Izguba jih je še bolj povezala
Na slovenski glasbeni sceni je vse bolj opazen dvojec 2B, ki ga sestavljata brata Gašper, znan že iz slovenskega šova X Factor, in Primož Mihelič. Belokranjski duet je na poti do uspeha prehodil trnovo pot.
Gašper pride na srečanje v Ljubljano kot kavalir – z dvema vrtnicama, ki mi ju podari. »Dame si zaslužijo rožice. Dve sta zato, ker sva midva 2B, od vsakega ena. Zlatorumeni sta, ker je to najina zaščitna barva,« razloži. Že nekaj časa se nisva videla, zato mi najprej izda, da je bila karantena zanju zelo plodna in navdihujoča. »S Primožem sva posnela kar nekaj novega materiala, delala koncerte v živo za najine oboževalce in tako ostala povezana z občinstvom. Sem pa tudi veliko hodil na sprehode, bral in počel stvari, za katere ob normalnih okoliščinah ni časa. Skratka, zdi se mi, da je situacija, če potegnem črto in sem optimist, dobro vplivala tako name kot na moje bližnje. To, da smo bili skupaj toliko časa in si nismo šli na živce, je to kar zmaga,« reče v smehu. Pred dnevi sta z bratom predstavila novo pesem Čez telo. »Gre za najbolj intimno zgodbo, ki sem jo napisal do zdaj, mogoče tudi eno drznejših, ki jih 2B izvajava. Govori o odnosu, ki mu je odvzeta možnost neposredne ljubezni, o času, v katerem je lahko le majhen objem ali poljub na ulici že prekršek. Navdih sva dobila v obdobju, ko je bilo vse obrnjeno na glavo. Pesem in tudi video imata za zdaj odličen odziv, sploh ženskega občinstva, tako da jo priporočam vsem dekletom, ki še niso na tekočem. Škoditi ne more, lahko le nariše nasmešek na obraz,« pomenljivo reče.
Vse z razlogom
Ko se usedeva v kavarni, mi razloži uspeh bratske naveze 2B. »Če sem jaz v ospredju kot tekstopisec in frontman, morate vedeti, da je Primož glava in možgani tega dvojca, torej vsega, kar se dogaja v ozadju. Ure in ure, preživete v studiu, da je pesem lahko na koncu takšna, kot jo slišite po radiu ali v živo. Za moje pojme je delo producenta na splošno premalo cenjeno in premalokrat omenjeno. Sam si ne znam zamisliti, da bi lahko iz demo posnetka, ki mu ga po navadi serviram na mizo, naredil celotno produkcijo in skladbe pripeljal do končne podobe. Zato pa sva 2B,« se nasmehne. Na lanskih Melodijah morja in sonca sta brata s pesmijo Kot morje osvojila žirijo in dobila priznanje za najobetavnejša avtorja in izvajalca. »Nagrada nama je dala velik zagon in potrditev, da sva na dobri poti in delava prav,« pojasni. Na glasbeni sceni sta že od leta 2009. »Zdi se mi, da moraš iti zmeraj za tem, kar ti je namenjeno. Če bi bilo 2B namenjeno, da uspe že prej, verjetno bi. Tako pa lahko rečem, da je vsako leto prineslo neko novo izkušnjo in naju naredilo bolj zrela in odrasla za nekaj, kar šele prihaja. Sledim načelu, da se vse zgodi z razlogom in iz vsega zmeraj poskušam potegniti samo dobro in pozitivno.«
Za šankom
Med pitjem kave se spominja tudi svojih prvih glasbenih korakov. »Začetki so bili že v domači hiši, ko smo si z brati naredili improvizirana glasbila iz maminih loncev, tolkli po njih, ritmizirali in se drli drug čez drugega,« reče v smehu. »Ob koncu osnovne šole sem zmagal na šolskem festivalu Korajža velja, pozneje pa na mednarodnem tekmovanju Europop mladih na Madžarskem, kjer sem prejel nagrado za najboljšega debitanta. To mi je dalo misliti, da ima glasba z mano mogoče neke večje načrte.« A na poti do uspeha mu ni bilo postlano z rožicami. »Ravno te dni mineva že osmo leto od očetove smrti; 2012. sva oziroma smo izgubili našega tato ravno na njegov rojstni dan. Bil je velik šok, ki pa nas je ob nesreči na srečo še bolj povezal in združil. Bili smo in smo še zmeraj drug drugemu v oporo in tolažbo, mi štirje mami in ona nam. Od staršev sva imela zmeraj največjo podporo,« pripoveduje razneženo. »Več kot deset let sem delal v gostinstvu kot natakar. To mi je dalo trdo kožo. Veliko zgodb, besedil je nastalo ravno za šankom, ko sem imel priložnost spoznati toliko različnih ljudi, biti v takšnih in drugačnih situacijah, včasih lepih, večkrat malo manj prijetnih. Ne bom pozabil, ko sem še hodil v srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Novo mesto, nam je profesor pri pouku strežbe položil na srce in nas opozoril, da delo natakarja ne zahteva samo spretnosti in hitrosti, temveč tudi da si psiholog in znaš hitro prebrati ljudi. To se je pozneje večkrat izkazalo za resnično in mi tudi v glasbenem poslu prišlo zelo prav. Na srečo sem v neprijetnih situacijah zmeraj imel toleranco, pred seboj pa le en cilj: Pogoltni in delaj, da boš lahko vlagal, v kar verjameš.«
Gre za najbolj intimno zgodbo, ki sem jo napisal do zdaj, mogoče tudi eno drznejših.
