Dr. Samo Zver: Zanima me bolnik, ne izguba
Če bi njegov naziv pisali uradno, bi morali spredaj dodati prof. dr. in končati z dr. med. A Samo Zver, predstojnik Hematološkega oddelka Kliničnega centra v Ljubljani, ne daje vtisa človeka, ki mu je mar za nazive. Ceni odkritost in direktnost, ob krivicah ne molči, težko vzdušje v bolniški sobi pa zna zrahljati s humorjem. V dobro svojih pacientov rine, kot pravi, kot buldožer in tako je bilo tudi z nabavo aparatur za bolnike s krvnim rakom, ko je bil zadnji izhod aktiviranje javnosti. Še vedno dela predano, čeprav je pred časom tudi sam resno zbolel.
Se na hematološkem oddelku, katerega predstojnik ste, še vedno uspešno branite pred okužbami s koronavirusom? Ja, še vedno. Vzpostavili smo svoj sistem, katerega del je tudi kontejner, v katerem brišemo potencialne okužene. Če je na primer otrok kakšne od naših sester prehlajen, mu hitro vzamemo bris, in če je pozitiven, gredo takoj vsi v karanteno. Nimamo milosti, za vsak smrkeljček je tako in velja za vse, z mano vred. To sicer stane, je pa bistveno ceneje, kot če ogrozimo človekovo zdravje, in bistveno ceneje od zdravljenja in potencialnih zapletov. Ta kontejner imamo nekje od maja, junija in je res zlata vreden. Ko je bil tu na obisku kolega, šef hematologije v bolnišnici v New Yorku, je povedal, da imajo enak varnostni sistem, a da je v njem zaposlenih nekaj ljudi, mi pa to naredimo popoldne, po kmečki pameti.
Ni bilo lahko, saj vsake takšne posebnosti pri ljudeh sprožajo komentarje »Zver spet nekaj pametuje« … A če si malo vztrajen, se da.
Pogosto slišite takšne pripombe?
Ja, se zgodi. Če me na kakšnem sestanku ni, se ljudje bolj pritožujejo kot običajno in imajo veliko pripomb. A za vsako pripombo imam odgovor, vsak zakaj ima svoj zato. Stvari je pač treba povedati. Zdravniki smo večkrat delali napake. Tak primer so bili recimo tako imenovani popoldanski zaslužki. Zakaj bi mi moralo biti nerodno, če grem popoldne ali v soboto, nedeljo nekam predavat ali nekoga učit in dobim to plačamo in plačam od tega tudi davek. Gre za moj prosti čas, učim s svojo glavo in delam dobro, saj učim tiste, ki tega ne vedo. In zakaj bi mi moralo biti zaradi tega nerodno, res ne vem. Kadar nam je to kdo kdaj očital, je bil odziv vedno »dajmo rep med noge in počakajmo, da mine«. Kot da smo neka banda kriminalcev. Pa nismo. Jaz pogosto delam popoldne, ponoči, ob sobotah in nedeljah. Pa naj me takrat pridejo gledat.
Kakšen je po vaših izkušnjah odnos slovenske javnosti do zdravnikov?
Ljudje ne vedo, kako dobro nam gre. Vse imamo, zdravila, vrhunske zdravnike specialiste, tisto, kar nam manjka, je neki osebni čut, prijaznost, zavedanje, da nismo tukaj zaradi svoje veličine, ampak zaradi bolnika. Nihče ne gre rad k zdravniku, tudi jaz ne. Ni prav, ko človek, ki se že tako slabo počuti, naleti še na arogantnega zdravnika. Seveda imamo vsi kdaj težave doma, z otroki, partnerji, ampak ne moreš biti zaradi tega slabe volje pred pacientom, izražati moraš neko profesionalno prijaznost in korektnost. Mislim, da nam dostikrat manjka človeški čut. To smo spoznali že dolgo nazaj, ko je bil predstojnik še dr. Černelč, pa tudi jaz ves čas težim. Mi smo prijazni in se znamo obnašati, in to velja za vse, od strežnice in administratorke naprej, ker vse to je klinika.
Koliko let ste že predstojnik?
