Mesto vrtnic in raznolikosti
Pisane jesenske barve kar kličejo po tem, da se podamo v naravo, na izlet. V vas na lepše vabimo z e-izleti. Naokoli se namreč podajamo s 100-odstotno električnim citroënom ë-C4, da na poti ne ostanemo brez energije, pa skrbijo Petrolove javne električne polnilnice. Tokrat smo se odpravili na Primorsko, natančneje, v Novo Gorico.
ova Gorica in z njo celotna destinacija Vipavska dolina sta nadvse primerna izbira za jesensko-zimski družinski izlet, a le, če ne piha burja. Priporočamo torej, da izlet načrtujete ob spremljanju vremenske napovedi.
Čeprav je bila končni cilj našega izleta Nova Gorica, smo si vzeli nekaj časa za kratek postanek v Vipavi in si ogledali enega od številnih izvirov reke Vipave. Ta je znana tudi kot evropska reka z največ izviri – naštejemo jih lahko kar devet. Zaradi številnih izvirov in mostov – najstarejši je kamniti z dvema lokoma – ter dejstva, da reka teče pod ulicami in hišami, pravijo Vipavi tudi male Benetke. Med martinovim in božičem se v Vipavski dolini vrstijo številni dogodki, posvečeni žlahtni kapljici, začenši s tradicionalnimi martinovanji. Dolina slovi po odličnih vinih in mnogih vinarskih posebnostih, ki jo uvrščajo med najbolj privlačne vinorodne okoliše v Sloveniji in širšem srednjeevropskem prostoru. Seveda si po druženju z žlahtno kapljico organiziramo varen prevoz domov ali še raje prenočimo, saj destinacija ponuja številna doživetja tudi za večdnevni oddih.
NNedelu
Mladostna identiteta
Pred izletom smo našega testnega citroëna ë-C4 napolnili na Petrolovi javni polnilnici na Tržaški cesti 130 v Ljubljani. Po postanku v Vipavi smo se vrnili na vipavsko hitro cesto. Ker na avtocesti nismo imeli težke noge in smo vozili s povprečno hitrostjo 100 km/h, bi preostanek električne energije, shranjene v pogonskem akumulatorju citroëna ë-C4, zadoščal tudi za vrnitev v Ljubljano. Vseeno pa je občutek za krmilom boljši, ko je razpoložljive energije več. Avtomobil lahko v teh koncih napolnite na Petrolovi hitri polnilnici v Šempasu ali na Petrolovi polnilnici v samem središču mesta, na Trgu Edvarda Kardelja 1, ki je v neposredni bližini novogoriškega turističnoinformacijskega centra (TIC).
V TIC lahko dobimo vse potrebne informacije za raziskovanje Nove Gorice in Vipavske doline, pred njim pa stoji tudi eno od sedmih postajališč javnega sistema za izposojo koles go2go v Novi Gorici, kjer lahko izberemo navadno ali električno kolo in se trajnostno podamo na raziskovanje okolice mesta.
Pred sprehodom po novogoriških ulicah namenimo nekaj besed preteklosti mesta. V nasprotju z večino slovenskih mest se je zgodovina Nove Gorice začela šele po drugi svetovni vojni. Temeljni kamen zanjo so položili 13. junija 1948, ko je zaradi povojne razmejitve ozemlja dotedanje deželno središče Gorica pripadlo Italiji. Vse odtlej mesto razvija svojo posebno, vselej mladostno identiteto, navdihnjeno s številnimi kulturami, ki se srečujejo na tem zanimivem stičišču svetov. Če bi jo želeli opisati s čim manj besedami, bi Novo Gorico poimenovali mesto raznoliko
zimi kaže točen čas na spodnji, poleti pa na zgornji strani kolesa. Ker čez trg poteka državna meja, tu nastane veliko fotograij stopal, ki so eno v Sloveniji in drugo v Italiji.
V notranjosti železniške postaje je urejen muzej, ki predstavi življenje na obeh straneh državne meje pred vstopom v EU. Gre za muzejsko zbirko Kolodvor, ki je del muzejskega projekta Goriškega muzeja Muzej na meji, posvečenega življenju ob novi državni meji med takratno Jugoslavijo in Italijo, ki je leta 1947 razdelila prej enotno kulturno, socialno, gospodarsko in politično ozemlje Goriške na dva dela. Poleg zbirke Kolodvor obsega Muzej na meji še Vojaški stražarski stolp v Vrtojbi, muzejsko zbirko Miren v stavbi na pokopališču v Mirnu, posvečeno vsem, ki so ilegalno prečkali močno varovano mejo med državama, in muzejsko zbirko Pristava v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi.
