Trikrat za las ušel smrti
V Petrovčah v Savinjski dolini živi mož, ki je trikrat ušel smrti
Ob tem, da me je mati zatajila, so mi privrele solze iz oči.
Upokojeni mizar Zlatko Kerčmar je 14. januarja slavil 71. rojstni dan, letos pa bo lahko praznoval še trikrat, saj se je prav tolikokrat za las izognil starki s koso.
Prvič 23. januarja pred 71 leti, ko je bil star le nekaj dni in prepuščen na milost in nemilost na stopnišču križevega pota, ki vodi do cerkve sv. Jožefa v Celju.
Drugič ko je v zadnjem hipu moral ostati doma zaradi dela in ni bil na letalu, ki je 1. decembra 1981 strmoglavilo na Korziki.
In tretjič se je ponovno rodil 28. avgusta 1994, ko je čudežno preživel prometno nesrečo in operacijo, ki je trajala kar devet ur.
Obiskali smo ga prve januarske dni. Povabil nas je, naj si pridemo pogledat njegove jaslice, ki jih je postavil na domačem dvorišču. Petnajst let je z njimi bogatil razstavo jaslic v Drešinji vasi, pet let tudi božični Vojnik. Ob tem obisku je obudil svojo pretresljivo, a hkrati nadvse zanimivo življenjsko zgodbo.
Ogrevan kot piščanček
Zlatkova življenjska pot se je začela 14. januarja 1950. Očitno se njegovega rojstva ni nihče razveselil, še najmanj njegova mama, ki se mu je komaj devet dni staremu za vedno odrekla in ga prepustila usodi. Kaj jo je pripeljalo do takšne skrajne odločitve, Zlatko nikoli ni izvedel, ve pa, da je to nečastno delo naložila svoji prijateljici. Ta ga je, novorojenčka, pustila na stopnicah križevega pota, ki vodi k cerkvi sv. Jožefa v Celju. V mrzlem dopoldnevu 23. januarja ga je zavitega v plenice kot štručko položila na stopnice in odšla. Potem je v neznano odšla tudi mati, ki se ji je tik pred odhodom iz Celja zdelo vredno vsaj to, da ga je dala krstiti. Prijateljici, ki ga je zjutraj nesla v cerkev in nato položila na mrzla tla, je naročila, naj bo krščen kot Zlatko.
Najbrž bi to ime bilo zapisano le v krstni knjigi, če se ne bi tistega januarskega dne po tej poti podal tudi zdaj že pokojni Ivo Cvetličič, upravnik Doma Tončke Čečeve. Zazdelo se mu je, da od nekod sliši šibak otroški glasek. Ustavil se je in blizu prve kapelice križevega pota na tleh zagledal dojenčka. Vsega otrdelega in pomodrelega je nemudoma odnesel v porodnišnico, kjer so ga najprej oživljali in potem tri mesece negovali in ogrevali pod žarnicami kot kakšnega piščančka. Takrat namreč še niso poznali inkubatorjev.
»Po treh mesecih so me namestili v jasli, potem pa sem v Domu Tončke Čečeve prebival do 15. leta, ko se je zame spet pobrigal upravnik Cvetličič in mi našel rejniško družino Bobničevih v Košnici pri Celju. Na tej kmetiji sem nato lepo preživljal mladost in se izučil za mizarja. Kmalu sem se osamosvojil, odšel na svoje in si ustvaril družino,« pripoveduje 70-letni sogovornik.
Dva tisoč za dojenčka
Pri 24 letih se je Zlatko na prigovarjanje rejnikov odločil poiskati mater. Kar pol leta jo je iskal po vsej Sloveniji: v občinskih in krajevnih matičnih uradih, pri socialnih službah, v župniščih. Končno je izvedel, da živi v Ljubljani.
