Nimam čustev do rožnate majice, ampak do Primoža
»Če sem jaz dober, je Lora najboljša,« je pred začetkom Gira v pogovoru za Nedelo povedal Primož Roglič. Pred koncem dirke je besedo dobila njegova življenjska sopotnica, ki slovenskemu kolesarskemu zvezdniku ob strani stoji v dobrem in slabem. Marsikaj sta že preživela skupaj, od konca Primoževe skakalne poti, začetka kolesarske kariere do enega najbolj neverjetnih skokov na svetovni vrh v zgodovini tega športa. Kot se za pot poklicnega kolesarja spodobi, je bilo vmes veliko vzponov in spustov, na žalost tudi padcev, po katerih pa sta se oba znala vedno znova pobrati.
Vmes se je njuna družina povečala in zdaj šteje štiri člane. Prvorojenec Lev se je rodil junija 2019, le nekaj tednov po tem, ko je Primož prvič poskušal osvojiti rožnato majico na Giru in končal na tretjem mestu. Januarja letos je prišel še Aleks, le nekaj mesecev, preden je njegov oče začel svoj drugi naskok na zmago na dirki po Italiji. Ravno pravi čas, da je tudi on v Rogličevi spremljevalni ekipi na poti, ki se bo danes, če bo šlo vse po sreči, končala z zmagoslavjem na Svetih Višarjah.
Očitno vas nič ne more ustaviti, da na velikih dirkah ne bi bili ob Primožu. Na Giru 2019 ste ga spremljali v devetem mesecu nosečnosti, tik preden se je rodil Lev, tokrat ste ob italijanskih cestah še s štirimesečnim Aleksom. Čutite, da morate biti pri podvigih svojega moža?
Naj povem, da tega ne počnem za vsako ceno, prva misel je, da s tem ne ogrožam otrok. Ravno zaradi tega na dirko nismo prišli že v torek prejšnji teden, temveč smo se karavani Gira pridružili šele v nedeljo v Bergamu. Otroka se prej nista najbolje počutila. Na srečo me obkrožajo ljudje, ki mi pomagajo in omogočajo, da smo na dirki. Ja, čutim, da moram biti tu, to so priložnosti, ki se v naših življenjih najbrž ne bodo velikokrat ponovile. Če imam možnost, da pridem, jo izkoristim, ne grem pa zaradi tega z glavo skozi zid. Tu imamo lepo družinsko druženje, otrokoma nič ne manjka, uživata.
Dejali ste, da ste se dirki priključili v Bergamu. Primož vas je v pogovoru za Nedelo pred nekaj tedni napovedal na startu v Abrucih. Ste ga obiskali tudi tam?
Smo in iz tega je nastala precej zapletena zgodba. Na poti smo bili z Uršo, srčno izbranko Jana Tratnika. Med vožnjo smo izvedeli, da ga je na treningu pred prvo etapo zbil avto, in potem je bilo vzdušje kajpak bolj žalostno. Urša je nato spremljala Jana, mi pa smo ostali za prve štiri etape, vendar smo videli samo prvi dve. Počili sta nam dve gumi na avtomobilu, do današnjega dneva ga še niso popravili. Z otrokoma sem se morala peljati 300 kilometrov s taksijem v Neapelj, vmes se je zgodilo še veliko dogodivščin, ki jih bom morda podrobneje opisala v naslednji knjigi. Končalo se je tako, da smo iz Neaplja poleteli v Nico. Vse skupaj je bilo preveč.
Za nameček kot kolesarjem tudi vam ni bilo naklonjeno vreme na pregovorno sončnem, a tokrat namočenem jugu Italije.
Tega nismo pričakovali in s seboj nismo imeli pravšnjih oblačil. Lev je oblekel jakno Primoževega agenta Mattie Gallija, Aleksa pa sem pokrila s svojo džins jakno. Bilo je grozno.
Pogovarjava se ob avtodomu, v katerem vas spremlja vaša družina, zraven sta s svojo hišo na kolesih še vaša prijatelja Primož in Špela Čerin. Kdo vam najbolj pomaga na takšnih poteh?
To je nehvaležno vprašanje, še posebno zdaj, ko nekateri sedijo zraven in poslušajo najin pogovor. Vsi pomagajo po najboljših močeh, vsak ima svoje naloge. Nekdo vozi, drugi pazi na otroke, tako kot kolesarstvo je tudi to ekipno delo.
In kot Primož pri Jumbu Vismi ste tukaj vi kapetanka ekipe?
Šef je prvi med enakimi, vendar če dvignem glas, vsi stojijo. Moram jih pohvaliti, da vsi najbolj upoštevajo potrebe otrok in ustrežejo tudi mojim željam.
