Z Zoranom si pustiva sanje
Igralka Barbara Lapajne Predin je tudi družinska mediatorka in trenerka komunikacijskih veščin. Trenutno jo lahko občudujemo v seriji Primeri inšpektorja Vrenka.
V negotovem letu je bila zelo vesela povabila, da nastopi v nadaljevanki.
Mislim na prijatelje, ki so odšli med zvezde, na ljudi, ki se borijo za življenje.
»Koronačas dojemam kot veliko preizkušnjo. Veliko smo se naučili o sebi in drugih. V kriznih situacijah imajo ljudje težave s konstruktivnim izražanjem čustev,« najprej pove Barbara Lapajne Predin. »Težko bi rekla, da sem se naučila kaj novega od krize, zame je bolj pomembno, da se je v praksi potrdilo vse, o čemer sem se učila. Če ljudi nagovoriš z empatijo, razumevanjem in predstaviš svoj načrt, večina sprejme spremembe. Grožnje, opominjanje in nesprejemanje lastne odgovornosti pa v ljudeh zbudijo jezo, upor in nerazumevanje. Dogajanje po svetu opazujem kot veliko učno knjigo o konstruktivni in destruktivni komunikaciji.« V tem času išče stvari, ki jo veselijo. »Nekaj, kar mi zjutraj pomaga iz postelje in česar se veselim, preden zaspim. Morda je to srečanje z otroki na skypu, klepet z vnuki po telefonu, nova jed, ki jo bom skuhala, ali pa delo, ki ga opravljam z omejitvami. O slabih stvareh ni treba posebno razpravljati, ker nas, žal, ves čas obdajajo. Mislim na prijatelje, ki so odšli med zvezde, na ljudi, ki se borijo za življenje, in javni diskurz, ki velikokrat vzame sapo s svojo brutalnostjo in žaljivostjo.«
Vrnitev pred kamere
Ko obujava čase pred enim letom, mi z žalostnim glasom pove: »Pogrešam objeme, srečanja na kavici, izlete k prijateljem in svobodo lastnih odločitev. Želela bi si javnih debat, ki bi temeljile na dejstvih in spoštljivi komunikaciji.« Leto 2020 je bilo poslovno precej negotovo, zato je bila zelo vesela povabila, da nastopi v nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. »Prej sem imela mini vlogo v nadaljevanki Mama. V poletnih mesecih sem izvedla prestavljena predavanja, jesenska predavanja pa so bila vprašljiva. Zato je bila vrnitev pred kamere zame čudovita osvežitev. V minulih letih bi si težko organizirala delo tako, da bi bila ves čas na razpolago ekipi, kot sem si to lahko v času pandemije. Moji prizori so se snemali takrat, ko nam ni nagajalo vreme, in ni bilo vnaprej planirano. Uživala sem v delu s soigralci in s krasno ter zelo profesionalno ekipo. V težkih razmerah je ekipa dokazala, da se lahko dela, če se držiš vseh nujnih ukrepov. V 52 snemalnih dneh nismo imeli niti ene okužbe.« Film, gledališče in televizija bodo vedno njena ljubezen. »Težko pa bi rekla, da sem zelo pogrešala igro, saj sem našla nov izziv v predavanjih. Delavnice, ki jih vodim, trajajo sedem pedagoških ur, v katerih kombiniram svoj nastop z dialogom s slušatelji.« Ravno film pa ju je združil z Zoranom. »Prvič sva se srečala na snemanju filma Kormoran, ki je bil obema debut – Zoranu kot skladatelju filmske glasbe in meni kot filmski igralki. Naslednjič sva sodelovala pri filmu Trinajstica.«
Vse delata skupaj
Vsa leta, odkar sta skupaj, veljata za usklajen dvojec. »Če natančno preštejem leta, se poznava že 35 let. Par sva 31 let in letos bova slavila 27. obletnico poroke. Moram priznati, da imava že nekaj kilometrine,« se nasmeji. »Druži naju zelo veliko: smisel za humor, ljubezen do umetnosti, potovanja, pogled na svet ... Pomembno nama je, da si poveva, če nama je kaj všeč in če česa ne marava. Naučila sva se poslušati drug drugega. Prvih 20 let skupnega življenja je službeno odhajal od doma predvsem on. Sama sem bila zaposlena mesec ali dva na leto, preostale mesece sem delala od doma in skrbela za otroke in dom. Z mojim tretjim poklicem pa se je položaj obrnil. Zoran odhaja od doma za vikende, jaz pa delam med tednom. Vračam se pozno popoldne. In vsak dan me pričaka kosilo, pospravljen dom, meni ostane le čiščenje štedilnika.« Ob tem zavzdihne in reče: »To je ljubezen – razumevanje, da pride čas, ko si stojiš ob strani. V koronačasu pa delava vse skupaj, eden kuha, drugi pospravlja in naslednji dan obratno. Zoran zjutraj piše, sama pišem zvečer.« A kriza tudi njima ne prizanaša. »Vsak od naju je imel kar nekaj slabih trenutkov, ko se ti zdi, da tega ne bo nikoli konec. Na srečo pa nikoli nisva bila skupaj v takšnem razpoloženju. In tisti, ki je bil malodušen, je imel nekoga, ki ga je poslušal, objel in počasi nasmejal. Pustiva si sanje. Pred nekaj dnevi sem v takšnem slabem razpoloženju iskala in našla apartma v toplih krajih za naslednji januar. In Zoran mi je povsem resno pokimal in se strinjal, da čim prej narediva rezervacijo,« se nasmehne.
Stiske so zelo velike
O svojem strokovnem delu pa mi razkrije, da je že v prvem valu epidemije imela kar precej družinskih mediacij. »Pari so po delovnem letu, ko so obremenjeni s službo, skrbjo za otroke in njihovimi obveznostmi, prepuščeni drug drugemu 24 ur na dan. In takrat spoznajo, da so se povsem oddaljili, da nimajo več skupnih točk ... V epidemiji smo pa nenadoma skupaj 24 ur na dan že več mesecev. Za marsikatere družine je to postala priložnost, da se še bolj zbližajo in si vzamejo čas drug za drugega. Za mnoge pa je nenehna bližina postala še težja in pokazale so se vse razpoke, ki so se nabrale v minulih letih. Stiske so zelo velike.« Ljudi na svojih delavnicah uči empatije, ki je velik problem današnjega sveta. »Empatija je eno najpomembnejših orodij komunikacije. Pri delu z učenci je v ospredju prav empatija, ki je najmočnejše orodje pred nasilnim vedenjem. Seveda, če govorimo o čustveni empatiji ali empatični pomoči. Obstaja več vrst empatije. Kombinacija vseh je idealna.«
Za konec nam zaupa vodilo v tem kaotičnem času: »Postaviti se moramo za svet, kjer bodo veljala enaka pravila za vse, kjer bo vsak imel pravico biti drugačen in bo sprejet, za svet, kjer se bo posameznik zavedal odgovornosti javne besede, za svet empatije in javnega podajanja dejstev, ne le mnenj.«