Četrto leto. Prej sem bil šef transplantacije in še kaj, zdaj pa sem že starejši zdravnik. A zaradi prijaznosti sem težil že prej. Tudi kadar je treba opraviti kakšne neprijetne pogovore, recimo človeku povedati, da je bolan, da mu ni pomoči, vedno vzamemo s seboj kakšnega mlajšega kolega, da vidi, kako delamo. Jaz tudi v ambulanti ali na viziti stresam kakšne neumnosti, šale, da se razbije ta tesnoba. Če recimo vidim gospoda v kakšnih pisanih nogavičkah, mu rečem, da mu jih je gotovo kupila žena, ki ga ima rada. Potem se tudi pacienti malo režijo in vidijo, da smo tudi mi čisto navadni ljudje.
Ste se takšne komunikacije naučili z leti?
Ne, jaz sem že po naravi takšen, da rad ljudi dražim s pripombami, ki se meni zdijo duhovite, komu drugemu pa verjetno bedne.
Kakšne bolnike zdravite na vašem oddelku?
Kdo leži v bolnišnici? Tisti, ki so zboleli včeraj, in tisti, ki jim gre najslabše, ki se jim bolezen vrača. Ko pridejo k nam specializanti in vidijo to našo »klientelo«, rečejo, joj, sami slabi pacienti, tudi veliko mladih je med njimi ali pa mladih staršev. Sploh če se bolezen vrača, se lahko obrne v skrajno smer, v smrt. A mladi zdravniki ne vidijo naših ambulant. Tja prihajajo prav takšni ljudje, ki pa so imeli prijaznejši potek bolezni, se pravi, da je bilo zdravljenje učinkovito. Včasih se vrnejo in povejo, da imajo otroke, da živijo družinsko življenje, da hodijo v službo, da so super. Jaz vidim tudi te primere in to poskušam omogočiti tudi tistim, ki so v bolnišnici.
Veliko krvnih rakov, ne vsi, je ozdravljivih, tudi nekateri redki podtipi hude levkemije so včasih ozdravljivi v 80, 90 odstotkih. V povprečju pa je ozdravljivih 40, 50 odstotkov takšnih bolezni. To je veliko, če veš, da recimo pri raku trebušne slinavke ali nekaterih drugih rakavih boleznih možnosti ozdravitve ni. Mi človeku lahko damo neke možnosti, neko upanje. Ko ti je težko, ko si ponoči sam s svojimi mislimi, jih presekaš z mislijo, saj jaz bom ozdravel, in to je neka realna možnost.
Vsakemu, ki zboli, odkrito povem, kakšne so možnosti. In vsakemu vedno rečem: Ne morem vam obljubiti, da bo zdravljenje uspešno, lahko pa vam obljubim, da se bomo vedno za vas maksimalno potrudili, tako kot za vsakega, ki pride v naše roke, in da bomo storili vse, kar znamo in kar zmoremo.
Tako je tudi v življenju. Tudi svojim otrokom vedno rečem, pomembno je, da se potrudijo, da naredijo vse, kar je treba, tudi če potem kdaj stvar ne uspe. Takrat, ko je treba pomagati, se potrudiš 110 odstotkov. Ne moreš pa biti malomaren ali pisati nekih znanstvenih člankov takrat, ko ima bolnik težave. No, saj takšnih pri nas ni.
Bili ste gonilna sila prizadevanj, da bi v Sloveniji dobili aparaturo za celično terapijo CAR-T, ki velja za terapijo prihodnosti in bi jo morala imeti vsaka bolnišnica.
Če si vodja neke klinike, moraš vedeti tudi, kaj klinika potrebuje za razvoj, kaj bolniki potrebujejo za boljše zdravljenje. To je gotovo zadeva, ki jo moraš imeti. Ko izveš, da nekaj tako koristnega obstaja, mislim, da moraš narediti vse, da do tega prideš. Drugače pa naj ne bom šef, potem naj grem raje v sobo brat članke.
Če si na vodilnem mestu, moraš imeti vizijo, kam boš zapeljal hematologijo. Spomnim se, ko je primarij Pretnar leta 1989 vpeljal presaditve krvotvornih matičnih celic. Kje bi bili, če tega ne bi naredil, če bi kasnili deset, petnajst let, koliko ljudi bi bilo pod rušo … Pri nekaterih stvareh moraš enostavno iti kot buldožer.