Nedrček v glavo
V nadaljevanju spregovoriva tudi o njunem uspehu v zadnjem letu. »Če bi me vprašala pred kakšnimi petimi leti, bi zagotovo pojamral, da nama ni uspelo. Danes ti pa lahko povem, da nama je. Če uspeh nehaš jemati kot nekaj, kar pride samo enkrat in nikoli več, je stvar bistveno preprostejša. Vsako leto se mi bolj zdi, da se ljudje preveč ženemo za uspehom in pozabimo na tisto otroško igro in zabavo pri tem, kar delamo. Ko enkrat nekaj dosežeš, ni več tako veliko, kot takrat, ko tega še nisi imel. Uspeva ti lahko vse življenje, na različne načine, v vsakodnevnih situacijah.« Nakar še doda: »Hvaležen sem, hvaležna sva, da sva živa in zdrava, da lahko uživava v tem, kar počneva. To je uspeh.« Zato brata že ustvarjata novo glasbo. »Nekaj malega tudi koncertirava, čeprav je to v teh časih že kar luksuz. Zelo si želiva stika z občinstvom.« Ko mi razlaga o nastopih, pa izvem, da se je na odru že znašel tudi nedrček. »Mislim, da mi je priletel naravnost v glavo,« se spomni Gašper. V sproščenem klepetu se dotakneva tudi koronavirusa in večni optimist mi izda: »Nimam televizije. Z razlogom. Čim manj informacij, boljše zame. Da sem lahko ohranjam fokus, mirno ustvarjam in pozitivno razmišljam,« se nasmeji. Ob slovesu pa nam položi na srce: »Uživajte v tem, kar počnete.«
Znjim smo plesali, se spominjali nekdanjih ljubezni, z njegovo glasbo odraščali. Mnogi, katerih življenja so polepšale skladbe Rajka Dujmića, bi legendarnega hrvaškega glasbenika radi obiskali na grobu, mu prižgali svečko spomina, ampak tega ne morejo storiti. Več kot dva meseca po prometni nesreči, zaradi katere je ugasnilo njegovo življenje, bi na zagrebškem pokopališču Mirogoj namreč zaman iskali njegov grob.
Po šestih dneh boja v bolnišnici je 4. avgusta Rajko umrl. Pojutrišnjem bosta natanko dva meseca, odkar so se od njega v solzah poslovili njegovi najdražji, prijatelji in vrsta zvenečih imen, kot so Neno Ninčević, Jasmin Stavros, Vlado Kalember, Ana Rucner, Emilija Kokić in Goran Karan. A njegovega zadnjega počivališča še ni. Žaro z Rajkovim pepelom že dva meseca hranijo na mestnem pokopališču, na mestu, kjer bo nekoč stal njegov nagrobni kamen, pa je zgolj listič, na katerega je vdova Snježana napisala ime pokojnega moža.
»Upala sem, molila, da bo do vseh svetih imel urejen grob. Zdaj mi je jasno, da se to ne bo zgodilo, zato sem na parcelo, kjer bo nekoč počival, položila rožo in listek, na katerega sem s kulijem napisala njegovo ime. Morda neprimerno, a me je tedaj grozno zabolelo, da na njegovem grobu ni ničesar. Ne imena ne križa, ničesar,« je v solzah dejala Snježana, ki ji je dostojen pokop v primernem časovnem obdobju preprečila zapletena birokracija, poleg tega ne ve, kako (če sploh) ji bo uspelo zbrati 30 tisoč kun (slabih 4000 evrov), kolikor je njen delež za načrtovan grob. Bil je eden najbolj plodovitih glasbenikov nekdanje Jugoslavije, zatorej se spodobi, da ga pokopljejo s častmi in med druge velikane Hrvaške, ki so pustili neizbrisne sledi na zgodovini v zadnjih 200 letih. »Vem, da bo pokopan blizu Ene Begović, Dražena Petrovića in Dragutina Šurbka. A kdaj, nimam pojma,« je dejala. Kajti že pot do tega, da je mesto Zagreb po birokratskem labirintu uredilo papirologijo, kje v Aleji velikih bo Dujmićev grob, se je zavlekla. Zdaj pa bo nastopil še urad za kulturne spomenike, ki se bo kdo ve kako dolgo bodel s podrobnostmi o vprašanjih o nagrobnem spomeniku.
»Resnično ne vem, koliko časa bo to vzelo. Poslala sem predlog, kakšen spomenik si za Rajka želim. Že res, da je bil velik skladatelj in umetnik, a kdor ga je poznal, ve, da je bil preprost. Ne bi želel ničesar pompoznega, kičastega, nikakršnih kipov v naravni velikosti. Nikakor! Zato sem si zamislila spomenik v obliki klavirja. Kajti njegovo življenje je bila glasba, zato naj ga glasba spremlja tudi v onostranstvo.«
Zemljišče za grob v hrvaškem panteonu velikih je Rajku dodelilo mesto Zagreb, del stroškov za spomenik pa bodo krili Hrvaško društvo skladateljev, Hrvaška glasbena zveza in založba Croatia Records. A zgolj polovico, saj je koronakriza močno zarezala tudi v njihove denarne prilive. »Na meni pa je druga polovica. Komu znesek 30 tisoč kun morda ni visok, a meni in verjetno tudi večini običajnih ljudi je. Ne vem, kje bom dobila denar. Želim si le, da je Rajko dostojno pokopan in da bodo ljudje, ki ga bodo obiskali na grobu, vedeli, da tu počiva glasbenik.«
Groba še nima, zato pa so se mu na svoj način poklonili mladi umetniki, s katerimi se je Dujmić družil in delal. Na zid blizu vhoda v hišo, kjer je živel z ženo, so s Snježaninim blagoslovom narisali grafit nasmejanega Rajka za klavirjem.