»Ko sem imel v rokah njen naslov, sem se vprašal, kako priti do nje. S prijateljem Vančem sva se domislila, da se ji bova predstavila kot novinarja časnika Tedenska tribuna, ki raziskujeta, v kakšnih razmerah v glavnem mestu živijo invalidi. Zastavljala sva ji najrazličnejša vprašanja, tudi osebna iz njenega življenja, vendar Celja ni omenila. Ko sem jo vprašal, ali je bila v Celju, je odgovorila: 'Oh, to je bilo čisto kratek čas, Celja sploh ne poznam.' A pri tem se ji je glas spremenil. Še bolj pa, ko sem jo vprašal o letu 1950. Zadirčno je dejala, da o tem ne bo govorila. Začelo me je stiskati v grlu, težko sem zadrževal solze, potem pa sem iz žepa potegnil modro kuverto in ji jo izročil. Na njeno vprašanje, čemu kuverta, pa sem ji odgovoril: 'V njej ni denar, je mnogo več kot to. Lagati je greh.' Nato sva s prijateljem naglo zapustila njeno stanovanje in jo hitro ubrala po dolgem hodniku. Zaslišala sva vpitje: 'Zlatko, Zlatko!' Nisva se obrnila, meni pa so ob tem, da me je mati zatajila, vrele solze iz oči,« se še vedno spominja s cmokom v grlu. V kuverti je bila njegova slika s služenja vojaškega roka, na hrbtni strani pa napis Tvoj sin Zlatko.
Po slabem mesecu je mati prišla v Celje. Ko se je oglasila pri kapucinarjih, je srečala patra Roberta, ki ji je omogočil telefonski stik z Zlatkom. »Pogovor je bil zelo kratek, končal sem ga z besedami: 'Mama, jaz zate ne obstajam in tudi ti zame ne obstajaš več.' Nikoli več je nisem videl,« pravi Zlatko. Izvedel je, da je po njegovem rojstvu rodila še hčerko in jo kot dojenčka prodala neznanim ljudem za takratnih dva tisoč dinarjev. Za toliko, kot je stal par volov. Izvedel je tudi, kdo je bil njegov oče, po poklicu je bil čevljar. Ko se je nekega dne opogumil, da ga obišče, pa je na pragu očetove hiše izvedel, da bo prav tega dne njegov pogreb.
Dve zaobljubi
V tretje se je rodil pred 40 leti. Kot samostojni obrtnik mizar si je želel privoščiti dopust, in sicer na francoskem otoku Korzika. Ponudba letalskega prevoznika Inex Adria Aviopromet je bila zelo ugodna. Poto
vanje je že plačal, tik pred odhodom pa ga je nenadoma poklical k sebi njegov delodajalec in ga postavil pred dejstvo: »Korzika ali delo.« Takrat so namreč postavljali hišice za avtobusna postajališča od Levca do Žalca. Zlatko je kot samostojni obrtnik sodeloval pri teh delih, in ker se je mudilo, mu ni preostalo drugega kot ostati doma. S tem pa si je rešil življenje, saj nihče od 180 potnikov in posadke na letalu mcdonnell douglas MD-81 (DC-9), ki je 1. decembra 1981 strmoglavilo pod goro San Pietro blizu Ajaccia na Korziki, ni preživel nesreče. Trinajst let po tej nacionalni katastrofi se je rodil še četrtič.
»Z avtom sem se peljal po cesti v Mali Pirešici, naenkrat pa je po mojem voznem pasu nasproti pripeljalo drugo vozilo. Čelnemu trčenju se nisem mogel izmakniti. Bilo je silovito. Kot sem izvedel pozneje v bolnišnici, zdravniki niso mogli verjeti, da sem še živ,« obuja spomine. Po zdravnikovih besedah, da ne bo nikoli več sam hodil, je sprejel dve zaobljubi. Najprej, da bo do konca svojih dni čistil petrovško baziliko, če bo lahko hodil vsaj z berglami, in drugič, da bo postavil kapelico Lurški Materi božji, če bo shodil.
Trajalo je skoraj dve leti. Brez železne volje, vztrajnosti, upanja in pomoči žene Zinke in sina Jureta
ter mnogih drugih mu najbrž ne bi uspelo. Bilo je težko, vendar je vztrajal. Obe svoji zaobljubi je izpolnil. Kapelico je pred hišo postavil ob 10. obletnici prometne nesreče; leta 2004 jo je blagoslovil poznejši slovenski nadškof in metropolit Alojz Uran.
Po prometni nesreči se je invalidsko upokojil. Za hobi se je posvečal starinam in pohištvu, zelo dejaven pa je postal na glasbenem področju. Vodil je tri vokalne sestave: Petrovške Vandrovčke, Mešani oktet DU Petrovče in tercet Našli smo se, bil je tudi organizator srečanja ljudskih pevcev in godcev Naj pesem pove, kar čuti srce. Poleg petja vsako leto gosti razstavo likovnikov amaterjev, posvečal se je tudi amaterskemu gledališču; prvo vlogo je odigral kot Kekec, zadnjo pa pred leti z libojskimi amaterskimi gledališčniki v igri Strogo zaupno. Če seveda ne štejemo vloge Božička ...