Za ljudi nista nevarni
Mačji aids in levkoza sta neozdravljivi virusni bolezni, a z ustrezno oskrbo je življenje živali kljub temu lahko kakovostno
Veterinar na obe bolezni pogosto posumi pri zunanjih mačkah, predvsem pri nekastriranih samcih, ter mačkah z značilnimi in ponavljajočimi se kliničnimi znaki. Okužba se potrdi s preiskavo krvi, s katero se dokaže prisotnost virusa ali protiteles. Zdravila za nobeno od teh bolezni trenutno še niso na voljo, s podporno terapijo pa lahko blažimo simptome in zdravimo sekundarne okužbe, ki nastanejo zaradi posledic prisotnosti virusa.
Mačke proti virusu FeLV (mačja levkoza) lahko cepimo, medtem ko so cepiva proti virusu FIV (mačji aids) zaradi slabše učinkovitosti manj dostopna. Ker imajo okužene mačke zmanjšano telesno odpornost, jih je priporočljivo redno cepiti tudi proti drugim nalezljivim boleznim ter poskrbeti za redno odpravljanje notranjih zajedavcev, k boljšemu zdravstvenemu stanju pa močno pripomore tudi kakovostna prehrana.
Mačji aids
Mačji aids je virusna nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus mačje imunske pomanjkljivosti (FIV). Prenaša se predvsem s slino, z ugrizi, med parjenjem, mladički pa se lahko okužijo že v maternici okužene mame. Običajno zbolijo predvsem mladički in mlade mačke, medtem ko bolezen za druge živalske vrste in ljudi ni nevarna.
Virus v telesu prizadene predvsem celice, ki so odgovorne za obrambo organizma, v nekaterih primerih pa tudi živčni sistem. Posledice se kažejo v zmanjšani imunski odpornosti, zato obolele mačke pogosteje zbolijo za najrazličnejšimi boleznimi in se slabše odzivajo na zdravljenje.
Pogoste težave, ki se pojavijo kot posledica delovanja virusa, so hude okužbe ustne votline, driska in bruhanje, neješčnost in dehidracija ter rakave spremembe. Od okužbe do pojava obolenj lahko mine kar nekaj časa, saj virus v telesu lahko dlje le miruje in izbruhne šele čez nekaj let, zato je ob pozitivnem izvidu zelo pomembno, da živali zagotovimo kakovostno oskrbo.
Mačja levkoza
Zaradi vedno pogostejših testiranj je v zadnjem času pogosto odkrita tudi prav tako neozdravljiva bolezen – mačja levkoza. Bolezen, ki jo povzroča virus mačje levkemije (FeLV), se prenaša s slino, zato se mačke lahko okužijo s tesnimi stiki, kot so hranjenje iz istih posod, medsebojno umivanje, ugrizi in spolni kontakt. Virus povzroči rast rakavih sprememb na bezgavkah, ki se pogosto razširijo tudi na druge organe (črevesje, pljuča in vranica). Obolele živali imajo mnogokrat tudi razjede v ustni votlini, pogosta so vnetja oči, prebavil, sečil in dihal. Za virus je značilnih več podtipov; od podtipa je odvisno, kako se bo bolezen razvila. Najpogosteje se razvije maligni limfom ali levkemija, lahko pa pride do propada in zmanjšanja števila krvnih celic (anemija) ali se močno zmanjša telesna odpornost.