popoldnevih in večerih pa je poučevala ročna dela. Ženske so prihajale tudi k nam na dom. Ko sva s sestro malo odrasli, sva jim kuhali kavo, čaj, pekli zanje piškote. Velikokrat je kdo od gostov prespal pri nas. Tudi sicer smo imeli kup prijateljev, ne spominjam se, da bi en sam dopust preživeli brez njih. Ko sva se s sestro poročili in se odselili od doma, sva se nekaj let skoraj vsak petek vračali domov. Tudi najini otroci so pri dedku in babici neizmerno uživali. Bolj ko sta se ati in mami bližala šestdesetemu, bolj čudna sta postajala. Oče je spravil harmoniko v omaro, mama komaj čaka, da se znebi »pamžev« in gre v pokoj. Tudi vabila na nedeljska kosila so postajala vedno bolj redka. Da potrebujeta mir in tišino, smo slišali od njiju. Zadnje čase omenjata, da se bosta po mamini upokojitvi preselila v počitniško hišico, ki jo imata na nekem dalmatinskem otoku. Bogu za hrbtom, milo rečeno. S sestro sva v šoku. Zakaj sta postala takšna čudaka? So za spremembe krive govorice, da je imel ati afero z neko sodelavko? Kaj naj narediva, da ju spraviva k pameti?
Draga Neda, drži, da sodim v generacijo vaših staršev, a to še ne pomeni, da bom znala potegniti iz rokava odgovore, ki bi vas zadovoljili. Razlogov za spremembe, ki jih občutite, pa vam niso všeč, je lahko nešteto. Se pa strinjam, da se je moralo zgoditi nekaj prelomnega, kar je očeta in mamo tako zaznamovalo, da sta se hote ali nehote zelo spremenila.
Ni tako redko, da v kakšni družini trdijo, da drug drugega zelo dobro poznajo. Celo najbolj skrite skrivnosti. To je velikanska laž. Vemo zgolj tisto, kar so nam bližnji pripravljeni pokazati oziroma povedati, ni tako? Starši od otrok slišimo zgolj tisto, kar je, po njihovem, varno za naša ušesa in dobro počutje. Zgodovina se nenehno ponavlja, tudi mi smo imeli nekoč kup skrivnosti, ki jih s starši nismo nikoli delili – zakaj bi jih?
Podobno se dogaja v obratni smeri. Otroci po navadi nimajo najmanjšega pojma, kaj točno počnejo starši za vrati spalnice. Marsikdo tam komunicira drugače kot takrat, ko so zraven potomci. Četudi ste zelo radovedni, boste o najbolj intimnih skrivnostih, ki vežejo očeta in mamo, težko izvedeli pravo resnico.
Vaša družina dolga desetletja ni imela neke prave zasebnosti. Kar naprej ste bili na prepihu, obiskovalci so si dnevno podajali kljuko, včasih je kdo pri vas celo prespal. Imeti družbo ob kavi, pokramljati, si tudi kaj zaupati je luštna stvar. A po uri ali dveh je že čas, da gre vsak po svoje, ni tako? Pri vas je bilo kot na železniški postaji! Mama je bila dopoldne v službi, se je doma sploh utegnila posvetiti možu in hčerkama, ko so jo pred vrati že čakali prvi tečajniki? Na srečo sta bili s sestro zelo samostojni, da sta lahko odraščali, ne da bi za to potrebovali mamino ali očetovo bližino.
Od prijateljev, ki so vas obkrožali, se niste odpočili niti v času dopusta. So vam na tisti jadranski otok sledili zaradi prijateljskih čustev ali zaradi cenovno ugodnega letovanja, je vprašanje, na katero ne morem odgovoriti. Vem pa, da bi bilo razumnemu človeku, ki ima rad vsaj malo zasebnosti, logično, da se takšne družabne Indije Koromandije, kot so jo imeli starši, prej ali slej naveličamo.
Dopuščam še eno možnost, ki ste jo v pismu omenili mimogrede, a vendarle: kaj pa, če sta si takšen, zelo družaben način življenja izbrala tudi zaradi inančnih težav? V času, ko sta zidala hišo, je oče igral na svatbah, kar je prinašalo denar za nakup opeke, pohištva, dokončanje različnih obrtniških del pri hiši. Vajin študij, ki sta ga plačevala iz lastnega žepa, tudi ni bil poceni? In če zraven dodate še veselje do druženja, zabave in dobre volje, potem se ne čudite, da sta uživala, dokler je bilo to potrebno.
Ko sta se s sestro poročili, odšli na svoje in si ustvarili družini, so potrebe po dodatnem zaslužku izginile. Napočil je čas za počitek, spremembe, ki sta jih morda že dlje časa načrtovala. Je pa res, da se jima ni zdelo potrebno, da bi o njih razpravljala s hčerkama. Oče je komaj čakal, da se upokoji. Že nekaj let se zelo intenzivno ukvarja s fotograijo in rodoslovjem, mama se pletilk in kvačke ne pritakne več, ker je začela slikati akvarele. Udeležuje se tudi slikarskih kolonij. Eno namerava organizirati tudi na »svojem« otoku.
Iz lastnih izkušenj vam povem, da so lahko leta okoli šestdesetega rojstnega dne – prelomna. Večina se zave, da jim življenje ponuja, če bodo imeli srečo, le še kakšnih trideset let aktivnega življenja. Kako jih izkoristiti? Namenimo ta čas partnerju, družini, konjičkom ali pa jih potrošimo tja v tri dni? Dopuščam možnost, da sta oče in mama ugotovila, da so skupni trenutki, ki jima jih ponuja usoda, preveč dragoceni, da bi jih metala skozi okno.
Seveda, tudi morebitni očetovi skoki čez plot so lahko povzročili kakšen vihar, ki je vrednote na novo premešal in razporedil. Ko se je kri ohladila, sta ugotovila, da se imata še zmeraj dovolj rada, da lahko začneta znova, a brez nepotrebnih priložnosti, ki bi očeta spet zvabile v greh.
Sta zato začela bežati v osamo? Stran od tistih, ki so ali vedeli za očetove skoke čez plot ali pa so jih celo prikrivali?
Četudi je kaj od tega res, ta trenutek ni več pomembno. Ata in mama sta, kot kaže, pustila preteklost za seboj in začela živeti po novih pravilih, ki so vam sicer nerazumljiva, a jih delno sprejemate, ker ju imate radi.
Se bosta odselila na samotni otok ali ne, je njuna odločitev, na katero ne bi smeli vplivati. Enako, kot ne smejo starši vplivati na vas, če bi, denimo, jutri sklenili, da se preselite v Nemčijo ali na Novo Zelandijo.
Tako kot otroci ne marate, da se starši vtikamo v vaše življenje, tudi nam ni prav, da nas poskušate spreminjati in namesto nas odločati o čemer koli. Od srca vam želim, da se imate še naprej radi, ne glede na to, kaj bodo starši počeli v prihodnje.