Predobro jo je poznal, da bi si jo zares želel spoznati

»Kaj pa misliš o tem človeku?« je vprašanje, tudi mogoča past. Takoj ko odgovoriš, imaš vsaj 50-odstotno možnost, da si se zameril spraševalcu.

Itak te vsak, ki te vpraša, kaj si o nekom misliš, to vpraša zato, ker sam noče ali se o omenjenem ne upa povedati tistega, kar o njem misli.

In te potem pošlje v ogenj namesto samega sebe.

Še najbolje se človek iz te zanke reši, če reče, da onega, ki je tarča raziskave, ne pozna.

Jasno, da te oni, ki te je vprašal, od tega trenutka ne mara več, saj se mu zdiš vzvišen, ker si ga vlažnega od pričakovanja potešitve na vprašanje pustil na suhem; zelo verjetno te bo drugim od zdaj opisoval kot pusija, ki nima svojega mnenja.

»Pa kaj me imaš, maternica ti, za spraševati o nekom, o katerem ne mislim nič,« bi moral človek odgovoriti.

Čeprav ni vse črno, malo je življenje tudi progasto – človek, ki se mu ne da misliti in pričakuje, da to storiš namesto njega, te v resnici spravi v agregatno stanje, ko moraš nagniti glavo na stran, da ti možgani padejo na kup in sprožiš iskro razmišljanja.

Po navadi so taki,i, ki sprašuje-sp jo, vztrajni.jni. Če že ne povešpoveš, kaj si o človeku misliš, ker da gga, kakor ne poznaš, pa da poveš vvsaj, če ti jje všeč?

To je še veliko hujše kot tisto, da poveš, kaj sii misliš o nenekom, o katerem si ne misliš nič.

Okej ... Recimo, da bi na ono prvo vprašanje le odgovoril,il, da ga sicesicer ne poznaš, a se ti zdi, da je izrednono pametepameten, umirjen, kultiviran in artikulirann – ampak dad ti ni niti malo všeč.

Jasno,o, da potem pride »zakaj« in ni več rešitve.

Razenen če rečeš, da ti ni všeč zato, ker si mu zavistenn za vse, kar je, pa ti nisi.

V takem primeprimeru imaš nekaj možnosti, da se pogovorgovor konča, saj bo spraševalec nemudoma odrasel ob spospoznanju, da si še veliko manjši človek,vek, kot je o tebtebi mislil, da si, in da je zdaj naposledposled dobil dodokaz.

Ob tem ga utegneute spreleteti še misel, kako inteligentno te je speljal do spoznanja, da si se pokazal, kako polnpo si praznosti, ne da bi se tegaa zavedal.

Vednoedno se zdi noro, ko ljudje sprašujejo,spraš kajj si misliš o drugih. Sam še tega, kar si mislišm o sebi,bi, ne veš,eš, bolje, nisi o tem nikoli razmišljal.razm

Inn če poveš, da človeka ne popoznaš, pa te silijo,, da poveš nekaj o njem. TTi pa še sam sebebe ne poznašoznaš dovolj dobro, da bbi rekel, sam o sebi,ebi, takšenen sem ...

Inn da te sprašujejo, aali ti je kdo všeč. Še sam zase nee veš, ali si si všeč,v pa da boš vedel, čee so ti drugi ...

Človek tako in tako o sebi, če že, misli drugače kot drugi.

Saj ne rečem, da si ljudje navadno o sebi mislijo samo najboljše, a zagotovo si tudi vse najslabše ne.

Tako in tako so tisto, kar nas polni, predvsem naše želje. Te so po navadi hudo nerealne, mi pa vseeno mislimo, da je to, kar je krivo, da se niso uresničile, velika krivica, ne pa resničnost, ki stoji kot pribita.

Recimo, da človeka včasih prime, da bi napisal literarno delo. Recimo pri desetih letih in potem to v njem živi svoje malo zafrustrirano življenje in si človek šepeta, da bo to pač enkrat storil.

Potem se ti zgodi, da namesto literat postaneš – literarni junak.

Ko žena napiše o tebi knjigo. Tako, kaj vse je s teboj narobe. Najprej bereš in se čudiš, kako je glavni junak lahko taka vagina, v vseh pogledih, in čez sto strani ugotoviš, da je govora o tebi.

Takrat lažje verjameš, da se niti malo ne poznaš. No, kljub vsemu to še ne pomeni, da si zato samodejno nisi všeč.

»Torej, kaj si misliš o samem sebi?«

Nič.

»Zakaj?«

Ker se ne poznam dovolj dobro.

»Torej si nisi všeč?«

Kdo je to rekel? Zakaj si ne bi bil?

Ja, kaj pa, če smo si ljudje všeč sami sebi zato, ker se ne poznamo dovolj dobro?

To je podobno, kot če spoznaš neko žensko in z njo živiš dolga leta in potem rečeš, da je sploh ne poznaš.

»Pa ti je bila včasih všeč?« Zelo.

»A si jo poznal.«

Ne.

»A ti je zdaj še všeč?«

Ne.

»A jo zdaj poznaš?«

Ne.

Evo, če to nii dovolj velik razlog, da nihčeihče nikoli več ne vpraša, če ti jee nekdo všeč, potem človek res ne ve, kaj je lahko.

Če bivša žena o tebi napiše knjigo, je to pravzaprav čudovito. Prihraniš velikveliko časa. Če spoznaš kakšno žensko, ki ti reče, naj ji poveš kaj o samem sebi, ji podariš ženino knjigo.

Potem ni več ne kknjige in ne ženske. Ne me basat, da je branje nenekoristno!

Čeprav naj bi sse ženske načeloma med seboj rade kregale, so v takih primerih iz neznanega razloga narave zzaveznice.

Včasih so rrekli: »Nekoga moraš imeti rad.« Danes to ni več potrebno.

Ljubezen je tako in tako menda najbolj precenjenacenjena stvstvar na svetu. Po moje so se je spomnili oni, ki nisniso znali enostavneje priti do spolnih odnosov. Tudi seks je precenjen. Kavsajo oni, ki so prelenpreleni, da bi žajfali.

ŽenŽenske rade sprašujejo: A sem ti všeč? Rečeš, da ja, ssi. A me imaš rad? Seveda te imam. Potem te vprvpraša, če jo ljubiš.

»AAjde, a moraš vse pokvariti,« ji odvrneš, »pa tako dobro nama je šlo.«

Če ti je ženska všeč, še ne pomeni, da moraš lagalagati.

Pravijo, da moški ni tisto, kar misli, da je, amampak je tisto, kar skriva. Tako in tako menda vivizionarji lažejo samemu sebi, lažnivci pa samo ddrugim.

Kar pomeni, da je lažnivec do samega sebe ppošten.

Poštenost je poleg ljubezni druga najbolj precenjena stvar. Itak smo do drugih bolj pošteni kot do sebe.

»Torej: kaj misliš o samem sebi?«

Ne vem.

»Kako ne veš?«

Pa kaj me imaš, maternica ti, za spraševati o nekom, o katerem ne mislim nič?

Pusti ti mene, da sem, kar sem, a ne?

Ta je dobra. To rečejo ženske, ko odidejo. Potem stojijo na vratih in čakajo na odgovor. »Premalo te poznam, da bi ti lahko odgovoril, draga!«

Predobro jo je poznal, da bi si jo zares želel spoznati, so zapisali o njem.

Bil sem mrtev, dobil jesti in piti, ob tem pa zvečer, po snemalnem dnevu, še 50 evrov.

2 3 4 Najsrečnejši je v družbi vnukinje.