Odigral svoj zadnji koncert?
Slovenskega naroda sin in naš prvi kantavtor
Zglasbeno ikono Tomažem Domiceljem
smo se dobili po njegovem tradicionalnem koncertu na Festivalu Ljubljana in tik pred odhodom na Kanarske otoke. Seveda nas tudi tokrat ni razočaral s svojo neposrednostjo in občasno ostrino. Zato tudi brez težav pove, da mu gre na jetra, če kdo njegov priimek narobe naglasi. »Jaz sem Domicélj,« rad poudari. Zvezda stalnica na odrih navdušuje že več kot 50 let, a zdaj razmišlja, da bi zapustil glasbene vode.
• Za vami je tradicionalni glasbeni večer Skoraj akustika v sklopu Festivala Ljubljana, tokrat že šesti po vrsti. Pred nekaj dnevi pa ste nastopili v Mariboru na Lentu. Kako je po dolgem času peti pred publiko?
Tokrat sem na oder povabil starega prijatelja, kitarskega virtuoza Primoža Grašiča. V Ljubljani se je, kot presenečenje, pojavila tudi Tinkara Kovač in odpela moj prevod z oskarjem nagrajene skladbe La vita e bella iz istoimenskega filma. Na zdajšnjih nastopih je bilo zelo lepo, da ne rečem kar presunljivo. Kot da bi se spet sestal z dobrimi prijatelji ali prijaznimi sorodniki. Celo z Jurčkovega odra na Lentu, ki je zdaj pred zalivčkom na Dravi, kjer je včasih kraljeval Glavni oder, je bilo čutiti obojestransko pripadnost. Sredi nastopa pa me je prišlo poslušat ali pozdravit celo nekaj družinic labodov in račk. Nadvse romantično …
• Vaši koncerti pogosto trajajo tri ure ali več. Ste v tem letu ohranili svojo glasbeno kondicijo?
Vsekakor. Tako se je, na primer, večina poslušalcev in obiskovalcev koncerta v ljubljanskih Križankah spraševala, kako je možno, da po treh urah petja, govorjenja in dretja še naprej popolnoma normalno funkcioniram. Med njimi so bile tudi zdravnice, ki so pripomnile, da pač obstajajo tudi takšni ljudje. In to je hkrati moj odgovor – ne vem, kako in zakaj, nič posebnega ne naredim v to smer.
Lahko da sta posredi tudi genetika in seveda dolg covidni premor, med katerim sem spočil sebe in glasilke.
• Imate letos veliko koncertov? Ste sploh kdaj razmišljali, da bi se zares upokojili?
V zadnjih dveh mesecih sem nanizal vrsto odmevnih televizijskih in radijskih nastopov pa tudi štiri ali pet koncertnih pojavljanj, medtem ko se mi septembra obeta še snemanje šestih skladb ob spremljavi Big Banda RTV Ljubljana. Sicer pa o glasbeni upokojitvi razmišljam že deset let, odkar sem zaprl svoje podjetje in uradno postal penzionist. Ampak za zdaj imam glasbo še vedno zelo rad, občinstvo pa me tudi navdušeno sprejema. Vsakič pa ničkaj tabuistično razmišljam: Kaj pa, če je tole mogoče moj zadnji koncert?
• Je res, da v času karantene niste vzeli kitare v roke tudi mesec dni?
To je bilo lani. Letos pa mislim, da je tak premor trajal kar od dva do tri mesece. Ampak samo fizično. Psihično sem bil ves čas notri.
• Pred tremi leti ste od prijatelja dobili certifikat za snemanje albuma brez časovne omejitve. Kako daleč ste z izdelkom? Kdaj ga lahko pričakujemo?
Ko se bom odločil, v kakšni obliki ga bomo natisnili. Mogoče kot trojno vinilno kompilacijo, mogoče kot nov spominski ključek z digitalnimi dodatki o podatkih …
• Ste naš prvi kantavtor, ki se je v slovensko glasbeno zgodovino zapisal s številnimi uspešnicami. Kaj bi rekli, ima kantavtorstvo prihodnost v času, ko je tudi glasba instantna?
