Pandemija kot sodobni križ
❞
Letos bodo za tujce meje zaprte vse do 19. aprila in škof Balange Ruperto Santos je pozval vernike, naj »bodo vsi kot Jezus Kristus«. Kot je dejal, bodo vsi še nekaj časa nosili križ pandemije, a naj to počnejo brez strahu.
Filipinci letošnje velike noči ne bodo proslavili tako, kot to običajno počnejo. Od ponedeljka so namreč v glavnem mestu Manila in bližnjih pokrajinah Bulacan, Cavite, Laguna in Rizal uvedli stroge ukrepe omejitve gibanja in zbiranja, da bi končno ustavili koronavirus, ki znova pustoši po državi. Ker bodo prav ob tem prazniku zaznamovali tudi 500. obletnico krščanstva na Filipinih, je takšno omejeno proslavljanje velike noči mnogim ponudilo priložnost, da v tišini razmišljajo, kaj je tej deželi prinesla Katoliška cerkev.
Dragi bratje in sestre na Filipinih, jih je v sporočilu, ki ga je poslal pred začetkom počastitve velikega jubileja v Vatikanu, nagovoril papež Frančišek: »Petsto let je minilo, odkar je krščansko sporočilo prvič prispelo v vašo deželo in odkar ste sprejeli radost evangelija. In zdaj očitno živi v vašem ljudstvu. Hvala vam za to radost, ki jo prenašate vsemu svetu.«
Papež je svoje sporočilo Filipincem tvitnil neposredno po tem, ko je 14. marca vodil mašo, posvečeno prihodu krščanstva v to deželo, in nanj so številni odgovorili naklonjeno. »Danes zaznamujemo 500. obletnico, odkar je Magellan pristal ob naši obali,« je, denimo, zapisal Lloyd Manggay. »In čeprav zavračamo kolonizacijo, ki jo je prinesel s seboj, hkrati ne moremo zanikati, da smo dobili darilo, ki ga je vredno proslaviti, darilo vere! Rojstvo krščanstva na Filipinih! Dobro jutro!«
Prav tako pa so se pojavili zapisi, ki pozivajo k razmišljanju. »Petsto let kolonizacije na podlagi vere,« piše uporabnica twitterja, ki se je podpisala kot Angge. »Mislim, da bi se morali tega zgolj spomniti, ne pa proslavljati, kot da bi bilo krščanstvo nekaj najboljšega v ilipinski zgodovini. Danes Filipinci iščejo svojo identiteto, ki se je izgubila z asimilacijo in imperializmom. Naj vas varuje bog!«
Kraja duš in prvi heroj
Uporabnik twitterja po imenu Benedict Exconde opozarja, da je »čudno, da Filipini kot edina država na svetu proslavljajo nacionalno ponižanje, ki so ga doživeli, ko so jih kolonizirale zahodne sile«. Drugi uporabnik, prijavljen kot #NoChildLeftBehind, pravi: »Glejte, če želite zaznamovati 500 let krščanstva (pravzaprav katolištva) v tej deželi, to kar počnite. Vendar nikar ne olepšujte nevarnosti imperializma in kolonializma, ki so ju po svetu širili raziskovalci, kot sta bila Magellan in de Legazpi.«
Čeprav so trgovci krščanske veroizpovedi že prej pluli med ilipinskimi otoki in so tamkajšnji prebivalci o njih že imeli določene predstave, se je pravi proces krščevanja začel šele po tem, ko je portugalski morjeplovec Ferdinand Magellan 17. marca 1521 med iskanjem Otokov začimb (otokov Maluku) in v službi Španije pristal ob obali otoka Cebu. Legenda pripoveduje, da ga je sprejel Radžah Humabon, vladar tega otoka, čigar vnuk je bil hudo bolan. Ker je morjeplovcu – ali morda nekomu iz njegovega spremstva – uspelo dečka ozdraviti, je Radžah v znamenje hvaležnosti privolil, da so ga krstili skupaj z 800 njegovimi podaniki. Tako se je začelo. Ker Filipini niso imeli osrednje oblasti, je množično krščevanje prebivalstva potekalo veliko uspešneje kot v drugih delih Azije, kjer so misijonarji prav tako poskušali širiti krščanstvo. Pravzaprav je bila ta dežela edini uspešen primer pokristjanjevanja na azijski celini, na kateri so stare civilizacije, kot so kitajska, japonska ali indijska, delovanje milijonarjev iz Evrope pogosto dojemale kot »krajo duš«, se temu upirale in preprečile uresničitev njihovih ciljev.
