Verjetno bi bil še zdaj zaprt
Večni optimist z novim kolkom drvi proti 100. letu
Za kolk so mi dali garancijo 20 let, torej ravno ob svoji 100-letnici ga bom spet zamenjal.
Imava vikend paket zakon in to je v redu, ker traja že dolgo!
Janez Hočevar je vedno zelo dobre volje in se ves čas šali, kar je očitno tudi v našem pogovoru. Eden naših najboljših igralcev pa je predvsem še vedno dobri stari Rifle, kot se ga spomnimo iz nagradne igre Podarim-Dobim. Ustvaril je ogromno odličnih filmskih, televizijskih in gledaliških vlog, trenutno pa nas z Ladom Bizovičarjem in Goranom Hrvaćaninom
zabava v interaktivni spletni komediji Optimisti. Z legendo slovenskega igralstva se nismo pogovarjali samo o njegovih vlogah, ampak nam je razkril tudi delček zasebnega življenja in kako uživa v Dorfarjih pri Škofji Loki.
• Ura je odbila enajst dopoldne, a ste mi dejali, da ste malo prej vstali. Radi dolgo spite?
Ja, itak! Jaz sem spalec. Dejansko lahko rečem, da sem nočni ptič. Zvečer me lahko pokličete še čez polnoč, ampak zjutraj pa ne pred deseto. Rekli so mi, da ko bom star, ne bom več mogel zjutraj spati, zdaj pa to čakam in nikakor ne pride.
• Potemtakem ste še zelo mladi?
Ne vem, to je mogoče res ena od teh komponent, ki kažejo na to. Kadar je le čas, spim od osem do devet ur. Seveda kdaj kaj pride vmes in takrat sem zelo nesrečen.
• Dokazano je, da spanec krepi zdravje. Se vam zdi najpomembnejši?
Ja, skoraj. No, malo tudi to, s kom spiš ... ampak dobro, pustimo to.
• Vi verjetno dobro spite tudi zato, ker je ob vas žena, sicer igralka Maja Boh, mar ne?
Sam, solo. To je dobra varianta, veste. Marsikaj se lahko dela v dvoje, spati pa se ne more.
• Imate ločeno sobo za spanje?
To pa ne, ampak sem sam tukaj na vikendu, moja Maja pa je v Ljubljani. Imava vikend paket zakon in to je v redu, ker traja že dolgo!
• Koliko časa pa to že prakticirata?
Ne vem, zagotovo že kakšnih 10 ali 15 let. Poročena pa sva že 40 let. Drugače zagotovo ne bi bila. (Smeh.)
• Vaša velika ljubezen so tudi motorji. Ste letos svojega že zajahali?
Ja, en izlet sem z njim naredil. Ker sem bil pred kratkim v Strunjanu na rehabilitaciji po operaciji kolka, sem šel z motorjem obiskat svoje negovalke.
• Kako je z vašim kolkom? Vse v najlepšem redu?
Ja, sem že pozabil, da imam novega, tako dobro je! (Smeh.) Itak pa me je operiral najboljši ortoped na svetu, doktor Kavčič iz Novega mesta.
• Se boste torej poleti spet podali na kakšen daljši izlet kot po navadi?
Šel bom do Bosne, Srbije, Črne gore, Albanije, Romunije ... Kamor me bodo spustili. Zdaj sem bil dvakrat cepljen proti koronavirusu, tako da bom mogoče imel potni list, da bom lahko po svetu hodil.
• Lani ste dopolnili 80 let. Kako gledate na ta zavidljiva leta?
Pa v redu. Ne čutim kakšne razlike, tako da bomo videli. Panika me samo, kadar se spomnim.
• Pred leti ste mi rekli, da bova naslednji intervju delala na vaši smrtni postelji, pa sva jih po tistem že kar nekaj naredila. A res? Potem pa je še vse pred nama! (Smeh.) • Ko pomislite na svoja leta, kaj se vam najprej odvrti v glavi?
