Naj bo, H2O

Zadnjič mi je zdravnik dejal, da je vsak po svoje nor in da to velja za vse.

Ljudje imajo navadno radi rojstne dni. Svoje in tuje in oboje. Rojstni dnevi veljajo za srečne dni. Res imaš srečo, da se rodiš, pravijo večni optimisti in slavitelji življenja – kot da jih je že toliko v mamah ostalo. Še nobeden ni.

Še tisti, ki so si želeli ostati na maminem stanovanju, so se morali po izpadu iz mame dojiti v realnem svetu, pa magari, če to traja do štiridesetega leta.

Pri majhnih otrocih je praznovanje rojstnih dni postalo dober znak, kam starši spadajo po socialnem, pardon, družbenem statusu.

Bogati ne vabijo revnih, ker se revni pri njih ne počutijo dobro, če pa jih že, se je na rojstnem dnevu s keteringom za desetletnika morda malo težko pogovarjati o tem, kaj bi moralo biti v življenju za otroke najbolj pomembno.

Revni bogate vabijo, a upajo, da bodo vljudno odklonili, ker se bojijo, da se bodo v skromnem okolju počutili ne le nelagodno, pač pa ogroženo.

Seveda govorim o starših, ko so povabljeni skupaj z otroki.

Otroci manj komplicirajo, pač gredo in se imajo fino.

Kar pomeni, da so otroci težje slika svojih staršev kot pa narobe, a ne?

Kot otrok se na rojstnih dnevih nisem nikoli dobro počutil, še na svojem ne; nekoč so bili že vsi povabljeni okoli torte, mene pa je mati že uro iskala okoli bloka, ker sem se pač zaigral.

Prišel sem na svoj rojstni dan in zdelo se mi je, da ga motim, čeprav sem bil sklicatelj.

Okrogli rojstni dnevi so še bolj nekaj posebnega. Svojih osemnajstega in dvajsetega se ne spomnim, tiste od trideset do štirideset pa megleno.

Za petdeseti rojstni dan me je nekdanja soproga peljala v neznano, in to dvakrat v enem dnevu. Enkrat v Ljubljani, drugič na Kras.

V Ljubljani me je za pet križev čakal sprehod po ljubljanskem živalskem vrtu. Razumel sem sporočilo ...

Ne, ni šlo zato, da bi bil zakon štala in doma zverinjak, pač pa sem dobil odgovor na poročno potovanje od malo manj kot četrt stoletja nazaj.

Poročil sem se med služenjem vojske, in ker sem za ohcet dobil tri dni s potjo iz Beograda vred, sem ženo peljal na poročno potovanje v živalski vrt.

Meni se je zdelo čudovito. Sami domači, pri opicah je sploh super. Še to: ženske imajo boljši spomin kot sloni, pa tudi nevarnejše so z njim.

Trije dnevi so za ohcet premalo, za zakon pa dovolj, sem spoznal kasneje, čeprav se mi je res zdelo neumno, da je moj prijatelj, ki je v Beogradu služil vojsko kilometer stran na Vojaški medicinski akademiji, za mojo ohcet dobil prostih štirinajst dni.

Ko se je končal ogled zaprtega dela živalskega vrta, se je začela pot na odprti oddelek, v lepoti kraških holmov in dragih mi prijateljev.

To je bil tudi edini rojstni dan dotlej, ki sem ga bil res vesel, bilo je presenečenje, ko so iz hoste na cesto planili dragi mi ljudje, meni pa se ni sanjalo, da se bo to zgodilo.

Zdaj je že kar nekaj časa, da hodim na tuje rojstne dneve, abrahame in šestdesetletnice, in vse skupaj jemljem predvsem kot poslovno priložnost, da se čim bolje zapomnim vse za čas, ko spomina ne bo več toliko kot zdaj, in si bodo vsi ljudje podobni.

