Po snemanju bi skoraj umrl
Kot prvi slovenski režiser je posnel celovečerni film v Hollywoodu. V Letu življenja (Life in a year) igrajo zveneča imena iz sveta sedme umetnosti.
Vsi skupaj smo preklinjali po slovensko.
Pot Mitje Okorna med zvezde se je začela leta 2005, ko je slovensko javnost navdušil s filmom Tu pa tam, kariero je nadaljeval na Poljskem, kjer je zablestel s filmom Pisma sv. Nikolaju, ki je v blagajne prinesel 11,5 milijona evrov. Kljub koronakrizi je za 40-letnim Kranjčanom uspešno obdobje. Trenutno je doma, v Sloveniji, a se ne predaja počitku, pred premiero na Netflixu je film Jana Belcla Vsi moji prijatelji so mrtvi, pri katerem je producent. »Včasih sem rekel, da bom počival, ko bom umrl. Vendar zdaj nočem več reči tega, ker sem imel že dvakrat bližnje srečanje s smrtjo, zato upam, da še dolgo ne bom počival,« se nasmehne. V prijetnem pogovoru, v katerem ni manjkalo niti kletvic, smo se dotaknili predvsem zvezdniškega življenja.
• S filmom Leto življenja na platformi Voyo podirate rekorde gledanosti. Bi lahko rekli, da je vaš najboljši? Na katerega od svojih štirih filmov ste najbolj ponosni? Na vsakega sem ponosen. To je tako, kot da bi me vprašali, kateri otrok, če bi imel štiri, je moj najljubši. Vsak moj otrok, torej film, je narejen točno tako, kot mora biti, tako kot sem si ga želel narediti za tiste čase in po zmožnostih, ki sem jih imel. Recimo: če ne bi bilo filma Tu pa tam, ne bi bilo Poljske, če ne bi bilo filma Pisma sv. Nikolaju, ne bi bilo Planeta samskih in ne bi bilo Leta življenja, ker mi je film Pisma sv. Nikolaju odprl vrata v Hollywood. Vsak je bil stopnica za naprej, ključ za odpiranje naslednjih vrat v karieri. •
Kot sem zasledila, ste za vsaka nova vrata potrebovali sedem let – to je torej ključna številka v vaši karieri.
Ne vem, zakaj je tako, ampak v Sloveniji sem potreboval sedem let, da sem prišel od skejterskih filmov do filma Tu pa tam in sem lahko začel živeti kot režiser. Takrat je režija postala moj poklic in ne le hobi. Nato sem odšel na Poljsko in potreboval približno sedem let, da sem prišel do filma Pisma sv. Nikolaju. Recimo v Hollywoodu se je moja pot šele začela, ampak za mano so že štiri leta dela in zato upam, da mi v sedmih letih tudi tam uspe.
• Sedem let se sliši po eni strani zelo veliko, po drugi pa zelo malo za tak uspeh. Kaj je ključno za preboj?
Ravno to je zanimivo, saj se številnim sedem let zdi veliko in obupajo že po enem letu ali pa sedem let delajo vse napol. Nikoli nisem rekel, da moraš sedem let čakati, da ti uspe. Slovenski pregovor resda pravi, da kdor čaka, dočaka, ampak to ne deluje. Prav tako ne deluje, da se počasi daleč pride. To so neumnosti. Uspelo ti bo le, če se boš odrekel vsemu drugemu in boš trdo delal. Jaz svojih prvih sedem let sploh nisem šel na dopust. Poleg tega sem ves denar, ki sem ga zaslužil, vložil v film, na začetku pa sem si ga tudi sposojal. Ampak na koncu denar pri vsem tem itak ni najvažnejši. To pride samo od sebe. Če sedem let garaš, sploh ni druge opcije, da ne pride. (Smeh.)
• Vsekakor ste se marsičemu odrekli, pred tremi leti ste si celo pridelali pljučno embolijo.
Po navadi človek zboli, ko konča projekt, in tudi pri meni je bilo tako. Projekt Leto življenja je bil res dobra izkušnja, medtem ko za težko izkušnjo štejem projekt Planet samskih, kjer sem delal z neizkušenimi producenti. Pri teh dveh projektih sem ves čas brez prekinitve garal kakšnih pet let. Če simboliziram: to je tako, kot da neka močna sila pet let stiska skalo, in ko ta sila popusti, skala razpade v prah. Po navadi je tako, da ko ljudje delajo na polno, zbolijo po končanem projektu, saj se telo sprosti – prej omenjena skala razpade in telo postane slabotno, imunskemu sistemu ni nič jasno in vse gre po gobe.
• Kdaj ste opazili znake pljučne embolije?
