Izkušnja epidemije nasbo zaznamovala
Novi koronavirus nam je vzel občutek nadzora nad življenjem; zlasti težko je za otroke in mladostnike, ki za osebnostni razvoj potrebujejo družbo vrstnikov, varnost in stabilnost
Pomembno je, da normaliziramo to, da se počutimo slabo, da nas v določenih momentih preplavljajo strah, jeza, obup.
Epidemija koronavirusa je pretresla svet in ga leto pozneje še vedno trese. Upanje nam daje cepivo, a strokovnjaki opozarjajo, da se samozaščitnim ukrepom še ne bomo smeli tako kmalu odpovedati. In če se o ukrepih veliko govori, se o duševnem stanju in stiskah, ki jih doživljajo mnogi, premalo. Epidemija je razkrila naše strahove, spremenila naša življenja, nam odvzelo bližino, objeme, nasmehe. »Se strinjam, o psiholoških stiskah se govori premalo oziroma se jih podcenjuje. Težko je poslušati, ko tudi strokovnjaki govorijo, da nam pravzaprav ni hudega, naj bomo hvaležni za vse dobro, kar prinašajo izredne razmere, da epidemija ne bo pustila dolgoročnih psiholoških posledic in podobno,« pravi Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka, se pravi, da k težavam pristopa celostno.
»Na stvari gledam precej drugače, zaradi izkušenj iz prakse, zgodb ljudi, ki so v različnih življenjskih situacijah, opravljajo različne poklice, živijo v različnih siceršnjih razmerah, skupno pa jim je to, da so v stiski, da se srečujejo z novonastalimi psihološkimi težavami ali pa s poslabšanjem že obstoječih težav. Močno se povečujejo anksiozne motnje, depresija, obsesivno-kompulzivne motnje, težave v medosebnih odnosih, različne oblike zasvojenosti oziroma umikanja od realnosti ... Ogromno je družinskega nasilja, ekonomskih stisk, mnoge grozljive zgodbe, zaradi sramu, seveda ostajajo za štirimi zidovi,« našteva Fabjanova. Če so se v zadnjih mesecih začele kazati posledice prvega, pomladnega vala epidemije, bodo posledice tega, kar doživljamo zdaj, prišle s podobnim zamikom, bodo pa, vsaj po njenem mnenju, neprimerljivo hujše. »V prvem valu smo imeli upanje, da gre za nekaj izrednega, kratkotrajnega, bližalo se je poletje, za katero smo domnevali, da bo pregnalo virus, domnevali smo, da se ne bo ponovilo. Zdaj so razmere popolnoma drugačne, težje. Še vedno smo psihično izčrpani od prilagajanja na prvi val, pa se že spoprijemamo z novimi prilagoditvami, tokrat še večjimi in daljšimi. Ljudje zelo težko psihično prenašamo negotovost, predvidevanje nam daje občutek varnosti. V tem času pa ne moreš predvideti, kaj se bo dogajalo naslednji dan, ali boš šel v službo ali ne, bo otrok šel v šolo.«
Slabše fizično zdravje
Slovenski šolarji in dijaki so doma več kot dva meseca, šolajo se na daljavo, kakor kateri, eni imajo res vsak dan predavanja prek spleta, drugim učitelji le sporočijo, kaj naj si preberejo in katere naloge naj naredijo. Poleg tega slovenska mladež ne trenira, na pomanjkanje gibanja so že v pomladnem valu opozarjali slovenski strokovnjaki fakultete za šport. Zagotovo spadajo otroci in mladostniki med najbolj prizadete skupine, čeprav nekateri menijo, da so strašno prilagodljivi in jim ne bo hudega.
»Ne strinjam se, da so otroci tako prilagodljivi, da ne bodo čutili posledic; varnost, izhajajoča iz stabilnega, predvidljivega življenjskega okolja in ritma, je zanje izjemno pomembna, rušenje te varnosti bo pustilo posledice. Odvzeta sta jim stik z vrstniki in redno gibanje, mnogi se prehranjujejo doma dosti slabše, kot so se v vrtcu ali šoli, posledice ukrepov se bodo dolgoročno poznale na njihovem fizičnem zdravju. Ne smemo pozabiti, da otroci čutijo tudi stiske staršev, ker pa ne vedo točno, kaj se dogaja, si lahko v domišljiji naslikajo še hujše slike, kot je realnost, ob vsem tem pa čutijo nemoč. Za mladostnike velja podobno. Veliko govorimo o škodljivosti 'spletnega življenja', kakršno neredki živijo, zdaj pa je takšna oblika življenja edina dovoljena. Seveda je vse to mogoče omiliti, če otrok ali mladostnik odrašča v stabilnem in podpornem družinskem okolju, če ima dober odnos s starši, se z njimi lahko pogovarja tudi o svojih stiskah in mu na primeren način pojasnijo, kaj se dogaja, mu dovolijo, da izraža jezo, strah ...« pravi Fabjanova.
