Katera je vaša najljubša droga?
Kozma Ahačič,
jezikoslovec Droge me niso nikoli zanimale, ker človeka pahnejo v suženjski položaj. Priznam pa, da sem zasvojen z glasbo, znanstvenim delom in pisanjem. Pri tem res uživam in vesel sem, da imam službo, ki mi to omogoča.
Nataša Luša,
direktorica Dela
Ob besedi droga se spomnim na več stvari. Najprej na nekaj omamnega, na nekaj, kar te pritegne in ne nujno zasvoji, nato na blagovno znamko Droga Portorož in na njene čaje 1001 cvet in šele čisto nazadnje na njen najbolj uporabljan pomen v zvezi z mamili. Med omamne stvari, ki delujejo name na tak način, vsekakor sodijo vonji mediteranskih zelišč, rožmarina, timijanov vseh vrst, pa okus oljčnega olja in tartufov, kot droga pa name delujejo tudi nekatere knjige, ki jih ne morem odložiti, dokler jih ne preberem. Moja prijateljica, ki nosi tak priimek, pravi, da smo Slovenci srečni, ker droga v slovenščini pomeni več kot samo mamilo v negativni konotaciji.
Uršula Cetinski,
generalna direktorica Cankarjevega doma
Med študenti primerjalne književnosti nas je bilo veliko kadilcev tobaka. Tudi pri kolegih filozofih in sociologih je bilo podobno. Če nisi kadil, je bilo verjetno zato, ker si imel hudo astmo. Kajenje je bilo tudi del našega imidža in identitete. Naša idola sta bila Sartre in Simone de Beauvoir. Jasno, da sta kadila. Predvsem Sartre noro močne gitanes. Pesnik Marko Pavček je zapisal: »Živeti! Krotko ali kratko?« Pri dvajsetih smo se na dolgost življenja totalno požvižgali, ni nas brigala; vse, samo da ni krotko! In tudi ni bilo. Bilo je divje! Po petdesetem pa se mi je zazdelo fino, če bi vseeno še malo trajalo. S pomočjo nasvetov mojega sina in okoliščin na pravljičnem otoku, kjer niso imeli trafike s tobakom, sem postala pred tremi leti nekadilka. Ampak Sartre in Simone sta še vedno moja.
Jadran Lenarčič,
znanstveni svetnik Inštituta Jožef Stefan
Blagodejna omama je zame ustvarjanje, še najbolj slikanje. Pri drogah v ožjem smislu pa sem analfabet. Tudi z alkoholom nisem ravno dober, in če sem kdaj v mladosti pretiraval, sem bil kaznovan s slabim počutjem, česar ne prenesem. Moj oče je abstiniral od vsega, a si je kdaj, zelo redko, natočil centimeter brkinskega brinovca, se pred tem v opravičilo potrkal po prsih, kot da ga tam nekaj žgečka, in kozarček spraznil na dušek. Mene včasih podobno premami kozarec recimo konjaka in se, kajpada, pred požirkom potrkam po prsih. Cigarete mi smrdijo, cigare mi dišijo, vendar sem ostro proti kajenju. Med kemikalijami mi je torej kava daleč najljubša, ne zaradi kofeina, temveč zaradi priprave, vonja, klepeta, meditacije ali ugodja v prisrčni kavarni ali med rožami na našem vrtu.
Karel Gržan
duhovnik
Zame je droga, kar umiri in poteši. Moja osnovna odvisnost oz. potreba je obnebje ljubečega sočutja. Zato potrebujem tudi tihoto, da lahko zaznam, kako je vse povezano v sveti Enosti, kako vse valovi v podpornem medsebojnem odnosu: ljudje, živali, rastline, mati Zemlja, kamni(ne). V tej navezi ohranjam notranjo moč in spokojnost. Ker pa me marsikaj iz nje iztiri, se poslužujem tudi močnejše »droge«. V kapeli se uravnovesim, mati Zemlja me razelektri, s pomočjo štale pa skidam napetost iz glave. Zato ima Kapra trikrat na dan očiščen hlev, jaz pa glavo. Pomembno je vedeti, kaj so pomagala, ki ne zasvojijo, ti pa pomagajo živeti v tem krasnem, a žal tudi norem svetu.
Zoran Predin,
kantavtor
Seks, dobra knjiga, duhovit film, mrzlo pivo ob poslušanju Novoletnega koncerta prvega januarja, Helgini vampi, Dončićeve košarkarske tekme, vinilni LP-albumi, brinjevec v pajzlu ob mariborski tržnici, potovanja v Branetovem kombiju, nastopi na vseh mojih različnih koncertnih programih, humor na druženju v Dušanovi refuzi na Križevniški ulici, prepevanje partizanskih pesmi z Drago na Rosini terasi v Pisku, jabolček pri Robiju, aja, pa še enkrat seks.
Ksenija Benedetti, strokovnjakinja za komuniciranje in protokol
Vsi moji.
Ljubezen. Ljubezni. .
.
.
.
Narava.
Živali.
Ustvarjanje. Umetnost.