Kar naenkrat ponoči nisem mogel dihati. Najprej sem mislil, da imam težave s sinusi, nakar se nisem mogel niti premakniti, zato me je prijatelj odpeljal v bolnišnico. Zdravnik je takoj ugotovil, da imam infarkt pljuč, kar pomeni, da je krvni strdek šel tudi skozi srce, in če bi se tam ustavil, bi takoj umrl.
• Vam je to dalo misliti, da se ni za šaliti z življenjem?
V istem letu sem dvakrat skoraj umrl – prvič zaradi pljučne embolije, drugič pa zaradi nesreče z avtom. V računalniških igricah imaš vedno tri življenja in po tem sodeč imam jaz samo še eno, zato bom malo bolj pazil. Čeprav bo težko, saj vedno delam na polno in še bolj.
• V filmu Leto življenja ste delali s številnimi zvezdniškimi imeni. Kakšna so bila vaša pričakovanja, so bili morda prisotni tudi kakšni strahovi?
Vsi strahovi, ki sem jih imel, so v trenutku, ko sem začel z njimi delati, izginili. Recimo, spraševal sem se, kako bom snemal z Jadenom Smithom, saj ko sem bral članke o njem, mi je deloval malo zmešan, razvajen otrok. Ko pa sem ga prvič srečal, sem takoj dojel, da je to dobro vzgojen otrok, da so starši res naredili dobro delo in so ga vzgojili tako, da ni razvajenček. Bal sem se pa tudi, da mi bo njegov oče Will Smith, ki je producent filma, nonstop gledal pod prste in mi težil, kako naj režiram njegovega sina. A je Will, veliki profesionalec, točno vedel, kje je njegovo mesto, da ni on režiser, in je zato režiranje prepustil meni.
• S kom od igralcev ste se najbolj razumeli, se morda pobliže spoznali?
Z vsemi je bil užitek delati, najbolj pa sem se ujel s Cubo Goodingom Jr., ki je res profesionalec. Čeprav je vsak večer žural, je bil naslednji dan prvi na snemanju in v 100-odstotni pripravljenosti. Sedel je tiho in čakal na svoj prizor. Velikokrat sva se pogovarjala o stvareh, ki jih obžaluje v življenju in kako je zaradi tega, ker mu je prehitro uspelo, postal aroganten in je zapravil nenormalno veliko priložnosti. Rekel mi je, da mu je veliko stvari ušlo iz rok, a ga je življenje izučilo in zdaj ceni vsako priložnost.
• Vam se to ne more zgoditi, kajne?
(Smeh.) Res je. Ko mi je uspelo v Sloveniji, sem odšel na Poljsko, kjer me nihče ni poznal in sem moral začeti iz nič. In potem ko mi je na Poljskem uspelo, sem odšel v Hollywood, kjer sem se spet moral dokazati. Občutek imam, kot da se že vse življenje dokazujem. To je krut poklic. Še posebno v Hollywoodu, kjer za mano čaka na priložnost 300.000 takšnih, kot sem jaz.
• Vendarle pa je treba poudariti, da Leto življenja ni neodvisni film, kot marsikdo mogoče misli.
Tako je. Leto življenja je studijski film. Columbia Pictures ga je v celoti financirala. Ampak to ne pomeni, da smo imeli neomejeno količino denarja. Prav nasprotno. Naš film je najcenejši v zgodovini tega studia. Se pravi, da sem spet delal nizkoproračunski film, kar pomeni, da mi spet ni bilo postlano z rožicami. Recimo, nekega dne je do mene prišel direktor filma in mi rekel, da nimamo denarja za monitorje. To so ti monitorji, na katerih jaz in moji producenti gledamo, kar v bistvu sploh snemamo. Bil sem v šoku. Rekel sem jim, da v Sloveniji in na Poljskem sploh ne moreš dobiti kamer brez monitorjev. To pride že zraven v račun. Odločil sem se, da bom sam pokril ta strošek. Ampak v trenutku, ko so mi izračunali, koliko stane, sem si premislil. Tam je vse drago! Nisem vedel, kaj narediti, nakar smo imeli vaje in je Will Smith prišel čisto navdušen, kako bo to fajn projekt. Pa sem mu rekel: »Škoda, ker ne boš mogel gledati, kako igra tvoj sin.« In potem začudeno vpraša: »Zakaj ne bom mogel gledati, kako moj sin igra?!« In sem mu razložil, da nimamo denarja za monitorje. Sprva se je razjezil, nato pa je opravil nekaj klicev in že smo imeli vse možne monitorje, ki obstajajo. Rešeno! (Smeh.)
• Spoznali ste celotno družino Smith. Kdo vas je najbolj navdušil?