Že imate odgovor, zakaj je ta projekt, ki je za nekatere bolnike življenjskega pomena, tako dolgo čakal na sredstva? Skladatelj Drago Ivanuša, ki je napisal zdaj že znamenito pismo o mašini, je rekel, da druge možnosti kot iti v javnost sploh ni bilo.
Več razlogov je. S Kliničnim centrom smo bili že dogovorjeni, da bodo kupili mašino, a potem se je pojavil covid in denarja ni bilo. Prijavil sem se za sredstva in dobil 30.000 evrov, a kaj naj s tem denarjem, to ni niti za burek, kot se reče. Ministrstvo mi za časa prejšnje postave sploh ni odgovarjalo in potem je bilo treba nekje eskalirati. Bolniki s svojo laično močjo so gotovo pravi naslov, ker so tudi volivci in ker imajo ljudje do bolnih sočuten odnos. Ker so vsi skupaj volivci, se potem zganejo tudi tisti, ki so odgovorni in ki se drugače najbrž ne bi.
Vendar ni v redu, da se mora nekdo, ki je bolan, ukvarjati s tem, na kakšen način ga bomo zdravili. Ni šlo drugače. In če bi bilo treba, bi še enkrat naredili enako.
Gotovo ste spremljali dobrodelno akcijo zbiranja denarja. Slovenci se ob takšnih pozivih vedno izkažemo, pa vendar, vas je tako silovit odziv presenetil?
Ja, seveda, tega niti približno nisem pričakoval. Zbrali smo okoli 1,4 milijona evrov tako rekoč čez noč. Rečeš si, vau, kaj se da narediti.
Aparature so kupljene in do konca leta bi se moralo začeti zdravljenje, je bilo napovedano. Se lahko še kje zatakne?
Zdaj imamo stvari odprte glede zakonodaje na JAZMP (Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke, op. p.), ta teden smo dogovorjeni za sestanek na zavarovalnici, da se zmenimo, kako nam bodo to uslugo plačevali, drugače bomo imeli težave v bolnišnici, v peti prestavi sestavljamo klinično nalogo, ki mora biti zastavljena v okviru raziskovalnega projekta, da bomo dobili virusni vektor, ki vnaša v eritrocite bolnikov zaželeno informacijo. Dela je še ogromno, a mislim, da smo prišli do točke, na kateri si nihče ne bo upal resno oponirati. Razumem, da je treba spoštovati zakone, a pričakujem, da ko imam težave, lahko pridem k nekomu, ki me bo vprašal, kako vam lahko pomagam, ne pa da se me želijo čim prej znebiti. Pričakujem sodelovanje.
Zadnjič mi je pisal profesor Halvard B. Bönig, ki je velika avtoriteta na tem področju. Bil je tudi pri nas, postali smo prijatelji in smo v zelo rednih stikih. Vprašal me je: »Ali si že postavil aparaturo? Če boš imel težave, sporoči, pa ti pridem pomagat.« Včasih si rečem, v kaj sem se spravil, kako bomo vse to izpeljali, ali bom zmogel. Takšni dvomi imajo pri meni sicer kratek časovni interval, mi je pa lažje, ker vem, da lahko računam na Böniga. Občutek, da imaš na klopi nekoga, ki ti lahko pomaga, veliko pomeni. In on ne pomaga vsakemu.
Najbrž se je tudi upanje pacientov močno okrepilo?
Pacienti so seveda zadovoljni, zanje je to še dodaten izhod, rezervni načrt. To zdravljenje sicer ne pomaga vsakemu, vemo, komu ja in komu ne, zato je treba delati selekcijo. Tako kot vsako zdravljenje na onkologiji se tudi to začne pri najslabših bolnikih in pri teh so bili doseženi dobri rezultati. Za prihodnost pa s pomočjo molekularne genetike vemo, pri kom se bo bolezen obnašala agresivno in komu ni rešitve. Temu bomo dali začetno zdravljenje, da bo bolezen spravil pod nadzor, še preden se bo razcvetela, že zgodaj bo dobil terapijo CAR-T, ko bo telesno še pri moči. Marsikomu lahko na tak način pomagamo, da ga za vrsto let zazdravimo ali celo pozdravimo.
