Mojemu fantu delo ne diši

Na vas se obračam s težavo, za katero ne vem, ali je sploh rešljiva. Mogoče sem samo jaz prezahtevna?! S fantom sva skupaj šest let, stara sva nekaj čez 30, on je nekaj let starejši, oba sva diplomirala. Odkar pomnim, je fant brez službe, vmes jo sicer dobi za pol leta ali za leto, potem mu je ne podaljšajo. Vmes se kaj dosti ne trudi, da bi poiskal novo. Stanovanjski problem imava rešen, je zelo skromen in v obdobjih, ko nima službe, živi s prihranki. Vozi se z mojim avtom, uporablja moj stari telefon, želje po življenju na veliki nogi sicer ima, nima pa želja po vsakodnevnem zapravljanju. Ve, da si svoje hiše nikoli ne bo mogel kupiti, zato je te želje pokopal. Jaz delam, študiram ob delu, on pa je večino časa doma. Res je, da kaj naredi, a vmes bolj ali manj ves čas visi na internetu. Ko ga vprašam, ali je videl ta in ta oglas za službo, je ves presenečen, ker ga res vedno prvič vidi. Konec januarja je izgubil službo, prejšnji mesec sem se z njim odkrito pogovorila, da zame ni pomembno, kaj dela, samo da dela. Rekla sem mu, da lahko, kar se mene tiče, pomaga komur koli, ne morem pa sprejeti tega, da bo doma cele dneve brezposeln. Strinjal se je z mano in rekel, da se bo potrudil in si bo našel delo. Potem pa spet nič, spet vse isto. Vem, da je težko dobiti dobro službo, a skrbi me, ker je sploh ne išče. Potem pa postane nezadovoljen in tečen. Ko jaz dobim od staršev večje darilo, je ljubosumen, ko si kaj kupim, tudi. Počasi postaja že malo žleht. Ko sem bila jaz brez službe, sem klicarila po telefonu, jokala sorodnikom in jih rotila, da mi poskušajo kaj urediti, prijatelje sem prosila, če kaj vedo, kdo kaj rabi, pošiljala prošnje kot nora, imela cel sistem map z oglasi ... Še zdaj gledam oglase, čeprav imam službo. In tudi dodatno študiram, da bom konkurenčna na trgu.

Sedaj pa moje vprašanje. Nameravala sem prekiniti z njim, če do 1. julija ne bo našel nobenega dela. Ali mislite, da ravnam pravilno? Sicer je dober fant, razume se s starši, neprepirljiv, skromen ... Prosim za nasvet, ker mi ni lahko po 35. letu iti na novo. A socialnega primera ob sebi si ne želim. Kaj naj storim?

Karmen

Težko je za kar koli v življenju mimogrede in vnaprej reči, ali je prav ali narobe. Svojega partnerja ste dovolj dobro opisali, čisto dovolj veste o njem. Težko je verjeti, da se bo vsaj poskušal spremeniti, dokler mu boste drugi omogočali, da se mu ni treba. Ni naključje, da si moški, kot je on, poiščejo ženske, kot ste vi. Take, ki bodo odgovorne namesto njih in poskrbele zanje. A da ne bo vsega on »kriv«, tudi take ženske, kot se opisujete sami, si poiščejo moškega, za katerega bo treba skrbeti. Čisto nič nepričakovano ni, da bi vi imeli povsem druge težave, če bi se partner kar naenkrat začel obnašati odgovorno in ne bi več potreboval vaše pomoči in skrbi. Na čem bi potem slonel vajin odnos, kaj ostane? To je po mojem mnenju prvo vprašanje, na katero bi morali zase najti ustrezen odgovor. Potem bo tudi odločanje lažje.

