Naše čebelarstvo za Unesco!
Imamo novega kandidata za vpis na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva
Če bo šlo vse po sreči, bo slovensko čebelarstvo v najširšem pomenu besede vpisano na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Tako se bo pridružilo štirim enotam, ki so že vpisane, to so Škofjeloški pasijon, Obhodi kurentov, Klekljanje čipk v Sloveniji ter Veščine, znanje in tehnike suhozidne gradnje kot del večnacionalnega vpisa.
»Vlada je dala soglasje k nominaciji čebelarstva v Sloveniji za vpis na Unesco,« je kratko in jedrnato na svojem profilu na facebooku zapisal predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč, nato pa enako tudi komentiral: »Pomemben dan in nov kamenček v mozaiku slovenskega čebelarstva. Hvala vsem za sodelovanje pri pripravi nominacije, bilo je zahtevno delo. Hvala predvsem Barbari Dimc, ki je koordinirala zadeve s strani ČZS.«
Tradicija in inovativnost
»Nominacija, ki jo je pod vodstvom Špele Spanžel z Direktorata za kulturno dediščino pripravljala skupina strokovnjakinj Slovenskega etnografskega muzeja (mag. Adela Pukl, Barbara Sosič in mag. Anja Jerin) in Čebelarskega muzeja iz Radovljice skupaj s Čebelarsko zvezo Slovenije, dokazuje bogastvo čebelarske dediščine, njeno dolgo zgodovino in tradicionalne izraze kot tudi razširjenost nesnovnih veščin, znanja in praks, ki se prenašajo iz roda v rod,« pravijo na ministrstvu za kulturo.
S svojo nepremično in premično dediščino je čebelarstvo močno vpeto v slovenski prostor, v sodobnem času ga zaznamuje čebelarstvo v urbanem okolju, uspešno pa se usmerja tudi v apiterapijo in apiturizem.
Nominacija, ki jo je sprejela vlada, temelji na enotah nesnovne dediščine, vpisanih v register nesnovne kulturne dediščine med letoma 2018 in 2020, in sicer: čebelarstvo, poslikavanje panjskih končnic, prevozno čebelarstvo, izdelovanje panjev in čebelnjakov, vzreja čebeljih matic kranjske čebele, apiterapija, izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov ter lectarstvo.
»Ideja o vpisu slovenskega čebelarstva v nacionalni register se je izoblikovala leta 2015 in se je na podlagi pobude individualnih nosilcev s terena in predstavnikov lokalnih skupnosti razvijala ter pripeljala do skupnega prepričanja o pomembnosti čebelarske dediščine v Sloveniji,« so še povedali na ministrstvu za kulturo. Kot reprezentativna organizacija posameznih čebelarjev in čebelarskih skupin se je v delo vključila Čebelarska zveza Slovenije in tako je dozorela ideja o pripravi nominacije za vpis te dediščine na reprezentativni seznam. Ob podpori ministrstva, Slovenskega etnografskega muzeja (koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine) in Čebelarskega muzeja iz Radovljice so se priprave projekta nominacije nadaljevale, predstavniki skupnosti so bili pri svojih odločitvah povsem neodvisni, ministrstvo pa je s koordinatorjem skrbelo za strokovno in formalno podporo.
Nominacija je pripravljena v angleškem jeziku kot uradnem jeziku Unesca, njen naslov je Beekeeping in Slovenia, A Way of Life, v slovenskem prevodu Čebelarstvo v Sloveniji, način življenja.
Od čebele do medu
Na ministrstvu za kulturo poudarjajo, da je čebelarjenje v Sloveniji način življenja številnih posameznikov, družin in skupnosti, ki s svojim znanjem, praksami in veščinami skrbijo za medonosne čebele: »Ob tem za hrano in lajšanje zdravstvenih težav neposredno pridobivajo čebelje proizvode, kot so med, vosek, cvetni prah, matični mleček, propolis, čebelji strup in aerosol. Posredno s čebelami omogočajo opraševanje rastlin, ki so vir hrane za ljudi in živali. Čebelar z gojenjem čebel ohranja ekološko ravnovesje in biotsko raznovrstnost. Čebelari se le z avtohtono podvrsto medonosne čebele – kranjsko čebelo.«
Čebelarji imajo okoli 200.000 čebeljih družin in z nadzorovano vzrejo matic odgovorno skrbijo za ohranjanje njenih cenjenih lastnosti – neagresivnost, donosnost, odlična orientacija, varčnost pri hrani in odpornost proti vremenskim razmeram. Čebele imajo večinoma v čebelnjakih blizu doma, da bi kar najbolje izkoristili pašo, jih prevažajo tudi na druge lokacije. Uporabljajo pretežno lesene AŽ panje slovenskega konstruktorja Antona Žnidaršiča, ki jih zlagajo v čebelnjake.
In koliko je pri nas čebelarjev? »Skoraj 11.000 jih je različnih generacij, socialnega izvora ali fizične pripravljenosti,« odgovarjajo v Slovenskem etnografskem muzeju. »Ker običajno sodeluje vsa družina, je njihovo neformalno število vsaj še štirikrat večje. Družinska tradicija večinoma prehaja iz roda v rod, v okviru ožje in širše družine ter med različnimi generacijami. V Sloveniji so organizirani v več kot 200 lokalnih čebelarskih društev, šest regionalnih zvez in nacionalno združenje – Čebelarsko zvezo Slovenije. Za večino je to prostočasna dejavnost, za manjše število pa poklic. S čebelarstvom so posredno povezani tudi drugi nosilci znanja. To so izdelovalci panjev in čebelnjakov, pripomočkov za čebelarjenje, panjskih končnic, malih kruhkov in modelov zanje, lectarji, svečarji in medičarji.«
Celotno skupnost zaznamujeta ljubezen in spoštljiv odnos do čebel, večstoletna tradicija čebelarstva
pa navdihuje tudi sodobne izraze in prakse. Znanje in veščine se prenašajo iz roda v rod, ob tem pa je čebela učiteljica, prijateljica, simbol dobrega, pametnega in varčnega. Ob njej si čebelar širi duhovno obzorje, nenehno raziskuje in mu je navdih za umetniško izražanje. Vse to je prispevalo k bogati dediščini v izrazoslovju, strokovnem, literarnem in folklornem slovstvu. Gre za tiskana dela od 18. stoletja dalje, ki so bogato čebelarsko znanje ponesla v svet in med ljudi, pripovedništvo in pesništvo ter pregovore in reke. Odraža se v likovni umetnosti, kjer poznamo značilne poslikane panjske končnice nekdanjih panjev kranjičev z najrazličnejšimi religioznimi ali posvetnimi motivi, in arhitekturi, kjer gre za značilne čebelnjake.
Podporo k nominaciji so izrazili posamezniki, aktivni čebelarji in čebelarke, mladi, aktivni v čebelarskih krožkih, izobraževalni zavodi in civilna združenja, tudi Unescove šole.