Ja, ta instant me dokaj moti, čeprav poskušam iti v korak s časom. Kantavtorstvo pa je še kako živo, celo
Peter Meze se je po tridesetih letih reaktiviral, hkrati pa imamo vrsto mlajših, dobrih in plodnih kantavtorjev. Ampak problem predvajanja obstaja še naprej, tako pri komercialnih radijskih in televizijskih postajah kot tudi pri nacionalki, kjer so pred leti celo v oddaji, namenjeni kantavtorstvu, izjavili, da ta zvrst ustvarjalne glasbe zamira! Mogoče v neukih glavah, pri avtorjih pa nikakor.
• Poskrbeli ste za zimzeleno pesem Slovenskega naroda sin, marsikdo zmotno misli, da je ljudska. Si to štejete v največjo čast?
Po svoje je to res. Mogoče niti ne čast, temveč dosežek. Tudi v svetovnem merilu je takšnih skladb, katerih avtor bi bil še zelo živ in prisoten, bolj malo. Slovenskega naroda sin že desetletja kroži v najrazličnejših izvedbah.
• Pred kratkim ste jo zapeli v duetu z Mašo Medik za oddajo V petek zvečer in dobili številne pohvale. Katera se vas je najbolj dotaknila?
Mašo smo povabili po skoraj desetih letih njenega družinskega premora, zelo pa sem bil ganjen, ko je multiinštrumentalist Miha Gorše
napisal, da ta pesem mora zveneti himnično. To se mu je z njegovo priredbo tudi povsem posrečilo. Med pohvalami pa seveda najbolj cenim tiste iz Britanije in Amerike, kjer so producenti pohvalili moj glas in hkrati prosili za angleški prevod besedila. Tukaj pa utegnem imeti kreativne probleme …
• Če se še malo navežemo na Slovenskega naroda sin. Glede na to, da smo pred kratkim praznovali 30 let samostojne Slovenije, kaj bi rekli, Slovencem manjka zavednosti?
Kakor komu in kje. Mislim, da gre pri tej problematiki bolj za nasprotja med podeželjem in mesti pa tudi za razlike med tistimi, ki ustvarjajo z lastnimi rokami na osnovi svojih zamisli, in tistimi drugimi, ki prodajajo mentalno meglo. Zdaj, ob svetovni pandemiji, prihaja vse to še bolj do izraza. K temu pa lahko prištejemo še prišleke in njihove potomce, ki Slovenije pač nimajo za svojo domovino. Še za državo ne. Takšno neodgovorno mentaliteto je treba začeti spreminjati že od vrtca in šole naprej. Sicer pa, ali govorimo o Slovencih ali prebivalcih oziroma državljanih Slovenije?
• Vsekakor ste vi pravi Slovenec, ki se zavzema za slovenstvo. Kaj vas najbolj zmoti pri Slovencih?
Podcenjevanje, nespoštovanje, privoščljivost, nevoščljivost, podlost, prevarantstvo, barabije, vzvišenost … a lahko nadaljujem? Sicer pa je veliko tovrstnih ugotovitev in odgovorov nanje že v besedilih mojih pesmi.
• Vas to, da kdo vaš priimek narobe naglasi, najbolj razjezi?
Najbolj ravno ne, pač pa tisti, ki to počnejo, izkazujejo dobršno mero ignorance ali celo zlobe. Bolj me pravzaprav razjezi, če kdo reče, da je vseeno, ali sem Domicelj ali Dumicl. Priimek je za vsakega človeka pomemben, lahko bi rekli nekakšen prvinski verbalni DNK. Tudi takšne zadeve bi morale biti del slovenstva, o katerem sva prejle govorila.
• Pravite pa tudi, da niste glasbena legenda, ampak ikona. Zakaj?
Oznaka legenda je že povsem zvodenela. Nekateri si jo prisvajajo, drugi z njo dobesedno obmetavajo. Na primer, po oceni nekaterih televizijskih voditeljev, predvsem pa voditeljic so zdaj legende že drugorazredni športni novinarji. Le zakaj in čemu? Samo zato, ker so že dolgo na sceni? Jaz sem na sceni že šesto desetletje, s svojim delovanjem pa sem pustil in puščam takšen pečat v slovenski družbi, da si zaslužim širšo in manj izrabljeno oznako: ikona. Lahko tudi samozvana ikona. Me nič ne moti. Tudi če koga drugega to moti.
• Že mama vam je rekla, da ste razvpit, ne popularen, in ta sloves se vas še zdaj drži. Vam to ustreza?
