Njegova služkinja pa ne bom

Draga Slavka, vaše pismo bi zgrešila, če se mi pred dnevi ne bi spet oglasili in povedali, da ste nesojeno ljubezen iz mladosti zapustili in z njim prekinili tudi vse stike. Čeprav je med prvim in drugim pismom preteklo kar nekaj časa, se mi zdi prav, da se posvetim vaši zadnji odločitvi. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker da misliti tistim, ki leta in leta vztrajajo v zgrešenih partnerstvih. Ljubezen in življenje v dvoje si, žal, pogosto narobe razlagamo.

Najprej moram reči, da ste morali biti zelo močni in odločni, da ste prekinili zvezo. Marsikdo bi se raje vdal v neizogibno usodo, kot da bi bil sam. Spominjam se nekega drugega pisma, v katerem je pošiljateljica opisovala srečanje sošolcev iz osmega razreda. Čeprav se niso videli vrsto let, so za klepet in druženje zelo spontano poiskali tiste, s katerimi so nekoč prijateljevali. Zanimivo: kmalu so ugotovili, da jim še zmeraj gredo na živce isti vrstniki kot takrat, ko so skupaj gulili šolske klopi. Ne vem sicer, ali na podlagi tega skromnega detajla lahko verjamemo, da se skozi desetletja bolj malo spreminjamo, je pa verjetno nekaj na tem, da nekatere dobre in tudi slabe lastnosti značaja nehote ohranjamo. Ne nazadnje tudi pregovor pravi, da volk menja kožuh, nravi nikoli.

Nekaj podobnega se je dogajalo v obujeni ljubezni do fanta iz vaše daljne mladosti. Znova ste ga srečali v najtežjih trenutkih življenja: bili ste potrti, dobesedno na tleh. Oprijemali ste se vsake prijazne besede. Spomini na mladost so se z leti oklestili vsega slabega, ostalo je le tisto, kar je bilo dobro. Tudi vaš prvi fant se je obrusil, postal je vešč rokovanja z ljudmi. Z vami ni imel veliko dela, zlasti ne po tem, ko je v vas prebudil občutek odgovornosti za svojo samskost. Če bi se srečala v drugačnih okoliščinah, bi hitro spoznali, da z vami manipulira. To, kar vam je rekel, ni bilo ne prav ne lepo. Na srečo ste to sami spoznali. Počutili ste se podobno kot nekoč vaša prijateljica. Mama ji je na svoji smrtni postelji očitala, da ji je bolezen, raka na dojki, priklicala ona, ker jo je, ko je bila še dojenček, dojila dve leti!

Ljubi moji, ne počnite tega! Ne uporabljajte takšnih očitkov! Nikoli! Niti v najbolj norih sanjah ne!

Zaradi občutka krivde ste bili zelo lahko vodljivi. Vse ste naredili, kar vam je rekel, da bi se »odkupili« za greh, ki ga niti niste naredili. Gospod vam je hkrati dajal vse in še več, saj vas je s tem hote ali nehote pripravljal na čase, ko bi zaživela skupaj. Takrat pa bi mu morali »odslužiti« vsak evro, ki ga je potrošil za vaše udobje. Bi trajalo odplačevanje do konca življenja ali še čez? Nikoli ne boste vedeli.

Če dobro premislite, ste imeli srečo. Če gospod ne bi postal objesten, ne bi nikoli izrekel tistih besed. Ko bi zaživela skupaj, bi se težko osvobodili njegovega vpliva.

Na srečo ste bili s svojo zaljubljenostjo v začetni fazi. Niste še padli v fazo, ko bi bili slepi in gluhi. Če bi se to zgodilo, bi moteče besede preprosto preslišali in se, kar se žal dogaja, na tihem tolažili, da on že ni takšen. On že ne!

V domačem okolju, kjer se kljub vsemu še zmeraj počutite najbolj varne, ste začeli razmišljati, kakšno neki bi bilo življenje ob človeku, ki bi od vas pričakoval (zahteval), da mu »plačate« vse, s čimer vas je v imenu (lažne?) prijaznosti in ljubezni razvajal. Zgrozili ste se ob misli, da bi morali do konca življenja, dan za dnem, poslušati očitke. Lahko bi vas tudi izsiljeval, poniževal. Teoretično je mogoče, da je podobne prijeme uporabljal že prej, a mu je vsaka, tik pred zdajci, raje zbežala na varno?

Vzeli ste si nekaj dni za razmislek, potem pa ste gospoda poklicali in mu kar po telefonu odkrito povedali, da ne bo šlo. Izgovorili ste se, da čustveno še niste pripravljeni na življenje v dvoje. V trenutkih, ki so sledili, ste spoznali, s kakšnim človekom ste prijateljevali. Tega, kar vam je zmetal v obraz, si ne upate niti ponoviti.

Žal, draga Slavka, takšno je življenje! Dokler sije sonce in cvetijo rožice, ljudje redkokdaj pokažejo, kakšni so v resnici. Šele ko so porinjeni ob zid, razkrijejo svojo dušo do vsakega, še tako temnega kotička.

Kadar želimo v življenju doživeti kaj novega, drugačnega, boljšega, moramo ubrati kakšno drugo pot, kot je ta, ki smo je vajeni. Zavedam se, da je odločitev za spremembo lahko zelo težka. A se navsezadnje splača. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker spoznamo nove ljudi, ker se učimo iz novih priložnosti in izkušenj. Dovolj ste še mladi – kljub bridkim spominom na pokojnega moža – menda ne boste odnehali ... Velja?

❞

Z vami ni imel veliko dela, zlasti ne po tem, ko je v vas prebudil občutek odgovornosti za svojo samskost.