Kako komentirate primer dečka z opeklinami, ki je v celjski bolnišnici čakal na zdravniško pomoč?
Kozma Ahačič, jezikoslovec
Gre za žalosten dogodek, ob katerem je tudi mene zabolelo srce. To pa ne spremeni mojega mnenja, da moramo znati zdravnikom in vsemu medicinskemu osebju tudi odpuščati in jim omogočati delo brez prevelikega pritiska. Takšne napake se namreč običajno dogajajo zaradi preobremenjenosti, slabe organizacije, večkrat pa tudi zaradi škodljivega strahu pred napakami. Epidemija je preobremenjenost, organizacijske težave in strah pred napakami samo še povečala, zato se v prihodnosti zna zgoditi še kak podoben primer. Ko me kdo vpraša, zakaj sem se cepil, mu lahko odgovorim: tudi zato, da ne bi bilo takšnih situacij. Če bi bila precepljenost dovolj velika, predhodno testiranje dečka ne bi bilo potrebno, do zapleta pa ne bi moglo priti.
Nataša Luša, direktorica Dela
Spet se dokazuje togost mnogih sistemov v naši domovini. Epidemija jim je dala nov zagon in opravičilo. Dokazovanje pogojev PCT je postalo alfa in omega za vse naše aktivnosti. Kot da smo pozabili, da je treba kdaj vklopiti lastno presojo, zlasti ko se znajdete v nemogoči situaciji z otrokom pred urgenco, kot v tem primeru. Vsi dobro vemo, da je nemogoče s pravili predvideti prav vse primere, ki se utegnejo zgoditi. Zato je v takih primerih vztrajanje pri njih škodljivo in povzroča škodo. Če bolnišnica res ni imela pogojev za izolacijo (o čemer sicer dvomim), pa je nedopustno, da niso poskrbeli za lajšanje bolečin otroku.
Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma
Če nekoga kaj boli samo štiri sekunde, pa mu ne moreš pomagati, se ti zdi, kot da se vlečejo ure in leta. Še bolj neznosno je, kadar kaj takšnega doleti tvojega otroka. Takrat je za znoreti! Smo pa javni zavodi, ne le zdravstveni, temveč tudi kulturni, zaradi ukrepov v precejšnjih škripcih. V Cankarjevem domu imamo kar veliko inšpekcijskih nadzorov, če dosledno izvajamo PCT, po drugi plati pa nekateri obiskovalci mislijo, da tako za nošenje mask kot pregledovanje cepilnih listov ni ustreznih pravnih podlag. To nas spravlja v občasne mučne zadrege pri komunikaciji z njimi. Kolegialno bi bilo, če bi obiskovalci upoštevali, kar jih prosimo. V primeru štiriletnega fantka pa bi bilo (vsem pravilom navkljub) prav in človeško samo eno: takojšnje lajšanje bolečin.
Jadran Lenarčič, znanstveni svetnik Inštituta Jožef Stefan
Dejstvo je, da se napake dogajajo, zato se je bolje iz njih učiti, kot pa jih zakrivati. Če otroku niso nudili potrebne hitre pomoči, je napaka bila, najsibo strokovna ali nestrokovna, vseeno, kako ji rečejo. Vendar mene bolj vznemirjata dve zadevi. Prva, da smo se vsi v tej deželi očitno ujeli v zanko, verjetno pod vplivom načina delovanja politikov, da se ob odkritju problema ne ukvarjamo z njegovim reševanjem, temveč z reševanjem svoje podobe v medijih. In drugo, da se v sedanjem času pri vstopu v bolnišnico nekdo tako močno ustraši potencialno okuženega otroka, da mu odtegne takojšnjo pomoč. Doslej sem verjel, da v urgencah deluje le zaščiteno in proti covidu cepljeno osebje, ki zagotavlja varnost sebi in pacientom pred prenosom okužbe. Če ni tako, je zaskrbljujoče.
Karel Gržan, duhovnik
Poklon zdravnikom, ki zvesti Hipokratovi prisegi delujejo »zaradi koristi bolnikov« in zavračajo »pogubne krivice«. Priznanje celotnemu medicinskemu osebju, ki v zagonetnih časih opravlja svoje humano poslanstvo po protokolih zdravstvenih pristopov. Ti varujejo bolnike pred nedopustnim odnosom zdravstvenega osebja. Ravnanje do omenjenega dečka je krivdno in način opravičevanja SB Celje je nizkoten. Potuho daje podobnim krivdnim ravnanjem. To namreč ni osamljen primer. Iz sosednje župnije so nedavno v SB Celje pripeljali pacienta, ki je bil predviden za sprejem. Tam pa so ga, ker ni cepljen, grobo zavrnili, čeprav je imel potrjen test, da je negativen!
Zoran Predin, kantavtor
Tudi če je v folmalnopravnem smislu mogoče razumeti opravičilo bolnišnice, po človeški plati starši ne bomo nikoli razumeli, zakaj je moral otrok 40 minut trpeti bolečine.
Nobeno opravičilo ne more opravičiti njegovega trpljenja. Ker ne verjamem, da človek, kaj šele zdravnik, ki kot strokovnjak ve, kakšne bolečine trpi otrok, zaradi predpisanega protokola otroka ne bi sprejel in mu pomagal, se mi zdi, da je zadeva splet administrativnih okoliščin, ki so jih povzročili nestrokovni uradni ukrepi.
Strah pred oblastjo, kaznijo in izgubo zaposlitve ljudi sili v situacije, v katerih žrtvujejo svojo človeškost. Kdo je oče tega strahu, pa dobro vemo, a ne?
Ksenija Benedetti, strokovnjakinja za komuniciranje in protokol
Prva medicinska pomoč je pravica, ki je ne bi smeli omejevati niti s pogojem PCT; ko gre za otroka, ta trditev zraste na n-to potenco. Poškodba dečka je bila – kot je znano – strokovno obravnavana, a 40-minutnemu prenašanju hudih bolečin, in to v avtomobilu, bi se resnično lahko izognili, vsaj s kakšnim protibolečinskim sredstvom. Tudi če je vse potekalo po predpisanih postopkih, gola zdrava pamet glasno govori, da se to ne bi smelo zgoditi. In gola zdrava pamet bi morala premagati postopke. A kljub temu bi si želela, da družina sprejme opravičilo bolnišnice, čeprav razumem, da je po vsem, kar je deček prestal, to težko storiti.