Obljubljena dežela
Američani se ogorčeno prepirajo o gospodarski in politični prihodnosti, priseljenci pa v ZDA še vedno vidijo svoje priložnosti in svobodo.
esetletni deček iz Nikaragve je k ameriški obmejni patrulji v bližini meje z Mehiko pritekel objokan in prestrašen, odrezan od skupine, s katero je prestopil reko Rio Grande. Bojim se, da me bo kdo ugrabil, je hlipal v španščini na posnetku, ki so ga teksaški obmejni varnostniki predvajali javnosti. Nekaj dni prej je nekdo čez zid, visok okrog pet metrov, spustil deklici iz Ekvadorja, stari tri in pet let. Obupani južnoameriški starši svoje otroke prepuščajo kojotom, kot imenujejo brezobzirne tihotapce z ljudmi. Poročajo, da mejo vsak dan prestopi več sto mladoletnih ilegalcev, večinoma starih med šestnajst in osemnajst let, marca pa so na ameriški južni meji prestregli tudi 171 tisoč odraslih migrantov. Te številke so najvišje v minulih dvajsetih letih.
DKot sardine v konzervi
Administracija demokratskega predsednika Joeja Bidna zagotavlja, da vse odrasle vračajo v Mehiko, a mnogi ne odnehajo, drugi še najprej pošiljajo čez mejo svoje otroke v vedenju, da njih ne bodo poslali nazaj. In res so na posnetkih, ki jih v Beli hiši najprej niso hoteli posredovati javnosti, ti v sprejemnih centrih natlačeni kot sardine v konzervi, a so na varnem in ponekod so zanje celo organizirali pouk, ki ga vsaj v javnih šolah ameriškim otrokom zaradi pandemije marsikje še odrekajo. Starši vedo, da jih ne bodo pustili na cedilu, in vzamejo v zakup tudi črne scenarije. Fantek z začetka zgodbe je noč pred srečanjem z obmejno patruljo preživel sam v puščavi.
Deklici iz Ekvadorja sta že združeni s staršema v New Yorku, kamor sta prispela pred kratkim. Ni znano, ali na legalen način. Mediji so že obiskali njihovo domačo vas in leseno kolibo, v kateri so živeli. Težko si je predstavljati, da bi lahko tam uresničili svoje ameriške sanje. Na prvi Bidnovi tiskovni konferenci je hotela novinarka javne televizijske postaje PBS Yamiche Alcindo vedeti, ali migranti prihajajo zato, ker je »moralen in spodoben« človek, in novi predsednik ni prav dobro vedel, kaj naj odgovori. Najbrž pa gre le za priložnosti, ki jih vidijo prišleki. Nova demokratska administracija je poudarjeno pretrgala z vsem, kar je počel njen republikanski predhodnik Donald Trump, zdaj pa menda že razmišljajo o nadaljevanju gradnje njegovega zidu na meji. Tamkajšnjega položaja še vedno nočejo imenovati kriza, a vedo, da jim lahko torpedira vse druge velikopotezne politične načrte.
v Londonu, potem pa se je s tedanjim fantom preselila v Manchester in se zaposlila pri trgovinski zbornici. Idejo za svojo veliko literarno uspešnico je dobila na vlaku iz Manchestra v London, ki je imel štiriurno zamudo. Med vožnjo je začela razmišljati o mladem fantu, ki obiskuje šolo za čarovnike. Ko je prispela v prestolnico, je šla naravnost v stanovanje in začela pisati. Bilo je leta 1990.
Istega leta je po desetih letih boja z boleznijo umrla njena mama Anne, ki ji ni nikoli razkrila, da je začela pisati. Bolečino ob izgubi je prelila v nastajajočo knjigo.
Ko je v Guardianu videla oglas, da v Portu iščejo učitelja angleščine, se je odločila za selitev. Učila je ob večerih, dnevi pa so bili namenjeni pisanju, najraje ob spremljavi violinskega koncerta Petra Iljiča Čajkovskega. Na Portugalskem je v nekem baru spoznala televizijskega novinarja Jorgeja Arantesa. Ugotovila sta, da je obema všeč Jane Austen, in 16. oktobra 1992 sta se poročila. Sedemindvajsetega julija 1993 je Joanne štiri dni pred svojim 28. rojstnim dnevom rodila hčerko Jessico Isabel. Že novembra sta se z Arantesom razšla in pozneje je razkrila, da je bil do nje nasilen. Junija lani je Arantes za tabloid Sun izjavil, da jo je oklofutal in da tega ne obžaluje. Decembra 1993 se je s hčerko vrnila v domovino, s seboj pa je prinesla prva tri poglavja Harryja Potterja. V tem času so ji diagnosticirali klinično depresijo, razmišljala je celo o samomoru. Depresija je bila navdih za like, imenovane morakvarji (angleško dementors), ki jih je predstavila v tretji knjigi iz serije in jih opisala kot bitja, ki ti posrkajo dušo in vse občutke veselja. Živela je od socialne podpore, ko ji je odtujeni soprog iz Portugalske sledil v Veliko Britanijo. Zanj je zahtevala prepoved približevanja in avgusta 1994 vložila uradni zahtevek za ločitev.