Z razvojem medicine je treba biti na tekočem, imamo veliko mladih zdravnikov, ki so dosti bolj načitani od mene, jaz zdaj že težko najdem čas za to. Nimajo pa izkušenj in občutka, to imam jaz. Smo relativno mlad kolektiv, kmalu bom star 55 in poleg kolegice, ki se ukvarja z drugimi stvarmi, sem najstarejši.
❞
Sara je zelo posebna ženska, zahtevna do sebe in drugih, kar se tiče poštenosti, korektnosti, odkritosti, tako da sem se tudi jaz marsikaj od nje naučil. Jaz sem pa njej dal malo neresnosti.
❞
V tem volkswagnu pa ne morem zaspati, ker je vse zelo glasno, vse brni, šipa se ves čas rosi in jo moraš brisati s krpico, pozimi te zebe, iz gretja pa tako vroče piha, da dobiš skoraj opekline na levem gleženju. Pa pobarvan je v barvo arterijske krvi. Če se ukvarjaš s krvjo, mora biti tudi avto malo krvav.
Omenili ste, da diagnosticiranje in zdravljenje tudi na vašem področju izjemno napreduje, kar zahteva drago tehnologijo. Kako pa je z dragimi zdravili, so ta v našem zdravstvenem sistemu dostopna?
Zdravila, ki jih potrebujejo naši bolniki, neredko stanejo do 10.000 evrov na mesec, to je že skoraj stalnica, nekatere terapije pa tudi 100.000 ali 150.000 evrov. Z zdravili delamo izjemno racionalno, presodimo, komu lahko pomagamo, ne dajemo jih pacientom, ki jim ne koristijo. Bistveno izboljšanje kakovosti življenja je tisto, kar dela zdravilo zdravilo. Ne moremo pa zdraviti nekoga, ki je v zadnjih izdihljajih svoje bolezni. Balon dragih zdravil se napihuje, pa ne samo na hematologiji, tu so še onkologija, gastroenterologija, revmatologija, pulmologija … In ko bo enkrat počil, bo počil za vse nas. Moramo biti racionalni. Veliko vlogo ima pri tem oddelek za zdravila pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki ga vodi primarij Fürst. Pogaja se s farmacevtskimi družbami in ima veliko vlogo pri tem, da so ta zdravila Slovencem dostopna. Premalo pa se naredi za ozaveščanje, da je res tako, ker takšna zdravila niso sama po sebi umevna. Ko pridemo v Italijo, Nemčijo, samo debelo gledajo, ko jim povemo, kaj vse imamo. Da ne govorim o državah bolj južno od nas, na Hrvaškem še nekako gre, drugod je pa velika žalost.
Predstavljam si, da imate kot predstojnik za seboj veliko večjih in manjših bitk za sredstva, zdravila, delovne razmere … Ste se že kdaj tako borili za tako nujno aparaturo?
Borili smo se tudi za kliniko. Prostori, v katerih smo zdaj, od leta 2000, nam niso padli kot hruška z drevesa, to je bil plod dolgoletnih prizadevanj. Zadnjič mi je fotograinja Mateja Jordovič poslala slike s stare klinike, grozno, v kakšnih razmerah smo zdravili ljudi. Srh te spreleti.
Tisto je bil podoben spopad. Drugače pa se moraš pri nas za vse fajtati. Če hočeš postaviti neko novo metodo, ni tako, da ko jo utemeljiš, zanjo dobiš denar. Mi se nekako znajdemo, malo nažicamo na različnih koncih, naredimo neki inančni golaž in začnemo delati v svojo izgubo. Mene kot predstojnika zanima stroka, pomembno je, da bolniku damo tisto, kar potrebuje, izguba me ne zanima. Nismo v izgubi zato, ker gre kaj v moj žep, ampak zaradi nekoga, ki to potrebuje. Začnemo delati, hkrati pa pošiljamo na zavarovalnico zahteve po povrnitvi sredstev in slej ko prej nam uspe.
