Lov cipljev le izgovor za prelov belih rib v rezervatu
Pod krinko tradicionalnega lova cipljev država še vedno dopušča tudi lov belih rib v drsti
Za obdobje od 1. decembra lani do 30. aprila letos je država znova dovolila lov zimskih jat cipljev v portoroškem in strunjanskem rezervatu. Kot je pokazal že prvi ribolov v Portoroškem zalivu ob koncu minulega leta, je bilo med dvema tonama ujetih rib le polovica cipljev, sicer pa bela riba, kot so orade, brancini, riboni, ovčice, salpe, od plavih pa celo redek primer škarama ( jadranska barakuda).
Sporne prakse
Čeprav ribolova cipljev že desetletja ne moremo označiti za ribolov na tradicionalen način, saj rib ne lovijo več kot nekoč, z mrežami, imenovanimi trata, še manj pa tako, da bi mreže vlekli na obalo z rokami. Zdaj jih 11 gospodarskih ribičev z 12 ribiškimi barkami pod vodstvom koprskega ribiča Matjaža Radina lovi z mrežami, s katerimi obkrožijo jate rib in jih nato povlečejo na barke. Država jim to dovoli početi pet mesecev, na organiziran skupinski lov pa se lahko odpravijo kar desetkrat. Paziti morajo le, da se ribogojnicam in školjčiščem ne približajo na manj kot 150 metrov, vsa skupina pa lahko uporabi največ osem kilometrov mrež. To je okrog dva kilometra kroga, kar na morju ne predstavlja skoraj nič, je že pred časom izjavil Radin. A pozabil povedati, da Portoroški zaliv ni prav širok.
Problem pa ni le način ribolova, ki s tradicionalnim nima nobene zveze, temveč predvsem dejstvo, da so ulovi cipljev vsako leto slabši in da velikih jat sploh ni več (na lanskem prvem izlovu so denimo ulovili predvsem lokalne vrste cipljev, bolj migratornih cipljev zlatcev pa je bilo le za vzorec), se pa zato v mrežah znajdejo bele ribe, ki so glavni cilj ribičev. Njihova cena je namreč od dva- do trikrat, lahko pa tudi večkrat višja od cene cipljev.
Kaj pa drst?
Ne gre pozabiti, da je veliko belih rib v drstu in da z lovom posegamo tudi v njihovo reprodukcijo oziroma redčimo matične jate. S tem gospodarski ribiči delajo težko popravljivo škodo ribji populaciji. Z gospodarskega stališča njihov ulov ne pomeni nič, z ekološkega pa gre za nedopustno izjemo, ki jo država dovoljuje, čeprav gre za ribolov v rezervatu, v katerem naj bi ribe imele mir in možnost nemotene drsti, razvoja in rasti. Če strogi lovopusti med drstjo veljajo v vseh sladkih vodah, v gojitvenih potokih pa vseskozi, ni prav nobenega razloga, da ne bi veljali v morskih rezervatih.
Država bi morala preveriti, ali omenjeni gospodarski ribiči sploh lovijo z zakonitimi mrežami, saj ni malo govoric, da to počno z nedovoljenimi mrežami na zabod in ne s krožnimi mrežami (šekalevami). Vse hujši pomisleki o smiselnosti priobalnega ribolova z mrežami v ribjih prezimovališčih ali rezervatih se pojavljajo tudi pri sosedih na Hrvaškem. Tam so se športni in mali priobalni ribiči pa tudi prebivalci pritožili kmetijski ministrici, naj končno prepove zimske izlove s plavaricami v zalivu Rogoznica, saj po njihovem prihodu in lovu cipljev tik ob obali tam ni več nobenih (belih) rib. Žal pravega odziva ni bilo, kot ga že leta ni pri nas.
Dokler ne bomo dojeli, da ima rezervat smisel le, če se v njem sploh ne lovi, ne pa da ga lahko desetkrat povsem izropaš, seveda ne bo bolje. Znameniti tradicionalni zimski ribolov cipljev v Portoroškem zalivu bi moral biti z nekdanjimi ribiškimi zadrugami le del zgodovinske zbirke v pomorskem muzeju. Vagonov cipljev danes (žal) ni več, na prvem mestu bi nam morala biti skrb za ohranjanje vseh vrst v našem morju, ne pa možnost hitrega zaslužka z belimi ribami za peščico gospodarskih ribičev.
