Ne Delo

Nika Križnar: Upam, da bom dočakala žensko tekmo v poletih

- Miha Šimnovec Ko vas takole poslušam, se mi zdi, da ne poznate strahu.

Nika Križnar je izjemno uspešno sezono, v kateri je kar desetkrat skočila na zmagovalni oder (od tega dvakrat na najvišjo stopnico) ter na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Oberstdorf­u osvojila dve kolajni (bronasto na veliki skakalnici in srebrno z ekipo na srednji napravi), kronala z osvojitvij­o velikega kristalneg­a globusa. Tako je postala šele tretja med slovenskim­i smučarskim­i skakalci s skupno zmago v svetovnem pokalu po Primožu Peterki (1996/97 in 1997/98) in Petru Prevcu (2015/16). V pogovoru za Nedelo je 21-letna šampionka iz Delnic v Poljanski dolini povedala marsikaj zanimivega o bleščeči zimi, sodnikih, smučarskih poletih, padcih, strahovih, svojem psu, glasbi, prihodnjih ciljih in zasluženem oddihu.

Že med lanskim pogovorom ste nam dali jasno vedeti, da boste pozimi napadli skupno zmago v svetovnem pokalu. Kdaj ste začeli zares verjeti, da lahko osvojite veliki kristalni globus?

Da ga lahko osvojim, sem dojela na ruski turneji, ko sem se začela zavedati, da sem res blizu svojemu velikemu cilju. Obenem mi je bilo popolnoma jasno, da bom morala zanj vse do inala v Čajkovskem skakati vrhunsko. Na srečo sem ohranila mirno kri, moram pa priznati, da mi je na predzadnji tekmi tako močno razbijalo srce, kot mi ni še nikoli prej. V inalu mi je bilo nato – zanimivo – lažje, bila sem sproščena, uživala sem in napadla iz ozadja. Na srečo se mi je napad izšel.

Rekli ste, da ne boste spreminjal­i načina dela, kvečjemu mu boste še kaj dodali. Kje imate še rezerve – v telemarku?

Da, bi se strinjala. Tako stanovitno, kot sem skakala v tej sezoni, še nisem, toda pogosto je manjkal podpis, kakor sama rečem telemarku. Zaradi izgubljeni­h točk sem se večkrat jezila nase, tako je bilo tudi na ekipni in posamični tekmi na svetovnem prvenstvu v Oberstdorf­u. Da se mi to v prihodnje ne bi več dogajalo, se bomo trudili, da bom izpilila doskok.

Kako pa gledate na sodnike in njihove ocene, ki nemalokrat dvignejo kar nekaj prahu?

Ne vem, kako je biti sodnik, ki se mora v nekaj desetinkah odločiti in oceniti (do)skok. Vem, da bi si kdaj zaslužila tudi višjo oceno, s čimer pa se začnem obremenjev­ati šele takrat, ko me na to spomnijo drugi. Velikokrat smo se že pogovarjal­i, da kakšne ocene niso bile poštene, vendar nanje nimamo vpliva. Naša naloga je, da prikažemo čim boljše skoke, upanje pa ostaja, da se bo glede tega v prihodnjih letih vendarle kaj spremenilo.

Kakšno je vaše mnenje glede ženske tekme na letalnici, bi si jo želeli?

Seveda! Po tem, da bi preletela 200 metrov, sem še posebno hrepenela pri 16 letih, pa so mi potem pojasnili, da je treba imeti za velikanko stanovitno formo in varno iguro v zraku. Da niti vrhunski skakalci niso imuni na napake in padce, smo lahko videli pri Danielu Andreju Tandeju v Planici. Moram reči, da me je posnetek njegovega strmoglavl­jenja nadvse pretresel. To ni bilo lepo videti. Ko sem ga gledala, sem ugotavljal­a, kaj je bil sploh razlog za padec, nakar so mi razložili, da je sam storil napako. Želim mu vse dobro in čimprejšnj­e okrevanje, naši reševalci pa si zaslužijo vse pohvale, da so ga tako dobro oskrbeli in tako hitro prepeljali v bolnišnico. Zaradi tega padca sem se sicer v Čajkovskem zelo obremenjev­ala, ugotavljaj­oč, da sama še nisem dovolj stanovitna za letalnico. A po drugi strani se mi zdi, da bi nas bilo že kar nekaj skakalk sposobnih poleteti prek 200 metrov. Upam le, da bom žensko tekmo v poletih dočakala še med kariero.

Koliko znaša vaš osebni rekord?

Moj neuradni rekord je 143,5 metra, na žalost z manjšim podrsom, iz letošnjega Titisee-Neustadta, uradni pa 140,5 metra izpred dveh let v Čajkovskem.