Tak primer so bile drage laboratorijske preiskave v hematologiji, genetika, molekularna genetika, s katero bolezen opredelimo in vemo tudi, kako jo natančneje zdraviti. Rešuje življenja. Profesorica Podgornikova, ki je šeinja našega laboratorija, top menedžerka v vseh pogledih, se je sto let trudila, jaz sem ji malo pomagal, da je dobila povračilo za te preiskave. Lani so nam prvič vrnili 1,3 milijona evrov, za delo, opravljeno v približno zadnjih desetih letih. Prej smo delali izgubo, a brez tega bi bil marsikdo pod rušo.
Mi kar začnemo z novo metodo, potem pa uveljavljamo drugo. Saj je malo agresivno, a imamo čisto vest. Na žalost stvari niso tako urejene, da bi lahko nekaj res vpeljevali. Če vemo, da nekaj moramo imeti, to naredimo. A pri tej mašini je bil znesek previsok, da bi to lahko kar izpeljali.
Bolniki cenijo odkritost, čeprav je lahko sporočilo zelo kruto?
Ja, cenijo. Po njihovih zapisih vidiš, da cenijo, ker smo odprti, pošteni. Saj tudi ta nedavna akcija je posledica tega, da imamo neki kredit, zaupanje. Prejmemo ogromno pisem pohvale, za pritožbo se pa res ne spomnim, kdaj sem jo nazadnje dobil. Tega nam v glasilih Kliničnega centra dostikrat ne objavljajo. Včasih koga moti, če si korekten, če imaš veliko pohval ... Vse je mogoče v tej državi. Taki ljudje so redki, a so, spoznam jih. Z nekom, ki ne drži besede, ki govori za hrbtom kakšne grde stvari, se ne menim. Meni lahko poveste vse, pravim svojim sodelavcem. Do mene lahko ena na ena pride strežnica in mi reče, »vi ste pa en velik bedak«, pa se bova pogovorila iz oči v oči. Ljudem povem stvari v obraz, preden se o tem pogovarjam s kom tretjim.
Ste od nekdaj zagovornik čiste igre?
Od nekdaj sem se izpostavljal. Spomnim se, da so še v srednji šoli, če je bila kakšna nenapovedana kontrolka, vsi gledali proti meni. Drugi so bili tiho, jaz pa sem rekel: »Profesorica, po statutu šole morate tri dni prej napovedati.« »A tako, Zver?« je rekla profesorica. »Ja, tako,« sem odgovoril. »No, potem pa ne bomo pisali, pridite k tabli!« Pa sem dobil tisto enko.
Šola me ni prav dosti zanimala. V prvem letniku sem imel popravni izpit iz matematike, ki pa sem ga naredil s petico. Profesorica je bila prav besna name, rekla mi je, da sem lenuh in podobno. Šele v četrtem letniku sem se odločil za študij, potrudil sem se in bil prav dober. A moral sem nadoknaditi za prejšnja tri leta, zato sem marca ostal kar doma in se učil iz katalogov znanja.
Na biologiji ti je uspeh prinesel precej več točk kot sprejemni izpit, in čeprav sem bil na sprejemnih peti, to ni bilo dovolj. Za vpis na medicino pa je bilo ravno obratno, učni uspeh ti je lahko prinesel največ 20 točk, 120 pa si jih lahko dobil na sprejemnem izpitu. In sem bil sprejet.
Danes je to problem, ker fantje pridejo kasno k pameti, takrat pa vlak že odpelje. Takšnim luftarjem in neresnežem, kot sem bil jaz, je zdaj skoraj nemogoče priti na medicino. Na ta študij pridejo večinoma zlati maturanti, kalup mega odličnjakov. Saj je lepo, brihtni so, ampak ni vse v knjigah. Recimo neka klinična slika je v 80 odstotkih takšna, kot piše v knjigah, pri 20 odstotkih pa gre lahko vse narobe, v medicini ni pravil. Takrat moraš sprostiti tisto svojo abstraktno misel, jaz pravim, da je treba diagnostične pse spustiti z vajeti in gledati širše. Da pa lahko gledaš širše in bolj drzno, moraš imeti občutek in izkušnje od prej. Slediti si moraš in si zaupati, samo to pomaga.
