Svoboden človek
Eden od atraktivnejših dodanih vrednosti domače javne televizije so dokumentarni filmi. Ker gre za področje širokega spektra, je z naborom filmov težko zadovoljiti vse okuse, a prej ko slej pride vsak na vrsto. Nekateri prisegajo na politične, drugi na poljudnoznanstvene, tretji na zgodovinske in tako dalje. V zadnjih letih so se v ospredje ponovno prerinili glasbeni dokumentarci. Popularizacija slednjih je posledica medijskega glorificiranja predvsem zakulisnih življenj številnih rock zvezdnikov. Ekscesi in incidenti se pač bolje prodajajo od glasbe same in so zato postali del tako industrije rokenrola. Prejšnji teden pa je TV Slovenija poskrbela za svojevrsten zasuk, saj se je odločila predvajati dokumentarni film o glasbeniku, katerega zasebno življenje je povsem običajno oziroma glede na standarde rock velikanov skorajda dolgočasno. Francoska dokumentarna oddaja Sting – svoboden človek (Sting: A Free Man), ki jo je režirala Julie Veille, se je fokusirala na umetnika in njegovo umetnost in ne na slavo in denar. Če ste dokumentarec zamudili, si ga lahko do konca meseca ogledate tudi na nacionalkini spletni strani v arhivu 4D. V dobrih štirih desetletjih glasbene poti je Sting prodal več kot 100 milijonov albumov in prejel 16 prestižnih glasbenih nagrad grammy. Vokalist in basist zdaj že razpadle skupine The Police se z lahkoto se sprehaja med glasbenimi zvrstmi in k sodelovanju rad pritegne različne interprete in avtorje, kar je prikazano tudi v omenjenem dokumentarcu. Sting je prikazan manj kot rock zvezdnik in bolj kot intelektualec, ki je sicer tudi poznavalec del Williama Shakespeara in Carla Junga, borec za človekove pravice in neumoren aktivist, ki se še posebej zavzema za obvarovanje amazonskega pragozda. V dokumentarnem filmu so o Stingu spregovorili tudi njegovi glasbeni kolegi z različnih bregov, od Will I Ama do Zucchera in Boba Geldofa.
Da gre za resen portret, nas je nenehno opominjala tudi sinhronizacija naratorice, ki je s svojim klasično-radijskim tonom po vsej verjetnosti uspela pred male zaslone privabiti tudi najstarejše gledalke in gledalce, ki morda za Stinga še nikoli niti slišali niso. Po 55 minutah bi se te togosti in suhoparnosti povsem naveličali, če nas ne bi vsake toliko zbudil kakšen dober Stingov komad. In na koncu smo (kljub dobronamernemu upanju) spoznali, da so glasbeni dokumentarci pač res boljši v britanskih ali ameriških rokah. Poleg tega pa je bil francoski izdelek pri predstavljanju določenih obdobji precej površen, saj je najboljše stvari praktično izpustil in se fokusiral predvsem na začetek pevčeve kariere in novosti, ki so nam jih želeli že kar malo vsiljeno prodati in jih postaviti ob bok njegovih najimenitnejšim stvaritvah. A tega na njihovo žalost nismo kupili.