Sta vaša fanta zahtevna?
Lev potrebuje nekaj več pozornosti, ker ima veliko energije, Aleks jo je potreboval, ker je bil nekoliko bolan, sicer pa nista nič bolj zahtevna kot drugi otroci.
Vrniva se k Primožu in k letošnjemu Giru. Koliko ste ga spremljali, kako ste doživljali dva tedna pranja na dežju in zmrzovanja pri prenizkih temperaturah za ta letni čas?
Ko nisem bila na dirki, je sploh nisem gledala. Imela sem svoje delo, in če bi jo gledala, bi bila še bolj živčna. Vedela sem, da je deževno in mrzlo, to nikakor ni prijetno, a na to nimaš vpliva. Kolesarstvo je pač šport na prostem. Nisem bila vesela, da je Primož zmrzoval, storiti pa nisem mogla nič. Najbolj pomembno je, da vsi celi pridejo v cilj.
V 11. etapi ni bilo tako. Na tleh so se znašli tedaj prvi trije v skupnem seštevku, Geraint Thomas, ki jo je odnesel brez prask, Tao Geoghegan Hart, ki je odstopil z zlomljenim kolkom, in Primož, ki je utrpel kar hude odrgnine in ureznine, vendar je lahko nadaljeval dirko. S Primoževimi padci imate že veliko izkušenj, kako ste doživeli tega?
Primož se ni mogel izogniti temu padcu, ob katerem moram potrkati na les. Padel je podobno kot Tao, pa smo videli, kaj se je zgodilo z njim in kaj s Primožem. Težko rečem, v kakšnih bolečinah je bil Primož, mu pa ni bilo treba zapustiti dirke. Lahko bi bilo veliko slabše. On vedno reče, dokler sem tu, se lahko borim naprej. Tako na te stvari gledam tudi jaz. Nekdo, ki se tako kot on bori za položaj na vrhu, bo tri tedne stežka prestal brez padca. Ti so del kolesarskih dirk, kljub temu pa se nanje ne navadiš povsem. Vedno te je strah in mislim, da je to povsem človeško.
Rdeča nit letošnje Primoževe sezone je, da po oktobrski operaciji rame, zaradi katere ga pol leta ni bilo na dirkah, deluje bolj sproščeno kot zadnja leta. Da se je po vseh nesrečah v zadnjih dveh sezonah nekako resetiral in vrnil v vrhunski telesni in psihični pripravljenosti. Je to le novinarska raca ali tudi vi, ki z njim živite pod isto streho, čutite takšno spremembo?
Primož je vseskozi takšen, kakršen je.
Pri njem ni igre in letos je bolj sproščen. Težko ocenim, kaj je pripomoglo k temu. Morda dolga pavza, operacija rame. Mislim, da gre zgolj za spoznanje, ki je prišlo tudi z vsem, kar se mu je dogajalo lani. Ne sebi ne drugim mu ni več treba ničesar dokazovati. Če bo dosegel vrhunski rezultat, bo super, če ne, tudi ne bo konec sveta. To ga je na neki način razbremenilo, po drugi strani pa tudi izjemno motiviralo. Uživa v tem, kar počne. To je razlika, ki jo opazim. Opravlja svoje delo, ve, kaj je to delo, naredi vse, kar je v njegovih močeh, ne obremenjuje pa se z rezultatom. Vem, da tako čuti. Njegovo sproščenost vidimo vsi.
Verjamete v srečo oziroma nesrečo? Se Primožu letos vsaj nekoliko vrača za vso smolo, ki jo je imel v minulih letih? Resda je padel tudi letos, vendar s precej manjšimi posledicami kot na lanski Vuelti in na zadnjih dveh Tourih.
Vsaka etapa, ki jo konča, se meni zdi super. Sicer pa je življenje vedno v ravnovesju. Težko rečem, ali se mu kaj vrača ali ne, ne nazadnje je težko reči, kaj je sreča in kaj nesreča. To je vedno odvisno od zornega kota. Treba se je spomniti, kaj vse se je dogajalo pred Girom, z Robertom Gesinkom, Tobiasom Fossom, Wilcom Keldermanom, Janom Tratnikom, ki bi vsi morali biti na dirki, a jih ni. Primož je bil tu nedotaknjen, vendar je vse to neposredno povezano z njim. Gotovo je imel srečo v nesreči
Miha Hočevar
❞
Za oba otroka bom bolj vesela, če se ne bosta ukvarjala s profesionalnim športom, vendar ju bom podprla, če si bosta to želela. Drugače ne gre.