Enkrat se je za službo zanimal hrvaški kolega, ki je imel povprečno oceno 9,95. Meni je bilo sumljivo, saj je treba imeti še kaj od življenja. Vprašal sem ga: »Ali počnete še kaj drugega?« »Ja, igram bobne v dveh rock bendih,« je odgovoril. »A, v redu.« Potrebuješ nekoga, ki je pripravljen delati, a ima hkrati širino, drznost, dodano vrednost, tak je ravno pravi.
Poleg tega je po vseh letih treba imeti neki rešpekt, spoštovanje do stvari, ki jih ne veš. Prav je, da si samozavesten, da zaupaš vase in v svoje odločitve, hkrati pa moraš biti tudi tako ponižen, da veš, da lahko vedno od nekod nekaj prileti, česar nisi še nikoli videl, in gre lahko v neželeno smer. Če vedno pričakuješ nepričakovano, je lahko bolniku marsikaj prihranjeno.
Ker se bolniki z dolgotrajnimi boleznimi vračajo k vam, najbrž z njimi navežete bolj osebne odnose?
Ja, seveda jih poznam. Zgodi se, da kdo po petih letih na ulici kliče za mano. Trudim se, da se nanje ne navežem, in mislim tudi, da se ne. A včasih, ko grem v kakšen hud klanec s kolesom, ko ne moreš kontrolirati misli, ker te vse boli in težko dihaš, takrat imaš raznorazne misli, prebliske v glavi, od partnerja, otrok in tudi kakšen bolnik ti pride v glavo, pa tudi kakšna rešitev problema, ki mu čez dan nisi kos. Takrat vidiš, kaj vse nosiš v svoji podzavesti, misli, za katere niti približno ne veš, da jih skladiščiš.
Ja, ampak zadnje čase me bolj malo vidijo, ker sem ves čas po sestankih in v papirjih. Manjka mi to. Včasih grem na vizito z mlajšimi kolegi in mi je ful lepo. Delam tisto, kar delam najraje. Še mlajšim malo pametujem in jih učim tako, kot mislim, da je prav. Saj ne rečem, da je to neka zveličavna resnica, nekaj pa le delam …
Za hemotologijo je pomembno tudi to, da imamo zadnjih nekaj let svoj predmet Kri, ki ga predavam študentom v petem letniku. Vidijo, kdo smo, kaj smo, kako delamo, in zanimanje za hematologijo se veča. Ne gremo se visoke molekularne genetike, ampak podajamo znanje, ki ga potrebujejo splošni zdravniki.
Velik del življenja ste preživeli v bolnišnici, med pacienti, pred časom pa ste tudi sami postali eden od njih, zboleli ste za parkinsonovo boleznijo. Menda se sprva niste hoteli soočiti z diagnozo.
Ja, res, kar tri leta sem se izogibal temu. Približno sem vedel, kaj mi je, in to težko sprejmeš. Saj sem že rekel, da sem se sam sebi zdel skoraj nesmrten, da imam srce na desni, ne na levi, v prispodobi. Dokler ne vidiš, da res ne gre, se izogibaš. Bil sem zmatran, sesut, šele potem sem poiskal pomoč.
Naučil sem se, da če takrat, ko grem na kolo, ne vzamem dopamina, je tako, kot da ne bi tankal, skoraj nikamor ne morem priti. Je pa tako, da nič ne berem o svoji bolezni, ampak sem si našel enega ali dva dohtarja, ki ju vprašam, kar hočem vedeti. Bolezni so danes zelo heterogene, obstajajo številni podtipi in jaz sebe ne vidim, kje sem, ker se ne gledam z distance. Zato ne berem, ker nočem delati napačnih sklepov, ampak vprašam tistega, ki ve, kateri kamenček v mozaični sliki sem in kaj mi manjka.
Ste oče dveh skoraj odraslih hčera in najstnika, za vami je tudi izkušnja z ločitvijo. Že nekaj časa pa ste v zvezi s televizijsko novinarko Saro Volčič, kar najbrž glede na vajine urnike zahteva tudi veliko prilagajanja?