To je družina, ki vedno drži skupaj, predvsem pa se imajo zelo radi. Najbolj sem se ujel z Willovo ženo Jado Pinkett Smith. Prvič sem jo srečal, ko smo imeli vaje z igralci. Ampak kot nalašč sem se ravno tisti dan edinkrat sprl s Caro
( Delevingne, op. p.). Nekaj je bila slabe volje in ji nič ni bilo všeč. Jaz pa sem vztrajal pri svojem. Po tem sestanku je do mene prihitel Jadin brat Caleeb Pinkett, ki je bil prav tako producent, in rekel: »Kaj za vraga si naredil?« Jaz sem se usral in začel spraševati, kaj sem naredil narobe, pa on nadaljuje: »Moja sestra ne mara nikogar, ampak tebe ima pa rada!« Verjetno ji je bilo všeč, kako sem na vajah delal z igralci, predvsem s Caro. Takrat sem dojel, da pri tej produkciji ne bom imel nobenih problemov, ker Jada v družini Smith nosi hlače in je glavna šefica. Tako bo, kot reče ona. V bistvu sem se razumel z vsemi iz družine Smith, ker so vsi zelo emocionalni, tako kot jaz.
• Prej ste govorili o Cari, ki v medijih pogosto deluje muhasto. Kako ste jo ukrotili?
Jaz imam drugačno izkušnjo in niti slučajno ne bi rekel, da je muhasta. Ona je čista borka, ki je že iz manekenskega sveta vajena trdo delati. Je pa res, da je hiperaktivna in totalno naspidirana, in verjetno je prav zaradi tega ves čas lačna. Neverjetno, koliko lahko poje tako suho dekle in kako hitro. Vase meče kot en pujsek. (Smeh.) Tako da razen tega, da ne je kot dama, je to neverjetna profesionalka, s katero je bilo vrhunsko sodelovati.
• Se je kdaj pritožila nad scenarijem? Ni želela zaigrati kakšnega prizora?
Ja, v scenariju smo imeli šalo, povezano z Rihanno, kjer smo se norčevali iz nje, češ da je že stara baba, in je Cara rekla, da tega ne bo povedala, ker je Rihanna njena prijateljica. In potem sem rekel: »Saj bo Rihanna razumela!« Pa je Jaden takoj dodal: »Ti ne poznaš Rihanne. Ko se bosta nekje srečala in bo izvedela, da si to ti režiral, te bo naravnost prebunkala. Ne želiš si tega. Dajmo to šalo ven.« In potem smo jo vrgli ven.
• Na posnetkih smo lahko videli, kako je Cara izgovarjala slovenske kletvice. Verjetno jih je povzela po vas?
Sem politično nekorekten človek in vedno rečem, kar mi pade na pamet. Veliko preklinjam in Cara in Jaden sta me začela oponašati. In tako smo vsi skupaj preklinjali po slovensko. Res smo se imeli super. In nikoli ne bom pozabil, kako je Jaden na koncu snemanja prišel do mene in rekel, da ima zame perfekten slogan, ki me popolnoma opiše: »Mitja Okorn: nobody likes him, but everybody loves him.« Priznam, sem perfekcionist in zato zelo težek človek, ker hočem vedno doseči svoje. In zato velikokrat ljudem težim in to ljudem ni všeč, ampak na koncu me imajo vsi radi. (Smeh.)
• Vedno preklinjate v maternem jeziku?
Preklinjam v vseh možnih jezikih. Tudi ko sem prišel na Poljsko, so me najprej naučili poljske kletvice. Ne znam govoriti poljsko brez kletvic. Jaz sem v bistvu povsod čefur. V Ameriki sem bil čefur, na Poljskem sem bil čefur, zdaj pa sem tudi v Sloveniji čefur, saj sem pozabil govoriti slovensko. V meni ni ostalo veliko Slovenca.
• Za vedno pa se bo v vas pretakala slovenska kri, ne glede na vse. Na kaj ste najbolj ponosni kot Slovenec?
V Sloveniji mi je najbolj všeč to, da Slovenci moje filme zmeraj vzamejo za svoje, večina ljudi jih gleda, uživa v njih, joka med gledanjem, in to je v bistvu tisto, kar mi daje upanje in ponos. Pa tudi to, ko Luka Dončić raztura v Ameriki. In da je
Melania Trump prva dama. Na take stvari si seveda ponosen.
• Vstopili smo v novo leto, kakšne so vaše želje in cilji? Morda še kateri hollywoodski film?
Da bi moje tretje in verjetno zadnje življenje trajalo čim dlje. Se pravi, samo da bo zdravje, potem bodo pa tudi filmi – in ni važno, ali bodo hollywoodski, poljski ali pa kitajski – samo da bom lahko še naprej pripovedoval zgodbe, ki se ljudi tako ali drugače dotaknejo. In da bo Leto življenja še naprej podiralo rekorde gledanosti v Sloveniji in da bodo februarja Slovenci tudi Janovo črno komedijo Vsi moji prijatelji so mrtvi vzeli za svojo. Našo.
V Hollywoodu čaka na priložnost 300.000 takšnih, kot sem jaz.