A ne le otroci in mladostniki, epidemija zagotovo vpliva tudi na starejše, zlasti tiste, ki živijo sami, doma ali v domu za starejše, in zaradi ukrepov že tedne, mesece niso videli svojcev. »Ljudje pripovedujejo, kako se svojcem v domovih za starejše slabša splošno fizično in psihično stanje, demenca v izolaciji napreduje dosti hitreje. Imajo pa vsaj osnovno oskrbo, marsikdo, ki živi sam, nima nikogar, da bi mu prinesel hrano, težko skrbi za osnovne življenjske potrebe. Stiske so torej raznovrstne in v celotni populaciji, zelo pomemben dejavnik je, kaj vse so nam ukrepi odnesli, koliko so spremenili naše siceršnje življenje. Za nekoga, ki je že prej preživljal večino časa doma, delal od doma, ni imel veliko stikov, se življenje ni bistveno spremenilo, za nekoga, ki je živel bistveno drugače, pa precej bolj.«
Kaj je vredno obdržati
Ohraniti zdravje, ne le fizično, ampak tudi duševno, je med pandemijo še bolj pomembno. A tudi potem, ko bo krize konec, bo še vedno na udaru duševno zdravje. Komu bo epidemija pustila dolgoročne posledice, smo vprašali sogovornico. »Mislim, da bo pustila posledice na vseh, kako dolgoročne bodo, pa je odvisno predvsem od tega, kaj se bo dogajalo naprej ter ali se bomo sploh še kdaj vrnili v življenje, kakršno smo poznali. Izkušnja nas bo zaznamovala, vsakega na svoj način: ali zaradi strahu pred okužbo, izgube koga od bližnjih ali pa zaradi jeze, ker se mora odpovedovati stvarem, ki mu veliko pomenijo. Nekaterim sicer ustreza, da so se umaknili od običajnega življenja, to pa nikakor ni dober znak. Mislim, da je to, da se v izrednih razmerah počutimo slabo, tudi znak, da nam je v našem siceršnjem življenju marsikaj všeč, in obratno – če nam zdajšnja situacija ustreza, se je treba vprašati, kaj nam v našem življenju pred ukrepi ni ustrezalo.« A prav v slednjem sogovornica vidi eno redkih pozitivnih plati epidemije: nove, nenavadne okoliščine nam dajo priložnost, da sebe ugledamo v popolnoma novi luči ter od tam raziskujemo naprej. Kaj je tisto, kar je vredno obdržati? »Morda je komu všeč, da več časa preživi doma, morda ni toliko užival v druženju, kot je prej mislil. Marsikomu bolj ustreza delo od doma, ki se verjetno bo, na področjih, kjer je to možno, tudi deloma obdržalo.«
Strah pred okužbo spreminja dojemanje življenja, nimamo nadzora nad razmerami, kar prinaša negotovost. V splošnem je naše zadovoljstvo v življenju povezano s sposobnostjo prilagajanja na različne okoliščine. »To nikakor ne pomeni, da moramo sprejeti vse, kar se dogaja. Pomembno je, da normaliziramo to, da se počutimo slabo, da nas v določenih momentih preplavljajo strah, jeza, obup. To ne pomeni, da smo razvajeni, šibki. Ne nasedajmo zgodbam o tem, da bi morali stalno gledati na stvari pozitivno, biti hvaležni za to, kar imamo. Dobro je, da se opomnimo tudi na to plat, a vedno pač ne gre, slabi trenutki pridejo v običajnih razmerah, v neobičajnih pa še pogosteje.«
Druga, tudi zelo pomembna stvar pa je, poudarja Fabjanova, da si poskusimo narediti stvari prijetne, kolikor se pač da. Poskusimo kaj novega. Trenutne razmere omogočajo ogromno spletnih dejavnosti, ki jih morda drugače ne bi utegnili niti poskusiti, številni galerije in muzeji ponujajo (brezplačne) spletne oglede, lahko gremo na spletno potovanje. »Enako velja za področje medosebnih odnosov. V krogu najbližjih poskusimo početi nove in prijetne stvari, morda nam uspe, da bomo to obdobje ohranili na neki način tudi v prijetnem spominu.«
Če nam zdajšnja situacija ustreza, se je treba vprašati, kaj nam v našem življenju pred ukrepi ni ustrezalo.