Največja razlika se bo opazila z vgradnjo SSD-diska.
Večina nas uporablja že vsaj nekaj stare prenosnike
(ali pa stacionarne osebne računalnike), ki jim ob vseh teh vedno obsežnejših programih in ogromnih datotekah (denimo video) začne kmalu zmanjkovati sape. A če smo imeli srečo in kupili dober prenosnik, ki se ga da nadgraditi, lahko že z manjšim finančnim vložkom poskrbimo, da bo naš stari dobri računalnik zaživel novo življenje. V članku bom opisal, kako sem se lotil menjave diska in pomnilnika ter zamenjave optične enote z dodatnim diskom. A brez skrbi, ni težko, potreboval sem le manjši križni izvijač, zelo prav pa je prišla tudi pločevinka stisnjenega zraka.
Imam srečo, da se v službi moje boljše polovice vsakih nekaj let odločijo zamenjati službene prenosnike, stare pa ponudijo v odkup zaposlenim. In tako sva nabavila lenovo thinkpad T430. Saj gre res za serijo, ki je luč sveta ugledala junija 2012, a ker gre za tipičen poslovni računalnik, je še dandanes spodobno zmogljiv in dobro opremljen, predvsem pa so tile thinkpadi idealni za nadgrajevanje. Pred kakršnim koli posegom v računalnik se moramo zavedati, da to počnemo na lastno odgovornost in da gre lahko tudi kaj narobe. Vsekakor pa si je pred tem priporočljivo ogledati kak video na youtubu.
SSD-disk je rešitev
Prva stvar, ki je sila enostavna in s katero bo naš prenosnik že na prvi pogled največ pridobil, je nov SSD-disk. Solid state diski nimajo vrtljivih delov kot klasični trdi diski (HDD) in ponujajo neprimerno hitrejše dostopne čase ter visoke hitrosti branja in zapisovanja, pa še defragmentirati jih ni treba. Edina teoretična slabost je omejeno število prepisov, a v praksi nam bo SSD-disk kljub vsakodnevnemu delu lahko služil še nekaj desetletij. In cene so v zadnjih letih silno padle, tako da si je mogoče že za dobrih 60 evrov omisliti 2,5-palčni SSD-disk s kapaciteto 500 GB. A pozor: pred menjavo moramo narediti kopijo starega diska oziroma ga klonirati na novega, lahko pa se odločimo za svežo namestitev windowsov, kar je morda še najbolje. Vsekakor pa na spletu preverimo, kakšen disk potrebujemo za svoj prenosnik. Pri prenašanju podatkov ali selitvi operacijskega sistema z diska na disk je, denimo, zelo uporaben in enostaven za uporabo brezplačni program MiniTool Partition Wizard.
Menjava diska
Moj prenosnik je bil sicer že opremljen z 240-gigabajtnim SSD-diskom, a to je dandanes že kar malo premalo. Menjava diska pri thinkpadih je mala malica. Prenosnik najprej odklopimo od elektrike in odstranimo baterijo. Pri modelu T430 – ko ga obrnemo – je treba odviti le en sam vijak na desni spodnji strani, tam, kjer sta (modri) usb 3.0 vtičnici, odmakniti plastiko in že zagledamo disk. Nato ga previdno, a odločno potegnemo ven, odstranimo vodila in ga spravimo iz nosilca ter v obratnem vrstnem redu to naredimo z našim novim SSD-diskom (mora pa biti debel 7 mm). Nato se lotimo inštaliranja windowsov (z usb ali optične enote), če pa smo že prej prenesli operacijski sistem na novi disk, bo kišta že veselo delala. Prva stvar, ki jo bomo opazili, je ta, da se operacijski sistem (windows 10) naloži v kakih desetih sekundah ali še hitreje, medtem ko je za to prej potreboval od pol minute do minute. In tudi programi (aplikacije) se zdaj odpirajo neprimerno hitreje.