Ste tudi sami kdaj padli?

Najhuje lani, ko sem se na koncu izteka zaletela v ogrado. Drugače pa – moram potrkati na les – nisem imela nobene hujše poškodbe. Ko sem bila mlajša, mi je sicer trener po vsakem padcu rekel, da moram takoj spet na vrh zaletišča in še enkrat skočiti, da čim prej premagam strah. Moj lanski padec je bil šokanten, po njem me je vse bolelo, še posebno roka, že naslednji dan pa sem šla spet skočit na tekmo. Nogi sem imela pač celi. O, pa ga! Kadar močneje piha na 120-metrski skakalnici, še kako čutim strah. Takrat me stiska, vendar ne toliko, da bi se odpovedala skoku. Verjamem, da bo strahu še toliko več, ko bom, če bom, enkrat sedela na vrhu letalnice.

Kaj pa v navadnem življenju, se bojite česa?

Morala bi kar dobro premisliti, da bi se spomnila česa.

Pajkov, kač?

Ah, to ni nič takšnega. No, zelo strah me je bilo pred leti, ko sem z materjo in starejšim bratom nabirala borovnice in sem kakšnih deset metrov nad nami zagledala medveda. Nismo vedeli, kako se odzvati. Imeli smo srečo, da je šlo za mlado žival in se nas je ustrašil, po drugi strani pa ne bi bilo v redu, če bi poklical svojo mamo. Zdi se mi, da me ta medved še vedno na trenutke preganja v sanjah; menim, da to izvira iz tistega doživetja.

Imate pred tekmami kakšen poseben ritual?

Verjetno podobnega kot druge skakalke. Ko se zbudim, grem ven, da se malo zbistrim, nato imam zajtrk, po njem se odpravim še malo nazaj v posteljo. Zatem gremo z dekleti ven, opravimo raztezne vaje, odigramo kakšno igro, nakar se odpeljemo proti skakalnici. Tam grem teč, med tekom pa pogosto poslušam glasbo, še posebno kadar sem slabe volje, da odmislim vse, kar me žuli. Nato se ogrejem, naredim imitacijo skoka in se – to je morda moja posebnost – odpravim proti vrhu zaletišča čim pozneje, da zgoraj nimam časa razmišljat­i o drugih stvareh.

Imate kakšno posebno pesem, da vas podžge?

V tej sezoni sem največkrat poslušala skladbo Eve Boto Ko najdeš sebe. Ta me je naredila močno.

Lani ste si kupili maltežana Maksa, kaj pa letos? Morda mačka?

Ne, ta kombinacij­a pa ne gre skupaj. Drugače pa mi pes naredi res veliko veselja, ko se vrnem domov – ob fantu Aljažu, seveda. Zares sem vesela, da sem si ga kupila, čeprav fantovi starši sprva niso bili pretirano navdušeni. Ko sem doma, se poskušam čim bolj ukvarjati z njim, med mojo odsotnostj­o zanj skrbi Aljaž. Maks je en sonček v tem življenju, ki mi je prinesel veliko sreče.

❞ Ko sem pred leti z materjo in starejšim bratom nabirala borovnice, sem kakšnih deset metrov nad nami zagledala medveda. Nismo vedeli, kako se odzvati.

❞ Glede na ukrepe proti širjenju koronaviru­sa nama bo s fantom težko uspelo odpotovati kam dlje. Najprej si želim končati šolske obveznosti – poklicno maturo za ekonomskeg­a tehnika.

Kakšne cilje imate za prihodnje sezone?

Teh mi ne manjka. Ker mi v Oberstdorf­u ni uspelo osvojiti najlepše »snežinke«, sem si jo prihranila za naslednje svetovno prvenstvo leta 2023 v Planici. Vsaj eno kolajno – ne glede na barvo – bi rada prinesla domov tudi z olimpijski­h iger prihodnje leto v Pekingu. Osvojiti pa si želim še kakšen kristalni globus, ker je res lep. Primož Peterka je osvojil dva, zakaj to ne bi uspelo še meni?

Kam se boste odpravili na zasluženi oddih?

Glede na ukrepe proti širjenju koronaviru­sa nama bo s fantom težko uspelo odpotovati kam dlje. Najprej si želim končati šolske obveznosti – poklicno maturo za ekonomskeg­a tehnika. Če se bo kaj sprostilo, pa bi rada odpotovala na Tenerife. A tudi v Sloveniji je veliko lepih krajev, ki se jih splača obiskati.

 ??  ??
 ?? Foto Leon Vidic ?? Nika Križnar bi si rada privoščila oddih na Tenerifih.
Foto Leon Vidic Nika Križnar bi si rada privoščila oddih na Tenerifih.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia