Tito je oboževal njegov kruh in medvedjo šunko
Stoletnica rojstva naše prve kuharske TV-zvezde, hudomušnega ambasadorja dobre hrane in pijače
MOJSTER IVAN IVAČIČ
Leta 2021, ko je Slovenija evropska gastronomska regija, zaznamujemo tudi stoletnico rojstva našega kuharskega mojstra in prve slovenske kuharske TV-zvezde Ivana Ivačiča.
Ivan Ivačič je bil kuharski mojster in prva slovenska kuharska TV-zvezda. Ob 100-letnici rojstva so v Posavskem muzeju v Brežicah z odličnim sodelovanjem chefovega sina Petra Ivačiča pripravili posebno razstavo. »Peter Ivačič je Posavskemu muzeju posodil očetove številne fotografije in podaril predmete, ki nam pripovedujejo o pestri in izjemni življenjski poti posavskega kuharskega mojstra. Na razstavo smo umestili tiste, ki predstavljajo najpomembnejše mejnike v njegovem življenju,« so povedali v muzeju. »Leta 2021, ko je Slovenija evropska gastronomska regija, zaznamujemo tudi stoletnico rojstva našega kuharskega mojstra in prve slovenske kuharske TV-zvezde Ivana Ivačiča,« pravi Maja Marinčič, kustosinja Posavskega muzeja. »Rodil se je 28. marca 1921 na Zdolah pri Krškem kot prvi od petih otrok. Skromnost, iznajdljivost in ljubezen do kuhanja so mu bile položene v zibelko, saj je mati zelo dobro pekla peciva, izkušnje pa si je nabrala tudi kot pomočnica kuharice v gostilni Šoba.« Otroci so oboževali njeno pehtranovo potico, ki jo je pogosto pekla, ker orehov ni bilo. »Vse leto pa je družina za dodaten zaslužek nabirala in prodajala sezonsko sadje, gobe, žir in kostanj. Želje staršev, da postane duhovnik, ni upošteval. Na lastno pest je odšel k sorodnikom v Zagreb, kjer se je šolal na tamkajšnji srednji gostinski šoli za kuharje.«
Po vojni je nabiral kuharske izkušnje po vsej Sloveniji, v Dobrni, Rogaški Slatini, ljubljanskem hotelu Bellevue, na Pohorju, in bil tri leta šef kuhinje v hotelu Korotan na Jezerskem. Pogosto je na Brdu pri Kranju in Brionih kuhal za predsednika Jugoslavije Josipa Broza - Tita in najrazličnejše državnike na obisku. Tito je oboževal ajdov kruh, ki ga je posebej zanj pripravljal Ivačič. Pogosto mu je pripravljal še divjačino, medvedjo šunko in medvedje klobase.
Ivačič je leta 1955 opravil strokovni izpit za kuharja in pozneje pridobil naziv mojster kuharstva in kulinarike. Na Gostinskem šolskem centru v Ljubljani, kjer je poučeval strokovne predmete, je vzgojil vrsto dobrih kuharjev. Delal je v uglednih restavracijah v Evropi ter vodil promocijske tedne slovenske in jugoslovanske kuhinje v Avstriji in Italiji.
Ponosen na Zdole
Ob spletnem odprtju razstave prek zooma je etnolog prof. dr. Janez Bogataj opozoril na Ivačičeve besede, zapisane v uvodu njegove kuharice: »Tako kot za vsako delo je tudi za kuhanje potreben posluh. Jaz mu pravim kulinarični posluh, posluh za kuho. Imajo ga skoraj vsi, le da je pri nekaterih bolj, pri drugih pa manj razvit. In kakor so za glasbo potrebne note, imamo za kuhanje recepture.«
Peter Ivačič je povedal, da je vesel, da spomin na njegovega očeta živi, kar kaže, da je bilo njegovo delo strokovno in veliko: »Ko so me v muzeju vprašali, kaj je najraje kuhal, sem povedal, da tiste jedi, ki jih je tudi sam rad jedel, torej ribe, rake in školjke ter divjačino. Začel je kot slaščičar, pa mu to ni preveč dišalo, čeprav je imel precej dober občutek za oblikovanje marcipana. Z vročim nožem je znal rezljati ledene figure, kar je bila novost. Vem, da je ogromno bral in veliko potoval. Imel je potni list, ko ga marsikdo ni mogel imeti. Delal je v tujini, nadrejeni pa so mu šli pri tem na roko. Kot mladi kuhar je menjaval delovna mesta, a vsepovsod se je nekaj naučil. Še nekaj, kar sem se naučil od njega: ni bil domišljav. Zelo je častil zdravilna zelišča, pogosto je citiral Kneippa in Valentina Vodnika. Predelati je hotel Vodnikovo kuharico, žal pa sta ga bolezen in smrt prehiteli. Ostalo je še nekaj njegovih rokopisov in morda jih bomo kdaj tudi objavili.«
Prek zooma je spregovorila še hči Barbara Ivačič in povedala, da je bil ponosen na svoje poreklo in pripaden svojemu kraju, tako da je otroke zelo rad peljal na Zdole: »Dejal je, da je z dobro hrano svet lepši, in k temu nas je nagovarjal s svojim delom in življenjem. Iz spominov nanj zajemam živost in vitalnost, kuhanje pa je že samo po sebi nosilec družabnosti in sprožilec odnosov, za katere se vsi trudimo, da so povezovalni in sproščujoči.«
Brez treme pred kamero
Ivan Ivačič je v 60. in 70. letih sodeloval pri razvijanju tehnologij za proizvodnjo živil v različnih podjetjih, Droga Portorož, Kolinska Ljubljana in Sana Hoče pri Mariboru, ter večkrat odšel v tujino: izobraževal se je v svetovno znanih podjetjih Tuborg in Heinz ter sodeloval pri nastajanju jušne kocke Argo in majoneze Thomy. Je tudi avtor zamisli o pleterski hruški viljamovki v steklenici.
Posavci se spominjajo, da se je rad vračal v domače Zdole ter z domačimi gospodinjami z veseljem zavihtel kuhalnico. Te še danes rade skuhajo njegovo zdolsko gobovo juho, tudi drugi njegovi recepti so še vedno zelo priljubljeni. Leta 1965 je izdal prvo kuharsko knjigo, ki je izšla že v 10 dopolnjenih izdajah.
Od leta 1960 so njegov šarm, iznajdljivost, smisel za humor in kuharsko znanje spoznavali televizijski gledalci. Na RTV Ljubljana je do 1975. pripravljal tematske kuharske oddaje, v katerih je kuhal v živo, brez treme, kot bi to počel v svoji domači kuhinji.
Pred oddajo je imel mojster dve vaji. Ker si v živo ni smel privoščiti napake, je velikokrat improviziral in se v marsikateri zagati hitro znašel. Predstavljal je preproste jedi in tudi zahtevnejše tehnike, kuhal pa je tudi jedi iz drugih nekdanjih republik Jugoslavije in od drugod. Po uspešni karieri je zadnja leta živel v Radovljici, kjer je teden pred svojim 63. rojstnim dnevom umrl 20. marca 1984.