Ubil mamo, »ozdravljen« še očeta
Kam z duševno motenimi zločinci po izteku obvezne hospitalizacije na psihiatriji
Psihiatrični zavodi nevarnih bolnikov nočejo sprejeti z izgovorom, da niso prostorsko, tehnično in kadrovsko opremljeni.
Slovenska zakonodaja neprištevnih storilcev kaznivih dejanj ne pošlje za zapahe, temveč zgolj na obvezno psihiatrično zdravljenje na forenzičnem oddelku mariborske psihiatrije. Ta ukrep lahko od 2012. traja največ pet let, prej je bil 10-leten. A kaj storiti s tistimi, ki po prestanem ukrepu na psihiatriji znova storijo kaznivo dejanje oziroma v petih letih niso njihove duševne motnje nič manjše in kot takšni predstavljajo nevarnost zase in za druge?
Med velikonočnimi prazniki je orožje znova vzel v roke Safer Smajlović iz Trbovelj, ki so mu petletni ukrep obveznega zdravljenja celo skrajšali in je bil vse do velikonočnih praznikov na prostosti. Tistega večera pa je z nožem v trebuh in v roko zabodel 50-letnega soseda Fikreta Halilovića. Napad je preživel, te sreče pa ni imel policist Radenko Pušić, ki ga je leta 2013
Smajlović alkoholiziran in v stanju neprištevnosti pred Kokos barom v Hrastniku s šestimi vbodi v telo ubil. Ker je Smajlović epileptik, ki so mu pri 10 letih operirali tumor na možganih, so ga poslali na forenziko v Maribor, kjer je bil pod nadzorom zdravnikov in pravosodnih policistov.
Že dve leti po spremenjeni zakonodaji – decembra 2014 – se je strokovna javnost ukvarjala s primernostjo zakonodajne ureditve, ki določa obvezno psihiatrično zdravljenje nevarnim posameznikom z duševnimi motnjami. Takrat je namreč Robert Supančič v Zgornji Kungoti umoril svojega očeta. To je bil njegov že drugi umor, saj je pred leti v neprištevnem stanju ubil tudi svojo mamo. Zaradi duševne bolezni se je med letoma 2003 do 2005 zdravil na zaprtem oddelku psihiatrije, nato pa še štiri leta ambulantno. Od 2009. je po mnenju več komisij formalnopravno veljal za ozdravljenega in za okolico nenevarnega. V drugo so ga obsodili na 28 let zapora.
Tudi pri Smajloviću so sodniki več let – primernost ukrepa mora namreč sodišče preverjati vsakih šest mesecev – tehtali med argumenti lečeče psihiatrinje, ki je vztrajala, da Smajlović ni duševni bolnik, temveč je epileptični, nadaljevanje ukrepa pa naj bi pomenilo hud poseg v njegovo osebno integriteto, in mnenjem sodnega izvedenca Gorazda V. Mrevljeta. Ta se je strinjal s psihiatrinjo, da epileptična motnja sama po sebi ne more biti razlog za ukrep obveznega zdravljenja v psihiatrični ustanovi in da bi lahko Smajlović s to boleznijo živel tudi zunaj. Toda pri njem naj bi bil položaj specifičen, ker bolj kot zdravljenje potrebuje varovanje pred zelo verjetno zlorabo alkohola. Ko se Smajlović napije, je pri njem že pri najmanjših obremenitvah ali v konfliktnih okoliščinah pričakovati izbruhe agresije, besa in nasilja, je na sodišču razlagal Mrevlje. Sodniki so prisluhnili psihiatrinji in Smajlović je bil od maja 2017 na prostosti. Poleg staršev in svojcev pa naj bi ga na podlagi zakona še nekaj časa nadzirali tudi iz območne psihiatrične bolnišnice.
V tujini zapor, pri nas psihiatrija
Prvi mož tožilstva Drago Šketa je o spremenjeni zakonodaji še kot vodja mariborskega tožilstva menil, da je sprememba zgrešena, kritičen je bil tudi do spremembe zakona o duševnem zdravju leta 2009. Ta določa, da lahko lečeči zdravnik, CSD ali tožilstvo predlagajo, da se oseba, ki ji je potekel ukrep obveznega zdravljenja, brez njenega soglasja namesti še v zaprti oddelek zdravstvene ustanove. In tu nastane problem, saj psihiatrični zavodi takšnih bolnikov praviloma nočejo sprejeti z izgovorom, da zanje niso prostorsko, tehnično in kadrovsko opremljeni.
V tujini imajo zapori urejene posebne prostore za tovrstne bolnike, ki utegnejo biti nevarnejši od klasičnih obsojencev, na običajni psihiatriji pri nas pa za te ljudi po izteku ukrepa skrbi le zdravstveno osebje.
»Ob pripravi zakonske določbe je bilo s strani psihiatrične stroke ocenjeno, da so v primerih, kjer do preteka petih let ne pride do odprave bolezni ali izboljšanja, ustreznejši ukrepi, ki se lahko izrekajo po zakonu o duševnem zdravju. Tako stališče je bilo tudi s strani kazenskopravne stroke splošno sprejeto, saj osebi, ki je kaznivo dejanje storila v stanju neprištevnosti in je njena bolezen trajna, ni mogoče trajno omejevati svobode v okviru
kazenske sankcije,« pojasnjujejo na ministrstvu za pravosodje.
Kot so zapisali, zakon o duševnem zdravju v zvezi z osebami, ki zaradi duševne motnje ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih, določa možnost sprejema na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, ki postopek začne na predlog izvajalca psihiatričnega zdravljenja, centra za socialno delo, koordinatorja nadzorovane obravnave, najbližje osebe ali državnega tožilstva. »Navedeni ukrep je torej ob obstoju pogojev iz 39. člena zakona o duševnem zdravju mogoč tudi po izteku kazni zapora ali varnostnega ukrepa, vendar pa je vezan na akutno stanje osebe,« pravijo na ministrstvu.
Dodajajo še, da aktivno sodelujejo z ministrstvom za delo, na katerem so oblikovali medresorsko delovno skupino, »ki bo pripravila pravne podlage za vzpostavitev in organizacijo dolgotrajne psihiatrične oskrbe za osebe, pri katerih je ugotovljeno, da so neozdravljive, torej tudi osebe po prestanem kazenskopravnem ukrepu«.