V bolj napornih letih sem na rojstne dni in poroke hodil s priponko, na kateri je pisalo, kdo sem, od kod sem in če me prosim dostavijo tja, če me kje najdejo in ne kažem znakov življenja.

Pravzaprav zdaj še kar rad hodim na otroške rojstne dneve. Morda zato, ker mi zdravniki ne dovolijo več alkohola in ker sta vedno na voljo sok in torta, tistega, kar na skrivaj srkajo starši, ko pazijo na otroke, pa se raje ognem. Še raje sem na otroških rojstnih dnevih, kjer so otroci stari od 25 do 35 let in če nosijo nedrčke. Gledam in ugibam, kaj bo z leti s tem pojavom naredila fizika, gravitacija.

Ni lepo, a se zabavam, sem samo tiho in se zabavam v sebi in vsi pravijo, da sem res dolgočasen.

Nekoč bo tehnologija zagotovo taka, da se bo videlo v človeško glavo, za zdaj bogu hvala, da ni, saj bi bil sicer zagotovo v prostorih, kjer imajo spravljene neprištevne.

Neprištevnost je nova normalnost, bi rekel, ampak tudi med neprištevnostmi so razlike.

So ljudje, ki so tako zajebani, da ne zmorejo biti neprištevni. Za to je le treba nekaj znati. Če bi jim rekel norec, bi užalil tiste, ki to ime nosijo s ponosom in sploh ne kot priimek.

Zadnjič mi je zdravnik dejal, da je vsak po svoje nor in da to velja za vse.

Če pravi dohtar, bo že res, a ne, saj ni nor, da bi hodil v šolo dvajset let, da bi bil na koncu neumen. Mogoče neprišteven, ko ugotovi, da jih imaš več kot trideset, da si zdravnik, pa ni še dneva delovne dobe.

Ampak slovenski dohtarji so kar ok, zadnje leto in pol nam je to dokazalo. Težava zdravstva niso v zdravstvu zaposleni, pač pa v zdravstvu nezaposleni, ki tam zaposlenim daje zaposlitev.

Klinični center je isti kot jedrska elektrarna in Teš 6 – ni fora, da dobiš odstotek pri gradnji, čeprav ga, in to veliko, fora je, da se zmeniš, da boste ti in tvoji potomci naslednjega pol stoletja servisirali.

Pri Tešu se jim je malo obrnilo v zapeko, a le začasno, drugje gre po načrtih.

Mi znamo, ni čudno, da smo na čelu Evrope, pa čeprav tam tisti z visokim čelom sploh ni vključen v vzdrževalna dela, ki sem jih omenjal.

Rojstni dan, kjer sem se res dobro počutil, je bil tisti trideseti moje domovine. Eni bi rekli, da države, jaz vztrajam pri domovini. Moja domovina je res lepa in najdražja in nič me ne moti, če ni nič moje, razen pogledov, s katerimi se čipkam po njej.

No, jutri bo dan, ko bom šel z veseljem na rojstni dan; čudnemu prijatelju je uspelo zvoziti do petdesetega. Veliko mi pomeni, zato sem skrajšal dopust. Nočem manjkati, ker vem, da mu bo to, če bodo okoli njega ljudje, ki mu kaj pomenijo, pokazalo pot v naslednjih petdeset let.

Ponosen sem nanj, ker so njegovi starši iz Bosne in ženini iz Makedonije, in ker najbolje piše, ko razmišlja srbsko, zapisuje pa v slovenščini s slovničnim naglasom, in ker sta oba mojo deželo naredila veliko boljšo, kot bi bila brez njiju.

Mojo državo lahko gradijo politiki, mojo domovino pa v redu ljudje. Mojo državo so zafurali. Moj domovine ne morejo. Moja domovina jih ne jebe.

Jebe te tako in tako lahko samo država. Grem na dva deci. Zdajle vode, jutri podpišem še za reke in jezera in morje.

»V naravi je voda gonila sila,« je rekel sošolec Leonardo da Vinci. Saj veste, stari oče od Leonarda DiCapria.