Neuspeh nas lahko utrdi

Že čez nekaj minut so prispeli reševalci. Stabilizirali so Mokija in ga odpeljali v bolnišnico. Sprva je kazalo, da bo samo začasno hrom, potem pa so minili dnevi, meseci in leta in Moki ni več mogel hoditi. Zaradi nesreče je bil hrom od pasu dol in z rokami je lahko izvajal samo delne gibe.

Moki je že petintrideset let na vozičku, a v vseh teh letih nisem niti enkrat slišal, da bi se pritoževal nad smolo, ki jo je imel v življenju. Niti enkrat nisem slišal, da bi vprašal: »Zakaj je moralo doleteti ravno mene?« Nikoli ni pokazal niti kančka samopomilovanja.

Ne samo to – Moki je po nesreči postal uspešen slikar. Z ženo sta dobila čudovito hčerkico. Ustanovil je SuperFrog Triathlon, triatlon za specialce, ki poteka vsako leto na Coronadu in ga še danes upravlja.

Lahko je kriviti zunanje dejavnike za smolo v življenju in se nehati truditi, ker smo prepričani, da nam usoda ni naklonjena. Lahko se je prepričati, da je naša prihodnost odvisna samo od tega, kje smo odraščali, kako so starši ravnali z nami in na kakšno šolo smo hodili. Ni tako. Pravi človekov značaj se odraža v tem, kako se spopada z življenjskimi krivicami, pa če gre za običajne ljudi ali za take, ki so dosegli kaj izjemnega: Helen Keller, Nelson Mandela, Stephen Hawking, Malala Jusufzai. In Moki Martin.

Včasih se lahko še tako trudiš in si lahko še tako sposoben, pa si nazadnje vseeno sladkorni piškot. Ne pritožujte se. Ne krivite zle usode. Pokončno stojte, zazrite se v prihodnost in stopite naprej.

Če želiš spremeniti svet …, se ne boj cirkusa.

Morje je bilo tistega dne razburkano, in ko smo bočno plavali nazaj proti obali Coronada, so nam penasti valovi nenehno tleskali ob obraz. S plavalnim partnerjem sva kot običajno komaj dohajala druge. Inštruktorja sta s čolna vpila, naj se zmigava, toda bolj sva se trudila, bolj se je zdelo, da zaostajava.

Tistega dne je bil moj plavalni partner podporočnik Marc Thomas. Tudi on je bil na urjenju na priporočilo oddelka za rezervne častnike. Diplomiral je na vojaški akademiji v Virginiji in bil je med najboljšimi dolgoprogaši našega letnika.

Pri urjenju mornariške specialne enote je bil tvoj plavalni partner človek, na katerega si se zanašal za pomoč. Nanj si bil privezan pri potapljanju. Ob njem si preplaval daljše razdalje. Pomagal ti je pri učenju, spodbujal te je in v času urjenja je postopoma postal tvoj najtesnejši zaveznik. Če eden od dveh ni uspešno opravil katere naloge, sta morala oba sprejeti posledice. Inštruktorji so nam tako vcepljali pomen skupinskega dela.

Ko sva s partnerjem priplavala na obalo, naju je pričakal inštruktor.

»Na tla!« je zavpil. To je pomenilo, da se morava postaviti v položaj za sklece: raven hrbet, iztegnjene roke in dvignjen pogled.

»Se imata za častnika?« Ni imelo smisla odgovarjati. Vedela sva, da bo nadaljeval. »Častniki v specialnih enotah utirajo pot. Ne priplavajo zadnji na obalo. Niso kolegom v sramoto. Dvomim, da bosta sposobna opraviti urjenje. Kot kaže, nista iz pravega testa, da bi postala častnika specialnih enot.«

Iz zadnjega žepa je izvlekel črno beležnico, naju zaničljivo pogledal in si nekaj zapisal.

»Pravkar sta pristala na seznamu za cirkus.« Nato je zmajeval z glavo. »Zelo bom presenečen, če bosta preživela teden.«

Cirkus. To je bilo zadnje, česar sva si z Marcom želela.

Knjigo Začnite pri postelji je napisal ameriški admiral William H. McRaven. Izšla je pri založbi Aktivni mediji, prevedel pa jo je Luka Pieri. Na voljo je tudi v njihovi spletni knjigarni www.fejstbranje.si