Vrzel med otroki in odraslimi
❞
Razvijajoči se mladi so izgubili svoja sidrišča doma, v šolah, v skupnostih.
Enako kot starši v preteklosti moramo svoje otroke veliko naučiti, vendar se je naša zmožnost posredovanja znanja nekako zmanjšala. Ne čutimo se opolnomočene, da bi svoje otroke vodili v smeri izpolnitve njihovih zmožnosti. Včasih živijo in delujejo, kot da jih je pesem siren, ki je ne slišimo, zapeljala stran od nas. Bojimo se, čeprav zgolj nejasno, da je zanje svet postal manj varen in da nimamo moči, da bi jih zavarovali. Vrzel, ki nastaja med otroki in odraslimi, se včasih zdi nepremostljiva.
Težko smo kos svoji lastni predstavi o tem, kako naj bi vzgajali otroke. Ker ne dosegamo želenih rezultatov, svoje otroke prosimo, se jim dobrikamo, jih podkupujemo, nagrajujemo ali kaznujemo. Slišimo se, kako jih nagovarjamo v tonih, ki se celo nam zdijo kruti in neskladni z našo pravo naravo. Občutimo, kako postajamo hladni v trenutkih krize, prav tedaj, ko si želimo, da bi lahko priklicali svojo brezpogojno ljubezen. Kot starši se počutimo prizadete in zavrnjene. Krivimo se, ker nam je pri vzgoji spodletelo, ali pa krivimo svoje otroke, ker so kljubovalni, ali pa televizijo, ker jih zamoti, ali pa šolski sistem, ki ni dovolj strog. Ko naša nezmožnost postane neznosna, uporabimo poenostavljene, avtoritarne formule, ki so v skladu z etosom naredi-sam/hitrih rešitev, ki je značilen za našo dobo.
Sama pomembnost staršev in njihove vzgoje za razvoj in zorenje mladih je postala negotova. »Ali so starši pomembni?« je bil naslov članka na naslovnici revije Newsweek leta 1998. »Starševstvo je precenjeno,« je bilo navedeno v knjigi, ki je tisto leto pritegnila mednarodno pozornost. »Pripeljali so vas do tega, da verjamete, da imate več vpliva na osebnost svojega otroka, kot ga dejansko imate.«
Vprašanje vpliva staršev niti ne bi bilo tako ključno, če bi stvari z mladimi potekale dobro. To, da se zdi, da nas otroci ne poslušajo ali da ne sprejemajo naših vrednot za svoje, bi bilo samo po sebi sprejemljivo, če bi bili ti otroci resnično samozadostni, samousmerjevalni in trdni v sebi, če bi imeli pozitivno samopodobo in če bi imeli jasen občutek za smer in smisel v življenju. Vidimo, da številni otroci in mladi nimajo teh lastnosti. Razvijajoči se mladi so izgubili svoja sidrišča doma, v šolah, v skupnostih. Številni nimajo samonadzora in se vedno bolj odtujujejo, zlorabljajo droge, zatekajo se k nasilju ali pa so na splošno brezciljni. Manj so učljivi in jih je težje obvladati, kot je bilo mlade pred samo nekaj desetletji. Številni so izgubili svojo zmožnost, da se prilagodijo, da se učijo iz negativnih izkušenj in da dozorijo. Številnim otrokom in najstnikom zdaj predpisujejo zdravila za depresijo, anksioznost ali množico drugih diagnoz. Kriza mladih se zlovešče kaže v naraščajočem problemu vrstniškega nasilja v šolah, v najskrajnejših primerih pa v tem, da otroci ubijajo otroke. Take tragedije, čeprav redke, so samo najvidnejši izbruhi splošno razširjenega neugodja, naraščajočega elementa agresivnosti, ki prevladuje v današnji kulturi mladih.
Predani in odgovorni starši so frustrirani. Kljub naši ljubeči skrbnosti se zdijo otroci zelo obremenjeni. Odrasli in drugi starejši očitno niso več naravni mentorji mladim, kot je od nekdaj bilo pri ljudeh in je še vedno v primeru vseh drugih vrst, ki živijo v svojih naravnih okoljih. Starejši rodovi, starši in stari starši, rojeni takoj po drugi svetovni vojni, nas gledajo z nerazumevanjem v očeh. »V naših časih nismo potrebovali priročnikov o vzgoji, mi smo kar vzgajali,« povedo z mešanico resnice in napačnega razumevanja.
Objavljamo odlomke iz knjige Otroci nas potrebujejo, ki sta jo napisala Gordon Neufeld in Gabor Maté. Izšla je pri založbi Primus v prevodu Petre Česen.