Imava se rada in drug drugega napolniva. Sara je zelo posebna ženska, zahtevna do sebe in drugih, kar se tiče poštenosti, korektnosti, odkritosti, tako da sem se tudi jaz marsikaj naučil od nje.
Niste tudi vi takšni?
Pa ne v tolikšni meri. Zdaj sem postal še bolj oster in dosleden, v meni je še več neizprosnosti do tistega, kar je narobe. Jaz sem pa njej dal malo neresnosti. (smeh)
Menda ste jo potem, ko ste bili spet samski, preprosto povabili na kavo?
Ja, spoznala sva se že prej, ko smo za oddajo Preverjeno delali prispevek o naši kliniki. Tudi pri reševanju tega brez medijev ne bi nikamor prišli. Že takrat sem si jo zapomnil kot odkrito in neposredno. Ko sem začel nekoliko širše gledati, mi je hitro padla v spomin. Vedel sem, da je tudi ona imela za sabo nekoliko drugačno življenjsko zgodbo, in sem poskusil. Kar hitro je šlo naprej. Imava zelo podobno naravo, oba sva zelo eksplozivna, a zgladiva stvari. Nobeden od naju ni zelo zamerljiv, imava pa včasih zelo burne vsebinske razprave. Ko si starejši, imaš navade, ki se jih težko znebiš, tudi če veš, da niso v redu. Težko je sleči te srajce. Dostikrat sem tudi svojeglav in naredim kaj, ne da bi razmišljal.
V službo ste se pripeljali z vrhunskim kolesom in slišati je, da je to eden od vaših priljubljenih hobijev. Kako pa preživljata skupne proste trenutke?
Ja, res sem velik ljubitelj koles. Običajno greva na kolo, malo v Piran, včasih pa paše tudi samo ležati doma, saj to je redko viden privilegij. Dostikrat nimam mere, težko mine dan, da kaj ne delam, zaradi tega včasih v svojo napetost potegnem še druge. Vem, da sem težaven.
Včasih pa celo izvrstno kolo z veseljem zamenjate za starega hrošča, kajne?
Ja, res je. V življenju se obnašam zelo impulzivno. Pred časom me je poklicala mama mojega dobrega prijatelja, da ima zame sliko neke vasi, ki jo dobro poznam. Ko sem jo prišel iskat, je imela na dvorišču starega razpadajočega vijoličastega hrošča, pa sem jo vprašal, ali proda tudi tega. Tako sem kupil še avto. Strica, ki je bil včasih mehanik za volkswagne, sem prosil, da ga je prerihtal. Zdaj ga bom pa še malo bolj prerihtal, da bo tapravi. Všeč so mi stvari, ki so malo nenavadne, pri katerih je treba še kaj delati.
Zdaj, ko jemljem zdravila, ne morem voziti avta, ker se mi spi. Saj veste, kakšni so avtomobili … No, čeprav je moj ford galaxy star že toliko kot sin in je vreden manj kot moje kolo. V tem volkswagnu pa ne morem zaspati, ker je vse zelo glasno, vse brni, šipa se ves čas rosi in jo moraš brisati s krpico, pozimi te zebe, iz gretja pa tako vroče piha, da dobiš skoraj opekline na levem gležnju. Ves čas moraš delati! Zato se zlahka pripeljem iz Ljubljane v Piran, ne da bi zaspal. Pa pobarvan je v barvo arterijske krvi. Če se ukvarjaš s krvjo, mora biti tudi avto malo krvav.
❞
Vse imamo, zdravila, vrhunske zdravnike specialiste, tisto, kar nam manjka, je neki osebni čut, prijaznost, zavedanje, da nismo tukaj zaradi svoje veličine, ampak zaradi bolnika. Nihče ne gre rad k zdravniku, tudi jaz ne. Ni prav, ko človek, ki se že tako slabo počuti, naleti še na arogantnega zdravnika.
❞
Vsakemu, ki zboli, odkrito povem, kakšne so možnosti. In vedno rečem: Ne morem vam obljubiti, da bo zdravljenje uspešno, lahko pa vam obljubim, da se bomo vedno za vas maksimalno potrudili, tako kot za vsakega, ki pride v naše roke, in da bomo storili vse, kar znamo in kar zmoremo.