Najprej se mi odvrti, da to sploh ni realno ... kam so šla ta leta?! To tako brzi. Pri 50 sem si mislil, kako gre hitro, kdaj je to šlo mimo ... Zdaj pa sploh več ne vem ... Zdi se mi, kot da je bilo včeraj.
• Pa bi bili še enkrat mladi?
Veste kaj, ravno mlad ne bi bil. Da bi imel 20 let z vsemi travmami, ambicijami in neuresničenimi željami, sanjami ... Tega ne bi. Super pa bi bilo, če bi bilo tako, kot je zdaj, s temi občutki in s tem védenjem o življenju. To bi pa bilo dobro.
• Zelo ste vitalni in tudi zelo aktivni na igralskem področju. Morda zdaj kaj drugače gledate na svoje vloge?
Ja, seveda. Začel sem virtualno igrati v spletni predstavi Optimisti. Nikoli si ne bi mislil, da bom kdaj tako igral. Samo na ta pravi gumb moram pritisniti, da se me vidi. Fajn je, da smo z Optimisti virtualni po vsem svetu. Po predstavi prihajajo odzivi iz Švice pa tudi iz Amerike, češ, kako lepo je slišati slovensko besedo. To ti prav srček pogreje. Ampak publike ni, to pa igralci pogrešamo. Ni sprotnega odziva, ne aplavza, nimaš smeha, solz ... Vse to si samo zamišljaš, da se dogaja. Po svoje je to nova izkušnja. Bogve, kam bo to še šlo.
• Največkrat vas vidimo v zabavnih vlogah. V katerih pa najbolj uživate?
Vedno sem se trudil biti na obeh straneh, torej tako v komediji kot v resni drami. In oboje, moram reči, mi je kar dobro uspevalo. Zdaj na stara leta pa sem bolj prisoten v komedijah in se tudi dobro počutim v njih. Zdi se mi, da me razveselijo te stvari, kontakti brez depresij. Že dolgo nisem imel resne vloge v gledališču. Ampak če dobiš nagrado Prešernovega sklada za Jermana v Hlapcih, obenem pa imaš akcijo Podarim-Dobim ... To je kar uspeh, moram reči.
• Vas še vedno največkrat kličejo Rifle?
Ja, itak. To se je prijelo in bo ostalo do konca.
• Vam je všeč?
To mi je že čisto vseeno. Sploh nič več me ne moti.
• Zadnjih nekaj let se snema veliko slovenskih nadaljevank, v katerih sodelujete tudi vi. Po seriji Naša mala klinika je sicer vladalo večletno zatišje, zanimivo pa je, da je še vedno zelo priljubljena.
Tisto je res kar trajalo. Ampak ljudje se me še vedno spomnijo od tam. Otroci, ki se takrat še rodili niso, mi rečejo doktor Krota! Pa si mislim, kdaj si ti na svet prišel ... Razložijo mi, da imajo vse serije doma in vse vedo na pamet, mulčki pet ali šest let stari. To samo dokazuje priljubljenost serije. Tako kot akcija Podarim-Dobim, pa šal pa kapa ... To me je za vedno zaznamovalo. Moje bivše oboževalke, ki so zdaj babice, svojim vnukom pripovedujejo zgodbice o tem.
• Vsekakor vam tudi zdaj ne primanjkuje dela. Se morda pripravljate na kakšno novo vlogo?
Ravno so me klicali za eno nadaljevanko, ki se bo delala, ampak to še ni nič zmenjeno. Jutri imam sestanek s producentom. To bi bilo za dve leti dela, posnelo bi se 60 nadaljevank. Bomo videli, če bo prišlo skozi, ker drag pa sem, nisem za drobiž.
• Po televiziji smo vas nazadnje spremljali v seriji Primeri inšpektorja Vrenka, kjer ste zaigrali očeta glavnega junaka. Pokazali ste se v nekoliko drugačni vlogi, kot vas še nismo videli.
Moral sem igrati pesimističnega starčka. To je bilo res čisto nekaj drugega in do zdaj me še ni doletelo kaj takega. Po odzivih sodeč mi je uspelo. To se pravi, da sem lahko tudi depresivec.