Od zgube do milijarderke
V govoru ob podelitvi diplom na Harvardu je leta 2008 zbranim povedala, kako se je počutila po vrnitvi v domovino: »Po vseh veljavnih kriterijih je zame le sedem let po diplomi veljalo, da sem popolna zguba. Za seboj sem imela zakon, ki je rekordno hitro propadel, bila sem brez dela, samohranilka in tako revna, kot si lahko reven v moderni Britaniji, da še nisi brezdomec. Stvari, ki so se jih bali moji starši in ki sem se jih bala sama, so se uresničile. Bila sem največja zguba, kar sem jih poznala. Ne bom stala tu in vam govorila, da je propad zabaven, tisto obdobje je bilo temno. Nisem vedela, da se bo zgodilo to, kar je tisk pozneje opisoval z izrazom 'pravljična rešitev'. Takrat nisem imela pojma, kako dolg je tunel, v katerem sem se znašla, in dolgo časa je bila vsaka luč, ki sem jo videla v njem, upanje in ne resničnost. Zakaj vam torej govorim o dobrih plateh neuspeha? Preprosto zato, ker je neuspeh pomenil, da je odpadla nepotrebna navlaka. Pred seboj sem se nehala pretvarjati, da sem nekaj, kar nisem, in vso svojo energijo sem usmerila v dokončanje edinega dela, ki mi je takrat nekaj pomenilo. Če bi mi uspelo v čem drugem, morda nikoli ne bi našla odločenosti, da mi uspe v edini areni, kamor se mi je zares zdelo, da spadam. Bila sem osvobojena, ker se je tisto, česar sem se najbolj bala, že zgodilo. Še vedno sem bila živa, še vedno sem imela hčerko, ki sem jo oboževala, stari pisalni stroj in veliko idejo. Dno, ki sem ga dosegla, je bilo zame trden temelj, na katerem sem spet zgradila svoje življenje.«
Knjižni prvenec Harry Potter in kamen modrosti je pisala v kavarnah v Edinburgu, predvsem v kavarni Nicolson's Cafe, ki je v lasti njenega svaka,
❞
Leta 2005 je v intervjuju s Stevenom Fryjem dejala, da bi naslednji roman najraje napisala pod psevdonimom, toda že 2003. je potožila, da bi tisk to verjetno »izvedel v nekaj sekundah«.
Magične prva oseba, ki je postala milijarderka s pisanjem knjig. Pozneje je, predvsem zaradi svojih številnih humanitarnih dejavnosti, ta naziv izgubila. Leta 2001 je kupila posestvo na Škotskem ob reki Tay, ima tudi hišo v Kensingtonu v Londonu, vredno 4,5 milijona funtov. Istega leta se je na svojem škotskem domu poročila s pet let mlajšim zdravnikom Neilom Murrayjem. Čez dve leti sta dobila sina Davida Gordona, 2005. pa hčerko Mackenzie Jean, ki ji je posvetila Princa mešane krvi. Na lestvici Sunday Timesa so jo lani uvrstili na 178. mesto najbogatejših ljudi v Veliki Britaniji, njeno premoženje so ocenili na 795 milijonov funtov. Knjige o mladem čarovniku so prevedene v 65 jezikov, za odličen prevod v slovenščino je poskrbel Jakob J. Kenda. Filmske pravice je za sedemmestno številko odkupil Warner Bros in med letoma 2001 in 2011 se je zvrstilo osem filmov, iz zadnjega dela knjige so namreč posneli dva. Rowlingova je kot pogoj postavila, da mora biti filmska zasedba britanska, in sodelovala je pri pisanju scenarija.
Bosta kdaj par?
Leta 2011 je Rowlingova zamenjala literarno agencijo in februarja so pri Blair Partnership objavili, da snuje svoj prvi roman za odrasle. Septembra 2012 je pri založbi Little, Brown and Company izšel roman Nadomestne volitve (The Casual Vacancy), po katerem so čez tri leta posneli miniserijo.