❞
Napisala sem že veliko, vse skupaj pa nima ne repa ne glave, ne uvoda ne zaključka. Če me vprašate, o čem bo govorila knjiga, nimam pojma, bere se pa dobro.
❞
Ljudje ga ne občudujejo toliko zaradi zmag, temveč zaradi tega, kako se sooča s situacijami. Če tako pogledaš, je dosegel svoje poslanstvo.
tudi, ko se je ognil padcu, ob katerem se je drugič na tleh znašel Remco Evenepoel. Ne morem še reči, da se mu vrača za vso smolo, sem pa že lani verjela, da se bo za Primoža prej ali slej obrnilo na bolje. Še vedno pa sem zagovornica prepričanja, in Primož je še bolj, ker sem se tega naučila od njega, da stvari vzameš takšne, kakršne so.
In stvari so takšne, da je imela Jumbo Visma neverjetno veliko smole pred začetkom dirke, pred njenim koncem pa je ena od dveh ekip, ki ima še vseh osem kolesarjev.
Tako je in fantje so super. Izjemno dobro se razumejo, zelo so motivirani in ekipa zelo dobro deluje. Ne vemo, kako bi bilo, če bi bili na dirki tisti, ki so bili v prvotnih načrtih, vendar mislim, da je Primož zelo zadovoljen s kolesarji, ki so z njim prekolesarili ta Giro. Vzdušje v moštvu je odlično, česa takšnega v tretjem tednu velike dirke še nisem videla.
Ozračje okoli ekipe je bilo precej drugačno na lanskem Touru, na katerem najmočnejši moštveni kolegi niso počakali na Primoža po padcu v 5. etapi. Poskrbeli so za Jonasa Vingegaarda, ne pa tudi za Primoža. Se vam je takrat zdelo, da si je zaslužil večjo podporo, glede na to, da se je Jumbo Visma v svetovni vrh dvignila predvsem z njegovimi rezultati?
Nisem najboljši naslov za tovrstne ocene. To, kar počnejo v ekipi, je njihova stvar. Moramo razumeti, v kakšnem položaju so bili tedaj na Touru. Želeli so si rumeno majico in so jo na koncu tudi osvojili.
Kaj bi vam pomenila rožnata majica na Primoževih plečih na cilju Gira v Rimu?
Ko spoznavaš te stvari, je povsem drugače. Zame je bilo na Giru 2019 še posebno drugače, saj sem bila noseča, hormonska razvalina. Ko pa si na življenjski poti, na kateri želiš biti, ko imaš otroke, stvari vidiš povsem drugače. Kaj pa je kolesarstvo? To je delo, ki ga opravlja
Primož. Če bo osvojil rožnato majico, je seveda ne bo vrnil. Do nje pa nimam posebnih čustev kot tudi ne do majic drugih barv. Imam pa čustva do Primoža. Če njemu veliko pomeni, bom vesela, da bo dobil svoje zadoščenje. Drugače pa je to le še ena lovorika. Primož rad reče, da sva že prestara za to sranje. Ko dozoriš, drugače gledaš na stvari.
Kako stara, oba sta se po Prešernovo šele dobro poslovila od mladosti?
No, nisva stara, vendar sva drugačna, kot sva bila na zadnjem Primoževem Giru leta 2019. Zdaj sva precej bolj sproščena, ni pomembno, kako se bo končala dirka. Jaz se moram tako ali tako osredotočati na druge stvari, zame sta najbolj pomembna otroka.
Preden sva začela ta pogovor, ste dejali, da bo šlo družinsko življenje naprej ne glede na to, ali bo Primož zmagal ali ne.
Tako je, v ponedeljek bomo šli v šolo, oprali bomo drese, pospravili avtodom in življenje bo šlo naprej po tirnicah, ki bodo enake, dokler bo Primož dirkal. Tega pa gotovo ne bo počel večno.
Navijači bi ga po Giru radi videli še na Touru. Bi ga vi raje imeli julija ob sebi doma?
Ne vem, zakaj vsi mislijo, da imam vpliv na to. Jasno mi je, kako deluje kolesarski sistem. Ko bo čas, da bomo skupaj doma, bo tako. Če se bo počutil zdravega in motiviranega za to, da gre na Tour, bom prva rekla, pojdi. Tudi za nastop na dirki Tirreno–Adriatico na začetku sezone sem rekla tako. Imel je pomisleke, da bom predolgo sama doma z otrokoma, vendar sem mu rekla, naj le gre, če si tako želita on in njegova ekipa.
Koliko let kolesarskega življenja še pričakujete?