• Ampak v realnem življenju depresivec zagotovo niste. To ni Rifle.
A ni? Jaz tudi pravim, da ni. (Smeh.)
• Kako pa ste se počutili v tej vlogi?
Šlo je za epizodno vlogo, tako da ni bilo veliko snemanja. Zame je bila interesantna, ker česa takega še nikoli nisem igral. Najbrž tudi noben režiser ali avtor ni nikoli pomislil na to, da bi me videl v taki vlogi. Tako da sem vesel, da sem tudi to delal. In da mi je uspelo. Po odzivih sodeč so me ljudje dosti resno vzeli. (Smeh.)
• Veliko ljudi vaših let je res takih, depresivnih.
Ja, seveda. To pa zato, če nisi aktiven, če nekaj čakaš, da se ti bo Marija prikazala, da boš umrl ... Eni si celo želijo, da bi šli čim prej. Če nimaš nobene funkcije več, je najbrž tako. Najbrž. Meni to še ni prikapljalo. Važno je, da si zdrav. Zdi se mi, da je zdravje zelo povezano s tem. En kolk gor ali dol ... To so tehnične okvare, ki se dajo odpraviti. Zanimivo je, kako je tehnika napredovala. Noter v kolku so titan in ne vem kakšne vse kovine. Dobil sem celo potni list za letalo, ker to piska, ko greš skozi senzor, in moraš dokazati, da nimaš pištole. (Smeh.)
• O najhujšem pa ne razmišljate?
Ne ... Mislim, da je še malo prezgodaj o tem razmišljati. Za kolk so mi dali garancijo 20 let, torej ravno ob svoji 100-letnici ga bom spet zamenjal. Potem pa bomo videli.
• Boste do takrat morda osvojili tudi družabna omrežja?
Ne rabim družabnih omrežij. Facebook sicer imam, ampak se nič ne udeležujem. No, občasno kaj pogledam. Instagrama pa res nimam. Recimo, ko se odpeljem z motorjem v Albanijo in Romunijo, ne čutim nobene potrebe, da bi vsako fotko objavljal, da bodo vsi videli, kam sem šel. Raje imam, da ljudje ne vedo, kje sem. Ne razumem te potrebe, zakaj je treba vse povedati ... Na primer, danes sem bil na Triglavu, poglejte me, kako sem čeden. Jaz res ne rabim tega, raje se skrijem.
• Večino časa preživite v Dorfarjih, ki je vaše skrivališče. Kaj vas je tako prevzelo, da ste že toliko let tam?
Veste, kako je tukaj lepo! Čisto sem pozabil, da sem bil mestni človek in vsak dan okoli. Zdaj pa sem tukaj tako srečen! No, že komaj čakam, da mi bodo gostilne odprli, ampak ta čas kuham, pečem, vse delam ... Tudi dober vinček sem si nabavil, tako da je vse urejeno.
• Torej prva stvar, ko se bo stanje normaliziralo – v gostilno?
Ja, šank pa res pogrešam. Šank v bistvu pomeni družbo. Za šankom nikoli nisi sam, zmeraj se nekaj dogaja. To pa res pogrešam. No, najbrž vsi. Zdaj, ko prihaja do raznih ekscesov od mladine, si samo zamišljam, kako bi bilo v mojih dvajsetih, če bi me kdo držal doma, pa bi rekel, da imam policijsko uro, pa da po deveti nikamor ne smem ... Mislil bi si: Pa kaj ste normalni, ljudje božji?! Jaz se ne bi pustil. Verjetno bi bil še zdaj zaprt zaradi samih prekrškov. Tako da razumem te mlade, kako živijo, komunicirajo, se družijo in uživajo.
• Kaj pa si vi želite za to leto, že drugo, ki nam ga kroji koronavirus? Kakšne so vaše želje?
Želim si, da bi nas spustili kam ven. Da bi se lahko vozil z motorjem povsod, kjer bi hotel. Upam, da bo to kmalu.
Producenti, scenaristi in režiserji zahtevajo čedalje več.
