Delava, kar naju veseli. Skupaj.
Povezala ju je ljubezen do fotografije in ni pretirano reči, da sta priznani fotograf Arne Hodalič ter magistra komunikologije in fotografinja Katja Bidovec že nekaj let tako rekoč nerazdružljiva. Skupaj potujeta po svetu, tudi večino dela v studiu opravita v dvoje in pri tem uživata, saj se jima pogosto zgodi, da mislita iste misli. Njun prenovljeni podstrešni dom v Kranju je nekakšna hiša odprtih vrat, hkrati dom in fotografski studio. Z velikih belih sten vzdušje ustvarjajo njune izbrane fotografije. »Dobro nama gre,« pravi on, ona pa doda: »Super je, če se najdeš v življenju in v delu in se imaš lepo. Kaj govorijo drugi, pa ni pomembno.«
Arne, ko sva se dogovarjala za pogovor, ste omenili, da v petek odhajate v Sirijo. Kakšna naloga vas čaka?
Tema, s katero se bom ukvarjal, je deminiranje. Že od balkanske vojne naprej sem se odločil, da bom za ITF [prej Fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min, zdaj Ustanova za krepitev človekove varnosti] delal brez honorarja, samo za pokritje stroškov. Z njimi sodelujem že kakšnih 18 let, zanje sem prepotoval velik del sveta, Afrike, ves Bližnji vzhod, Balkan stokrat … Za pridobivanje sredstev potrebujejo namreč dokumentacijo, fotografije, s katerimi pokažejo, kaj vse delajo. Na teh območjih vidim ogromno res tragičnih zgodb. Veliko fotografiram žrtve, večinoma rehabilitirane, ki že imajo proteze. Na fotografijah so tudi otroci, brez okončin, brez oči … To se ljudi dotakne, da pomagajo.
ITF pogosto moje fotografije uporabi za različne namene, tudi razstave. Pred kratkim sta Borut Pahor in generalni sekretar Združenih narodov v stavbi OZN odprla eno od njih. Videlo jo je približno pol milijona obiskovalcev.
Na svojih potovanjih ste videli in doživeli marsikaj osupljivega, a tudi veliko grdega, pretresljivega, tako kot so ti otroci, ki jih omenjate. Kako ste se obvarovali, da se vas ti prizori ne dotaknejo pregloboko?
Ko delaš, je drugače, o teh stvareh se začneš spraševati šele pozneje, tukaj. Ljudje me to pogosto vprašajo. Pride za teboj, predvsem zato, ker je tukaj tako vse brez smisla v primerjavi s tistim, kar si doživel tam. Tukaj se ukvarjamo s tako minimalnimi problemčki. Ko prideš nazaj, se vprašaš, ali se ljudje tega sploh zavedajo, in to me spravlja v slabo voljo in jezo. Zato konkretno tudi ne hodim v trgovske centre, ampak gre Katja …
Katja: Ja, nekdo pač mora. (smeh) Arne: Ena od stvari, ki jih najbolj sovražim na tem svetu, je šoping. To lahko Katja potrdi, ker me pol leta pripravlja, da se odpravim kupit čevlje, pa še potem jih ne kupim.
Gresta v Sirijo oba, kako pogosto nasploh potujeta skupaj?
Katja: Vedno potujeva skupaj in tudi tokrat sva nameravala.
Arne: Žal pa je tajming tak, da Katja tokrat ne more z mano. V načrtu je bilo, da bi jaz fotografiral, ona pa bi poskrbela za video.
Katja: Brez dvoma bi šla raje na pot, a žal ne gre.
Arne, po vseh poteh in avanturah je bilo v vašem glasu še vedno slišati iskreno navdušenje, ker vas morda spet čaka kakšna, kot ste rekli, kavbojska zgodba.
Arne: Ja, veselim se. Veselim se preigravanja z vojaki in policisti, ki te kam nočejo spustiti, saj gre vedno kaj narobe. Bil sem že v veliko slabih situacijah, pa se je vedno dobro končalo. To so zanimivi spomini. Žal mi je le, da Katja ne gre zraven, saj na vojnih območjih še ni bila.
Katja: Ti si vedno vesel, ko greš delat, in prav to je najlepše. Marsikdo je po tolikem času izgubil veselje za svoje delo. Ti pa se ne naveličaš. To je tisti otrok v tebi, ki ga pogosto pogrešam pri ljudeh.
Koliko let že delata v tandemu?
Katja: Najprej sva delala tako, da sem bila jaz njegova asistentka. Prvi najin skupni veliki projekt so Izginjajoče kulture, ki sva ga začela leta 2015. Sva pa pred tem že naredila skupaj tudi nekaj portretov za National Geographic. Zdaj 90 odstotkov stvari delava skupaj.