Poceni pomnilnik
Ram ali delovni pomnilnik je druga razmeroma poceni stvar, ki jo lahko dokupimo. Za 4 GB modul DDR3, kakršnega uporablja T430, je treba odšteti le okoli 20 evrov, za 8 GB modul pa približno dvakrat toliko. Lahko le dokupimo nekaj rama, a ker je zelo priporočljivo, da uporabljamo dva enaka modula, najbolje od istega proizvajalca, je najenostavneje, da kupimo želeno končno količino pomnilnika. Jaz sem že pred časom nabavil dvakrat po 8 GB 1600-megaherčnega DDR3 rama. No, tukaj je treba opozoriti, da moramo nujno imeti naložen 64-bitni operacijski sistem, če hočemo vstaviti večjo količino rama, saj 32-bitni ne prepozna več kot 3 GB rama. Vsekakor pa je fino, ker se da nadgraditi obe reži za ram, medtem ko je pomnilnik v novejših prenosnikih pogosto prispajkan na matično ploščo.
Dodajanje rama
Menjava ali dodajanje rama je pri T430 malce kompleksnejše opravilo kot menjava diska. Ko je prenosnik obrnjen, na sredini zagledamo manjši pokrov z dvema vijakoma. Ko ju odvijemo in dvignemo pokrovček, zagledamo enega od pomnilniških modulov oziroma prazno režo. Modul vstavimo pod kotom in ga potisnemo navzdol, da se lepo zatakne. Da pridemo do drugega, je treba odstraniti tipkovnico. A brez skrbi, ni težko. Ko imamo odprto hrbtno stran računalnika, odvijemo dva vijaka, nakar prenosnik obrnemo in z izvijačem ali nohti previdno potisnemo tipkovnico proti zaslonu. Premaknila se bo za kak milimeter ali dva in že se jo da odstraniti. Paziti moramo le na ploščati kabel, ki jo povezuje z matično ploščo, a ga je enostavno izklopiti. Na sredini matične plošče se skriva še glavni pomnilniški modul, ki ga zamenjamo. In ko smo že tukaj, lahko s stisnjenim zrakom fino spihamo ventilator v levem zgornjem kotu in poskrbimo za boljši pretok zraka.
Na koncu le še v biosu preverimo, ali je matična plošča prepoznala vstavljeni ram, in računalnik bo delal še malce hitreje.
Disk namesto devedeja
Če nam zmanjkuje prostora, pa nočemo menjati obstoječega diska oziroma če hočemo preprosto povečati shrambo na prenosniku, lahko vgradimo še en disk. Optične enote na (starejših) thinkpadih so namreč odstranljive. In če dvd zapisovalnika ne uporabljamo – jaz ga dejansko nisem že več let –, lahko prostor izkoristimo za dodatno shrambo. Za to potrebujemo 2,5-palčni disk debeline 7 mm (lahko uporabimo stari HDD, ki smo ga zamenjali s SSD, ali pa nabavimo novega) in adapter, ki ga bomo vtaknili v optično režo in za katerega bomo odšteli manj kot deset evrov.
Obrnemo torej T430 in s pomočjo dveh drsnikov izvlečemo optično enoto. V adapter vstavimo novi ali stari disk in ga pritrdimo z vijaki. Adapter z diskom nato le še vstavimo v optično režo. Če ledica zasveti, je to dober znak. Nato je treba disk le še sformatirati ali particionirati v windowsih. Če ga operacijski sistem ne bo zaznal sam, kar se zna zgoditi pri novih, se pravi praznih SSD-diskih, z interneta potegnemo že omenjeni brezplačni program MiniTool Partition Wizard, s katerim bomo ustvarili novo particijo in formatirali disk, da bo pripravljen za uporabo. Fino pa je tudi to, da ga lahko kadar koli izvlečemo in zamenjamo z optično enoto, če bomo slučajno morali uporabiti kak dvd ali cd.
Veliko muzike za malo denarja
In za dobrih sto evrov smo močno nadgradili stari računalnik, ki je tako začel novo življenje. V kaki od prihodnjih številk se bom lotil še menjave procesorja in hladilnika ter inštalacije zunanje grafične kartice, s pomočjo katere bo mogoče odigrati tudi kakšno sodobnejšo igro.