Industrija za odrasle obrača milijardne vsote. Na stari celini so bile nekoč države z najbolj razvito pornografsko filmsko dejavnostjo Italija, Nizozemska in Danska, po padcu železne zavese pa se je snemanje filmov za polnoletne preselilo tudi na Madžarsko in delno Češko. V ZDA še vedno največ snemajo v Kaliforniji, predvsem v dolini San Fernando, ki jo imenujejo tudi San Pornando Valley.
Novo tisočletje je ob popolni digitalizaciji pomenilo nov zagon tovrstne industrije. Ker se je snemanje začelo odvijati z večjim tempom, je bilo treba razširiti nabor igralk in igralcev. Izkazalo se je, da je delo v pornografskem poslu naporno, in to predvsem psihično. Producenti, scenaristi in režiserji zahtevajo čedalje več in premikajo meje še znosnega. Za snemanje nekaterih prizorov so pripravljeni ponuditi šope evrov, a za to zahtevajo brezpogojno pripravljenost igralcev, zlasti pa igralk, da pred kamerami izpolnijo še tako neokusno željo. Zato se celo pri izkušenih pornesah pojavljajo hude osebne stiske. V ZDA jih je v zadnjih petih letih več storilo samomor. Prva prava zvezdnica, ki je nesrečno končala svoje življenje, je bila Colleen Marie Applegate, v pornosvetu prepoznana kot Shauna Grant. Posnela je 30 filmov za odrasle še za video VHS, nato pa se 1984. pri komaj 20 letih ustrelila.
Eno najbolj tragičnih zgodb moderne, digitalne dobe je vsekakor spisala August Ames, ki se je pri 23 letih obesila po sporu na družabnem omrežju. Kanadčanka je zavrnila sceno z igralcem, ki je snemal homoseksualne prizore, in to odločitev objavila na twitterju. Na dekle, ki je v pornografski industriji debitirala z 19 leti in v štirih letih posnela kar 270 filmov za odrasle, se je usul plaz kritik in po dveh dnevih se je, polna kokaina in pomirjeval, odločila za usodni korak.
Nekaj let prej je Alyssa Funke, ki je nastopala pod umetniškim imenom Stella Ann, pri rosnih 19 letih kot študentka biologije na univerzi Wisconsin ustvarila prve posnetke za odrasle. Ko so na družabnih omrežjih razkrili njeno pravo ime, je vzela v roke puško in si vzela življenje. Tudi Daisy Monroe, ki je deset let nastopala v porničih, je storila samomor, in to potem, ko je izvedela, da je posnela film z večjo skupino moških, od katerih jih je bilo kar 17 HIV-pozitivnih.
Ursula Quakenbush, ki je kot
Joey Valentine v štirih letih posnela 73 filmov, je prav tako obupala in po svoji volji zapustila ta svet. Samomor je naredila tudi 33-letna
Tera Wray. Ni mogla preboleti izgube moža Wayna Statica, pevca težkometalne skupine Static-X, ki je umrl zaradi mešanice alkohola in drog.
S pištolo si je vzela življenje tudi pornesa Natasha Blu, stara komaj 23 let, vzroka pa ni odkril nihče. Brazilka Angie White, ki si je kariero ustvarila v ZDA, se je predlani obesila, čeprav je bila v svetu filmov za odrasle izjemno cenjena in uspešna.
Najbolj znana evropska pornozvezdnica, ki je storila samomor, pa je zagotovo Francozinja Karen Lancaume, ki se je kot Karin Bach pri 19 letih poročila in z izvoljencem Franckom Cerronom začela kariero v pornoindustriji. Razvpita je bila zlasti po orgijah in lezbičnih prizorih. Kot prava evropska pornozvezdnica je začela delovati tudi v ZDA, njen zakon pa je po sedmih letih razpadel. Borila se je z depresijo in nekega večera pogoltnila toliko uspaval, da je zaspala za vedno.
Koliko manj znanih igralk in igralcev pornografskih filmov je še dvignilo roko nadse, ni znano, a že število samomorov najbolj znanih je dokaz, kako krut in trd je ta biznis.