Za navijanje navdušil svojega direktorja
»Ponosen sem, da sem trener te skupine fantov, ki je znova pokazala, kako se je treba boriti za državni grb. Pred polno dvorano litovskih navijačev so prikazali izjemno ekipno predstavo in se zasluženo uvrstili na olimpijske igre,« je po tekmi tekem dejal selektor Aleksander Sekulić. Reprezentanco je prevzel kot gasilec, potem pa dobil poln mandat in ga tudi maksimalno izkoristil. To, kar leta 1992 žal ni uspelo Zmagu Sagadinu ali leta 2008 Alešu Pipanu, je zdaj Sekuliću. Po 30 letih samostojne reprezentance se je Slovenija znašla med elito. Evropski prvak odhaja v Tokio. Po medaljo. Zlato je najbrž rezervirano za Američane, za preostali žlahtni kovini pa kandidira tudi Slovenija. Ki bi ob kakem izjemnem dnevu Luke Dončića morda lahko zamešala štrene celo ZDA.
Naključje je hotelo, da je morala Slovenija po vozovnico za Tokio na tuje. Zaradi covida-19 se Košarkarska zveza Slovenije ni odločila za organizacijo kvalifikacijskega turnirja. Po vozovnico, po ta dragoceni listič, je bilo treba v Litvo, v državo, katere košarkarji so že sedemkrat nastopili na olimpijskih igrah. Doma pa so tokrat na zadnji stopnici klonili proti Sloveniji, Dončićevi razigrani druščini, ki je sposobna vsakomur zabiti koš več. »Litovci so bili prijazni, so pa že nekaj dni pred finalom z nami vedeli, da nimajo možnosti. Ker smo mi imeli Luko Dončića, to so nam kar povedali. Predvsem pa so domačini vsi po vrsti kritizirali domačega selektorja,« je po vrnitvi z Baltika vtise strnil verjetno najbolj znani slovenski navijač admiral Aleksander Javornik.
Litovske maske in pivo
»Še zdaj sem pod vtisom naše igre in velikega uspeha,« prizna Javornik. V Litvi je bilo zelo veselo. »Ravno dan, preden smo prišli na turnir, so končno odprli gostilne. Pivo je bilo po 3,5 evra, v t. i. slovenski hiši pa 3,2 evra. Nekaj ceneje je vendarle bilo,« iz prve