Očitno so vašemu fantu v zameno, da »se dobro razume s starši in je neprepirljiv«, starši odvzeli vso odgovornost, mu popuščali v vsem, ga naučili biti nemočen, nesposoben, neuspešen ... Le če je bil tak, je dobil vsaj malo pozornosti staršev in občutka sprejetosti. Ob tem je bil še naučen, da nič ne zna in ne zmore narediti prav. Za njim so vse popravili ali pa kar takoj naredili namesto njega. Namesto učenja odgovornosti so ga na tak način učili neodgovornosti. Da ga v nobeni službi ne obdržijo, ni naključje. Očitno je približno tak, kot je bil naučen doma, tudi pri delu. Težko bi bilo najti drugačen vzrok, da ne obdrži nobene službe. Kot vedno bom tudi tokrat napisal, da fant ni kaj dosti kriv, da je tak, kot je. Vendar to njemu in vama prav nič ne pomaga. Fant je kljub zanj krivični zgodovini namreč zdaj edini odgovoren, da to spremeni. Nihče ne bo in tudi ne more tega narediti namesto njega.

Vi mu s svojo pretirano skrbjo in popustljivostjo samo »pomagate«, da še naprej vztraja v zanj škodljivem in krivičnem položaju. Vendar je kljub tej vaši napaki še vedno samo njegova odgovornost, kaj bo storil s svojim življenjem. Dokler se ne bo odločil, da bo resnično kaj spremenil, ne morete pričakovati nobenih sprememb, vsaj na boljše ne. Zato bi se bilo modro manj ukvarjati z njim in bolj s sabo. Poskušajte iz svojega odnosa do njega izločiti vse, čemur bi se lahko reklo potuha. Vaš fant seveda potrebuje pomoč, naklonjenost, podporo in spodbujanje. Očitno pa ob tem potrebuje tudi pritisk, negativne posledice, mogoče celo šok. V vašem primeru bi bila to napoved prekinitve zveze. Težava v vseh odnosih je, kako najti pravo mejo. Konkretno v vašem primeru, kje se neha zdrava podpora in kje začne potuha.

Če vam že poskušam dati konkreten nasvet, potem bi predlagal, da prekinete svoj vzorec in se nehate odločati zanj in namesto njega. Naj se sam odloča in tudi nosi posledice. Recimo, da mu jasno sporočite, da od 1. julija od njega pričakujete, da bo redno kril polovico vseh stroškov, vključno z vašim avtom, telefonom ... Povsem mirno in brez obtožb mu povejte, da bo po tem datumu lahko uporabljal samo še tisto, kar je njegovo in za kar bo polovično kril stroške. Njegova »naloga« bo s tem povsem jasna. Vaša pa bo, da se potem tega res držite in poskušate zdržati na svojem delu odgovornosti. Nobeno presenečenje pa ne bo, če bosta oba padla pri svojih nalogah. Kar pomeni, da tudi vi ne boste zdržali z odločitvami in pogoji, ki ste si jih postavili sami. Če se vam to zgodi, bo to jasno pokazalo na vaše težave, ki so samo hrbtna stran istega kovanca, ki si ga podajata s fantom.

Glede na fantovo starost in dolgoletno utrjene vzorce izogibanja odgovornosti, verjetno pa tudi že precejšnjo izgubo življenjskega smisla je težko verjeti, da se bo pri njem zgodila sprememba, ne da bi vi storili nekaj konkretnega. V mislih imam napoved prekinitve zveze, ki jo omenjate, vendar na prej opisan spoštljiv in nevsiljiv način. Ne sme vas ustaviti to, da ga vaš fant seveda ne bo doživel kot takega in vas bo poskušal ustaviti z vsemi mogočimi priučenimi manipulacijami. Se pa bojim, da bo zaradi trdovratnosti težav fantu zelo težko uspelo brez terapevtske pomoči. Če se bo zanjo odločil sam od sebe, bo to žarek upanja, ki bo pokazal, da se je končno zavedel resnosti težav in da jim sam ni več kos. Bi vam pa na koncu odsvetoval, da mu vi omenjate, ponujate, organizirate ali celo plačujete tako pomoč. Pomagati je namreč mogoče samo nekomu, ki si sam prizna, da pomoč potrebuje in jo je tudi pripravljen poiskati.

❞

Ni naključje, da si moški, kot je on, poiščejo ženske, kot ste vi. Take, ki bodo odgovorne namesto njih in ki bodo poskrbele zanje.