Abrahamovec med Petani
Pet let sta brata Primož in Denis Petan hranila pesem za svojega očeta Ivana, ki je praznoval abrahama, ob jubileju sta mu jo prvič zaigrala
Ivan Petan je še sveži abrahamovec, glasba in zvok frajtonarice pa ga spremljata že od mladih nog. Glasba se pri Petanovih, ki prihajajo z Dolenjske, prenaša iz roda v rod. Že pri rosnih 14 letih je začel igrati na veselicah in ohcetih, bil je tudi član številnih ansamblov. Ni čudno, da je navdušil celotno družino in pred dobrim desetletjem, na svojo pobudo, s sinovoma Denisom in Primožem ustanovil Ansambel Petan. Zanj je ustvaril veliko melodij in besedil, njegovemu navdihu pa menda še ni videti konca.
Najprej fakulteta, nato presenečenje
»Je izjemno aktiven človek in vemo, da če bi imel dan 48 ur, bi dobro zapolnil prav vse, saj je tudi strasten vinogradnik, ljubitelj konj, motorist, besedilopisec in še bi lahko naštevali. Skratka človek, ki nas navdihuje z energijo in optimizmom, saj ni ovire, ki je ne bi premagal. Poleg vsega je človek, ki svojo družino vedno postavlja na prvo mesto, in zelo smo veseli, da ga imamo in da se lahko od njega učimo,« pravi sin Denis, sveži diplomiranec iz prava, ki je lani z družino prvič stopil na vrh našega Triglava, letos pa bo nadaljeval magistrski študij. Enako priden je njegov brat Primož, ki je prav tako lani jeseni diplomiral na ljubljanski ekonomski fakulteti iz bančnega in finančnega managementa. Ko sta fanta opravila s fakultetama, pa sta se začela pripravljati na presenečenje, ki sta si ga zamislila za očeta, ki je prvega decembra lani praznoval abrahama.
Solzne oči in tesen objem
»Četudi smo bili sredi koronakrize, smo njegovi najbližji poskrbeli, da je bil to zanj dan, poln presenečenj in radosti. Midva sva mu zaigrala pesem z naslovom Vzornik, ki sva jo zanj hranila kar pet let, saj sva jo napisala na začetku najine študijske poti prav z namenom, da mu jo zaigrava, ko bo dopolnil 50 let. Presenečenje je uspelo, saj je bil oče, ki je hkrati najin veliki vzornik od mladih nog, resnično ganjen in naju je po zaigrani skladbi s solznimi očmi tesno objel. Midva pa sva bila vesela, da sva mu s pesmijo sporočila, da ga imava neizmerno rada. Njegova zasluga je, da je bilo najino življenje od otroštva prežeto z glasbo, za kar sva mu iz srca hvaležna,« sta nam zaupala Denis in Primož Petan.
Če bi imel dan 48 ur, bi dobro zapolnil prav vse, saj je tudi strasten vinogradnik, ljubitelj konj, motorist, besedilopisec ...
Nekdanji bombarder slovenske izbrane vrste Aleš Pajovič je kot trener našel svoj prostor pod soncem – na senčni strani Alp, v Avstriji. Tam ga izjemno cenijo in spoštujejo, o tem ni dvoma. Pajovič je reprezentanco severnih sosedov prevzel leta 2019 in jo na EP leta 2020 v Avstriji popeljal do zgodovinskega osmega mesta. Še pred odhodom v Egipt, kjer bo do konca januarja svetovno prvenstvo, pa je 42-letni Pajo dobil novo pogodbo, do leta 2023. »Zelo sem zadovoljen in zahvaljujem se za izkazano zaupanje. Z veseljem delam s fanti, imamo res super igralce z veliko potenciala. Naš cilj je narediti nov korak naprej in ves čas razvijati moštvo,« je dejal ob podpisu pogodbe.
Virus ustavil razcvet
»Trdo delamo, ponosni smo na osmo mesto, ki smo ga dosegli na lanskem evropskem prvenstvu. Z ekipo smo se dobro ujeli, to je opazila tudi avstrijska rokometna zveza, ki se trudi na vseh segmentnih narediti korak naprej,« Pajovič ne skriva navdušenja nad delom v okolju, kjer ima podporo. Delo selektorja opravlja profesionalno. »Moja naloga je, da spremljam tekme, sodelujem s trenerji in poskušam dopolnjevati člansko vrsto,« opiše svoje naloge. Rokomet tudi v smučarski Avstriji pridobiva veljavo. »Po lanskem evropskem prvenstvu je bil pravi hit tudi pri mladih, ki so se množično odločali za trening, klubi so zaznali veliko povečanje vpisa članov. Potem pa je prišel ta virus in vse za nekaj časa ustavil,« prizna Pajovič, ki mu je virus spremenil tudi načrt priprav reprezentance. Z ekipo je bil lani januarja in marca, potem pa do oktobra nič. V torek, 12. januarja, je reprezentanca odletela v Egipt. »Tekmeci so bili dovolj dolgo znani, zato smo jih dobro analizirali. Zadnja dva tedna pa smo z reprezentanco živeli v mehurčku in upali, da ne bo okužb s covidom-19.« Avstrija bo v skupini E nastopala v družbi Norveške, Francije in Švice. V nadaljevanje se uvrstijo najboljša tri moštva. »Nastop na SP je korak naprej za rokomet v Avstriji. Na EP smo dokazali, da se lahko kosamo tudi z velikimi rokometnimi nacijami, smo pa seveda realni: Nemčija, Španija in tudi Slovenija so še vedno nekaj korakov pred nami. Čaka nas dolga pot,« se zaveda realnosti, a hkrati mu je jasno, da mora z ekipo zgrabiti priložnost, če se bo ponudila. In če kdo to zna, potem je to Pajo!
Zamenjal Puca
Ljubitelji rokometa se še danes radi spomnijo decembra 1996, v ligi prvakov so Celjani gostili Cajo iz Španije. Pa se je poškodoval legendarni Iztok Puc. Trener Celjanov Zdravko Zovko je v ogenj poslal 17-letnega Pajoviča, ki je dosegel šest golov in zmaga je s 24:21 ostala v Celju. »V klubu so bili tedaj finančno zelo stabilni, cilji visoki, mlad igralec je zelo težko prišel v ekipo. V moji generaciji sem le jaz prišel v prvo ekipo. Veliko je bilo tujih igralcev,« se spominja. »Treniral sem z ekipo, igral sem le v obrambi. Potem pa sprememba. V petek, dan pred tekmo, sem izvedel, da bom igral. Bil sem neverjetno nervozen,« se ozre na začetke Pajovič, ki rad ponudi priložnost mladim. »Si pa mora vsak to zaslužiti! Ko ga opazim, se najprej pozanimam pri njegovem klubskem trenerju. Ampak kot sem rekel: vse je odvisno od mladih. Če so se pripravljeni boriti, se odrekati in trdo trenirati, potem sem tu, da pomagam.«
V Avstriji je pristal po naključju. »Ko sem bil star 30 let, sem se vrnil v Slovenijo v Celje, kjer pa so se od nas – še od Uroša Zormana in Renata Vugrinca – na nelep način poslovili. Na prijateljevo povabilo sem nekaj časa treniral v Gradcu, potem pa za njih odigral nekaj tekem. Sledila so še leta v Nemčiji, a so se iz Gradca vsakič znova javili,« pove Pajovič, tja ga je vsa ta leta vabil prvi operativec kluba Michael Schweighofer. Pred slabimi tremi leti je sklenil igralsko kariero, kot trener je vodil Graz, zdaj pa so mu Avstrijci dali reprezentanco.