Ne vem, tu ne gre toliko za starost, temveč za to, da vse izgubi smisel, če se začneš mučiti s svojim delom. Za zdaj je Primož še zelo motiviran in dobro mu gre. Dokler bo tako, naj počne, kar počne. Če se vrneva k vprašanju o tem, kaj mi pomeni rožnata majica, ima zame največji pomen to, kar to vzbuja pri ljudeh. Navijači so največja nagrada, to se me tudi čustveno najbolj dotakne. Na Primoževi spletni strani smo omogočili možnost, da mu navijači pišejo pisma. Vsake toliko mu jih prinesemo, zdaj jih bere. Iz njih je razvidno, da ga ljudje ne občudujejo toliko zaradi zmag, temveč zaradi tega, kako se sooča s situacijami. Če tako pogledaš, je dosegel svoje poslanstvo. Še vedno bo ljudi motiviral, četudi ne osvoji rožnate majice. Resda sem jokica, ampak to se me najbolj dotakne.
Omenili ste nastajanje nove knjige. Prvo, Kilometer nič, ste izdali leta 2020. Pri najinem zadnjem pogovoru še niste imeli v glavi koncepta, ste odtlej kaj napredovali pri tem?
Pišem, Primož pravi, da mi otroci dajejo zagon za knjige. Sem pa precej neorganizirana. Napisala sem že veliko, vse skupaj pa nima ne repa ne glave, ne uvoda ne zaključka. Če me vprašate, o čem bo govorila knjiga, nimam pojma, bere se pa dobro.
Sproti na papir prelivate svoje občutke, ki jih morate še spraviti v red?
Tako je. Včasih neki dogodek ali spomin sproži navdih. Iz tega nastane dolga kača besed, ki jih včasih ne znam prebrati za sabo, saj pišem na roko. Če imam čas, vse skupaj spravim na kup, pretipkam na računalnik. Ko je vse skupaj na kupu, se mi ne zdi slabo. Roka si nočem postaviti, saj bi hitro zašla v težave. Življenje na poti je precej nepredvidljivo, sploh z dvema majhnima otrokoma. Ne morem pričakovati, da bosta oba istočasno zaspala in bom v miru kaj spisala. Loviti moram te trenutke navdiha, včasih si moram kaj zapisati tudi na papirnati prtiček, da se ne izgubi.
Primož je domala vse življenje povezan s športom, v mladih letih ste bili tudi vi. Boste Leva in Aleksa vzgajali v športnem duhu?
Vsekakor. Šport ti da marsikaj, pustimo tu tekmovalno plat. Za vzgojo je morda še boljši ekipni šport, da se naučiš tega, kar nam morda manjka v vsakdanjem življenju, sočutja, deljenja, občutka odgovornosti do drugih, opravljanja nalog, discipline. Šport ti da tudi samozavest.
Kaj pa krutost športnega profesionalizma, ki ste jo tudi dodobra spoznali?
Za oba otroka bom bolj vesela, če se ne bosta ukvarjala s profesionalnim športom, vendar ju bom podprla, če si bosta to želela. Drugače ne gre. Profesionalni šport je nedvomno krut, vendar dobiš trdo kožo, če si iz pravega testa. Sčasoma, ko izluščiš svoje prioritete, se nehaš ukvarjati z malenkostmi in greš po svoji poti. Na slab dan te lahko prizadene vse, na dober nič. Kaj pa je drugače v običajnem življenju?
Doma ste obkroženi s tremi fanti. Bi družinski krog obogatili še s punčko?
Ne, ta del življenja sem zaključila. Lahko smo hvaležni za to, kar imamo. Položaj je zdaj obvladljiv, več bi bilo kmalu preveč.
Kaj pa kolesarska družina? Kakšni so odnosi med velikimi tekmeci, so rivali le na kolesu? Vemo, da nekateri navijači radi podpihujejo nasprotja med Primožem in Tadejem Pogačarjem.
Odnosi med nami so običajni, prijateljski, Primož in Tadej nista skregana. Vplivaš pa lahko le nase, ne na druge. Kako boš navijača Olimpije prepričal, naj navija za Maribor? Moram reči, da tudi mediji z izpostavljanjem tega ustvarjajo nekaj, kar v resnici ne obstaja. Če si v drugačnem dresu, si tekmec ne glede na to, s kom sedeš na kolo, to je lahko tudi tvoj brat ali najboljši prijatelj. V podobni situaciji smo tudi na tem Giru. Naš Lev in Max, sin Gerainta Thomasa, se zelo dobro razumeta, družinsko smo šli že kdaj skupaj na pivo, na večerjo. To ne pomeni, da bo Primož zaradi tega Geraintu odstopil rožnato majico. Tak je šport in enako je z domačimi tekmeci. Slovenska delegacija je šla letos že nekajkrat skupaj na pijačo.