A tudi na Filipinih ni potekalo povsem gladko. Magellanu je v prvih nekaj tednih uspelo krstiti 2200 prebivalcev Cebuja in okoliških otokov, ko je ob koncu aprila odplul na Mactan, pa se je tamkajšnji vladar Lapulapu odločno uprl zahodnim vsiljivcem. Portugalski morjeplovec je bil ubit v spopadu med vojskama. Že dejstvo, da je Lapulapu kolonizacijo preložil za skoraj pol stoletja, je za številne Filipince dovolj, da ga slavijo kot svojega prvega heroja. A kolonizacija otočja je bila neizbežna. Španija je 44 let po Magellanovi smrti tja poslala Miguela Lopeza de Legazpija, ki je na Cebu priplul prek Tihega oceana oziroma iz Nove Španije (kakor se je takrat imenovala Mehika).
Španska kolonizacija je trajala več kot tri stoletja in je imela tri glavne cilje: zagotoviti španski delež v globalni trgovini z začimbami, vzpostaviti trdno oporišče na Filipinih, da bi lažje komunicirali s Kitajsko in Japonsko, ter, seveda, širjenje krščanstva med prebivalstvom različnih monoteističnih in politeističnih veroizpovedi, ki so temeljile na čaščenju duhov prednikov. Čeprav v nekaterih zgodovinskih učbenikih špansko navzočnost na otočju prikazujejo kot primer mirnega preoblikovanja dela azijske družbe, so kolonizatorji v resnici pogosto doživeli močan in celo oborožen odpor posameznih skupin. Velika zemljepisna in jezikovna raznolikost otokov je onemogočila medsebojno povezovanje proti evropskim osvajalcem. Edini otok, ki se je povsem izognil Špancem, je bil Mindanao, kjer se je islam ustoličil že v 14. stoletju in vse do danes ostal prevladujoča veroizpoved.
Izraz vere in turistična atrakcija
Med več kot 110 milijoni prebivalcev Filipinov je več kot 92 odstotkov kristjanov, od katerih jih več kot 80 odstotkov pripada Rimskokatoliški cerkvi. Petstoto obletnico prihoda krščanstva bodo zaznamovali vse leto, in to od velikonočne nedelje, 4. aprila, pa vse do 22. aprila 2022. Filipinska škofovska konferenca se je na proslavo pripravljala minulih devet let. Ena od želja tamkajšnjih duhovnikov je, da bi z načrtovanimi dejavnostmi vzpostavili ločnico med kolonializmom in Cerkvijo. Izraz z »mečem in križem« pogosto uporabljajo kot opisovanje španskega osvajanja ilipinskih otokov v 16. stoletju in številni zgodovinarji v tej državi tolmačijo krščanstvo kot instrument kolonializma, Cerkvi pa pripisujejo enak del krivde za nasilje, zatiranje in podjarmljenje Filipincev kot španski oblasti. Namen ilipinske duhovščine in tudi Vatikana je poudariti pozitivne plati, s katerimi je Katoliška cerkev obogatila kulturo in identiteto tega naroda.
Toda prav na začetku velikega proslavljanja je načrte prekrižal koronavirus. Z dnevno blizu 10.000 novimi primeri okužbe je bila vlada prisiljena uvesti popolno zaporo za več kot 25 milijonov ljudi. Ves veliki teden velja prepoved zbiranja na verskih dogajanjih. Policijska ura, ki traja od šeste ure zvečer do pete ure zjutraj, je številne cerkve prisilila k temu, da so na cvetno nedeljo blagoslavljanje palmovih in oljčnih vejic opravili prek spleta.
A najbolj predanih vernikov ne lani ne letos koronavirus ni odvrnil od tega, da sami podoživijo izkušnjo križanja. Več kot deset ilipinskih katolikov se da vsako leto pribiti na lesene križe, kar je deloma izražanje trdne vere, deloma pa tudi svojevrstna turistična atrakcija. Letos bodo za tujce meje zaprte vse do 19. aprila in škof Balange Ruperto Santos je pozval vernike, naj »bodo vsi kot Jezus Kristus«. Kot je dejal, bodo vsi še nekaj časa nosili križ pandemije, a naj to počnejo brez strahu. Sicer pa so že prispele prve pošiljke cepiva iz Kitajske.
In ko se bo virus umiril, se bo nadaljevalo zaznamovanje 500. obletnice prihoda krščanske vere. Koliko je ta obogatila in koliko zatrla identiteto Filipinov, ostaja večna tema teh čudovitih otokov, ki se za povrhu še danes imenujejo po španskem kralju Filipu II. Tega pečata ni mogoče tako zlahka izbrisati.