Vedno bolj. Razvpitost, bolje rečeno prepoznavnost ali vse tisto, kar me dela ikono, traja veliko dlje kot popularnost. Popularnost je tako rekoč odvisna od zadnjega hita, najnovejše uspešnice, videa, medijske podpore, menedžerjev, ne nazadnje tudi videza – vsega tega pri meni ni, ni več. Ampak ostajam. Tako in drugače. Sicer pa – počakajmo še na konec epidemije, pandemije ali kar koli se že iz tega razvije.
• Ste v življenju vse dosegli?
Če bi odgovoril pritrdilno, bi bila to najbolj nepremišljena in vzvišena izjava v mojem življenju. Res pa je, da sem dosegel veliko več, kot sem si v mladih letih upal sanjati. A sem delal majhne korake in si zastavljal preproste, skromne cilje. In imel vedno po nekaj želez v ognju. Kar je lahko zelo tvegano, meni pa se je doslej, po sreči, več ali manj obrestovalo.
• Po izobrazbi ste učitelj slovenščine in prevajalec, a ste sanjali o arhitekturi in dizajnu. V vsakem primeru pa bi vas pot zanesla v glasbene vode?
Ja, dizajn je bil zame vedno izziv, le malokdaj pa sem lahko zadevo praktično preizkusil in izkusil. Ko sem pri 43 letih ustanovil svoje podjetje Dots Records, sem imel prvo resno priložnost biti sam svoj dizajner. Od logotipa do nalepk in reklamnih akcij. Rezultati so še marsikje vidni, veliko ljudi pa ima moje izdelke doma, pa niti ne vejo, od kod so prišle zamisli zanje. Kar zadeva glasbo, me spremlja, odkar se zavedam, ne glede na okoliščine. Vsekakor pa je Velika Britanija oziroma Anglija s tamkajšnjimi prijatelji in kolegi predvsem poslovno na meni pustila bistven glasbeni pečat. Ki pride zelo prav tudi pri prevajanju.
•
•
Dolga leta ste živeli v Angliji in delali kariero, dobivate delno angleško penzijo. Se da s tem preživeti?
Tole je zelo kompleksno vprašanje. Odgovor pa je preprost: da. Ampak zelo skromno. Jaz pa nisem skromen človek, bolje rečeno nočem biti. Zato je treba že v mladih delovnih letih poskrbeti za življenje v starih oziroma zrelih letih. In potem gre. Tega te lahko naučijo le starši ter uspešni kolegi in prijatelji.
• Večino časa preživite na Kanarskih otokih. Se letos spet odpravljate tja?
Ja, te dni. Poleti je zame tukaj prevroče, pozimi pa premrzlo.
• Pred slabimi tremi leti ste se poročili s kiparko in slikarko Ireno Brunec, a sta bila že prej dolgo skupaj. Menda celih petnajst let. Je zdaj kaj drugače, po poroki?
To je najpogostejše vprašanje. Slišim ga tako rekoč vsak dan. Moj odgovor: ona si več upa, jaz pa več prenesem. Ireno, po drugi strani, največkrat sprašujejo, kako lahko zdrži oziroma živi ob tako napornem tipu. Po obširnejšem uvodu poudari bistvo: z njim mi nikoli ni dolgčas!
• Očitno je, da vama je ljubezen do umetnosti skupna. Kaj pa je sicer po vašem mnenju najpomembnejše za ohranitev ljubezni v zakonu?
Sporazumevanje.
• Ste tudi ljubitelj viskija, enkrat ste mi celo dejali: »Znanost je delati viski, narediti dober viski pa je umetnost.« Že imate svoj letnik rojstva (1948, op. p.) v zbirki?
Še ne. Cene so astronomske, kakšnega sumljivega ponaredka pa nikakor nočem imeti. Pač pa imava z ženo enega nagrajenega z njeno letnico – 1964.
• Koliko steklenic pa že obsega vaša zbirka?
Natanko 754. V času karantene sem imel dovolj časa, da vse pregledam, očistim prahu in primerno kategoriziram. Od imen do serijskih številk.
• Si vsak dan privoščite kozarec viskija?
Ne. Razen če upoštevamo povprečje. Kajti dobrih in redkih viskijev si včasih privoščim tudi več na dan. (Smeh.)
• Kdaj vam je najlepše?
Če tak viski uživam v družbi iskrenih prijateljev.
Med pohvalami najbolj cenim tiste iz Britanije in Amerike, kjer so producenti pohvalili moj glas in hkrati prosili za angleški prevod besedila.
V času karantene sem imel dovolj časa, da pregledam vse steklenice.