Leta 2005 je v intervjuju s Stevenom Fryjem dejala, da bi naslednji roman najraje napisala pod psevdonimom, toda že dve leti prej je potožila, da bi tisk to verjetno »izvedel v nekaj sekundah«. Leta 2012 je Guardian ugibal, da bo njeno naslednje delo kriminalni roman.
Aprila 2013 je pri založbi Little Brown izšel roman Klic kukavice (The Cuckoo's Calling), prvenec Roberta Galbraitha. Glavni protagonist je zasebni detektiv Coromoran Strike, nekdanji pripadnik vojaške policije, ki mu je eksplozija v Afganistanu odnesla spodnji del noge in nosi protezo. Že na prvih straneh kot začasno tajnico najame lepo Robin Ellacott, ki je po tragičnem dogodku na fakulteti študij psihologije obesila na klin. Za Strikom je turbulentno razmerje z nestabilno bogatašinjo Charlotte Campbell, Robin pa je zaročena s srednješolsko ljubeznijo Matthewom. Ko skupaj razrešita odmeven primer, domnevni samomor supermodela, se začne njuno plodno sodelovanje, iz knjige v knjigo pa raste tudi njuna medsebojna naklonjenost. Publishers Weekly je knjigo označil za »zvezdniški debi«, Library Journal pa za »prvenec meseca«. Po družbenih omrežjih so se začele širiti govorice, da je knjigo napisala Rowlingova. Dotlej so prodali 1400 izvodov, ko je njen agent govorice potrdil, pa je prodaja poskočila za 4000 odstotkov. Kljub razkritju ima Robert Galbraith še vedno svojo spletno stran, kjer pojasnjuje, od kod izbira psevdonima: »Ime Robert sem izbrala, ker je eno mojih najljubših moških imen, saj je Robert F. Kennedy moj junak, in ker ga na srečo nisem uporabila v seriji o Harryju Potterju ali v Nadomestnih volitvah. Galbraith je prišel iz podobno čudnega razloga. Ko sem bila otrok, sem si želela, da bi mi bilo ime Ella Galbraith, pojma nimam, zakaj. Sploh ne vem, kako sem vedela, da ta priimek obstaja, saj nisem poznala nikogar, ki bi se tako pisal. Kakorkoli že, fasciniral me je. Pravzaprav sem se želela za serijo romanov o Striku poimenovati L. A. Galbraith, toda zaradi precej očitnih razlogov inicialke niso bile dobra ideja. Še bolj nenavadno je, da obstaja znani ekonomist po imenu J. K. Galbraith, česar sem se spomnila, ko je bilo že veliko prepozno. Bila sem čisto paranoična, da me bodo ljudje zaradi tega namiga razkrinkali, a na srečo se ni nihče tako poglabljal v ime avtorja.«
Junija 2014 je izšla druga knjiga iz serije, Sviloprejka (The Silkworm), oktobra 2015 je sledil roman Po poti zla (Career of Evil), septembra 2018 Smrtonosna belina (Lethal White), septembra lani pa je luč sveta ugledala še Troubled Blood. Vse so v slovenskem jeziku izšle pri založbi Mladinska knjiga, na prevod najnovejše še čakamo.
Leta 2017 je BBC začeli predvajati televizijsko miniserijo o Cormoranu Striku C. B. Strike. Detektiva igra Tom Burke, njegovo pomočnico in pozneje partnerko Robin pa Holliday Grainger. Doslej so posneli štiri sezone, vsaka ima od dva do štiri dele, ogledate si jo lahko tudi na HBO.
Tako v knjigi kot na zaslonu je kemija med protagonistoma očitna. Tudi v najnovejši knjigi (pozor: kvarnik!) še nismo dočakali njunega prvega poljuba ali česa več, čeprav sta si vsak pri sebi končno priznala, da do sodelavca čutita precej več, kot je videti. Obetavno je, da se je Robin vmes ločila od svojega pokvarjenega moža in je Cormoran boleče samski. Obetal je tudi večer, ko sta se napila viskija, toda njun pogovor v zatemnjeni pisarni je zmotil sodelavec. Strike, ki se v Troubled Blood ubada tudi z družinskimi težavami, se je po več fiaskih z rožami in čokoladicami končno izkazal s primernim rojstnodnevnim darilom za Robin, oboževalci po vsem svetu pa se strinjamo, da je že skrajni čas, da nam Robert Galbraith oziroma J. K. Rowling v šestem nadaljevanju vendarle postreže s krepkim odmerkom romantike, ki ga čakamo že dolgih osem let.