Impozantni kamniti most
Če smo v Novi Gorici, vsekakor ne gre spregledati še ene zanimivosti – solkanskega železniškega mostu čez Sočo, ki velja za edinstveni gradbeni dosežek svetovnih razsežnosti. S svojim kamnitim lokom razpona 85 metrov je največji kamniti ločni most na železniških progah na svetu. Ta gradbena mojstrovina, zgrajena iz klesanih kamnitih blokov, je zdaj tehniški spomenik. Most je bil med prvo svetovno vojno porušen. Med letoma 1925 in 1927 so ga po izvirnih načrtih znova postavili iz kamna.
Občudujemo ga lahko z več koncev. Ena možnost je s cestnega mostu čez Sočo – avtomobil ustavimo na parkirišču na levi strani, tik pred križiščem, kjer se cesta odcepi proti Brdom. Druga možnost, ki jo lahko povežemo s kulinaričnim doživetjem okusnih goriških jedi, tudi z znamenitim goriškim radičem ali sukénskim régutom, kot ga imenujejo domačini, pa je »od spodaj«. Avtomobil zapeljemo na parkirišče pred Ošterijo Žogica in se sprehodimo kakih sto metrov naprej, kjer se nam na ploščadi odpre pogled na kamniti lok mostu. Po obveznem sebku z mostom pa si v ošteriji le privoščimo katero od lokalnih specialitet.
Nekaj kilometrov od gradu Rihemberk leži vasica Pedrovo, ki v zadnjih letih doživlja preporod. Vasica je pred svetovnima vojnama štela več kot sto prebivalcev, nato se je s pojavom traktorjev v tistih krajih izpraznila in desetletja samevala. Zdaj se vanjo vrača življenje, ki ga želijo obuditi potomci nekdanjih vaščanov, ki pravijo, da imajo v Pedrovem vse – ne le ekoloških kmetij s turističnimi nastanitvami, ampak celo umetniško galerijo.
Grad Kromberk, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od središča Nove Gorice, je osrednji razstavni prostor Goriškega muzeja, najpomembnejše ustanove muzejskega značaja v Vipavski dolini. V njem so na ogled stalne postavitve umetnostne in kulturne zgodovine, del razstavnega prostora pa je namenjen občasnim razstavam. Grad obdaja čudovit park z amfiteatrom in lapidarijem na prostem.
Na šverc! Tihotapstvo na Goriškem po drugi svetovni vojni.
Nad Novo Gorico se dviga Sabotin, 609 metrov visok hrib. Po njegovem dolgem grebenu poteka meja med Slovenijo in Italijo. Pred dobrimi sto leti so se tu na krvavi soški fronti bojevali vojaki in na Sabotinu pustili neizbrisne sledi. Celoten hrib je pod površjem še danes prepleten s sistemom kavern in strelskih jarkov, kar ustvarja svojevrsten muzej na prostem. V spomin in opomin ga lahko obiščete v spremstvu vodnikov. V nekdanji karavli pri okrepčevalnici je na ogled tudi muzejska zbirka Sabotin v prvi svetovni vojni, na voljo so vodeni ogledi.
Slovito romarsko središče Sveta Gora je tesno povezano s frančiškani, ki so bili od tam večkrat pregnani, a so vedno našli pot nazaj. Romarska cerkev je bila v oskrbo frančiškanom prvič dodeljena leta 1565, leta 1786 pa so jo ob reformi Jožefa II. in ukinitvi božje poti morali zapustiti. Božjo pot so sicer kmalu spet obnovili, frančiškani pa so se na Sveto Goro vrnili šele leta 1901. Z njihovo pomočjo je božja pot veliko pridobila ugled, toda obdobje vzpona je prekinila 1. svetovna vojna, ki je romarsko središče spremenila v ruševine, frančiškane pa pognala v begunstvo. Vse od takratne povojne obnove, ko so se v obnovljeni samostan najprej naselili italijanski frančiškani, je frančiškanski samostan na Sveti Gori srce tega priljubljenega romarskega središča.