Glas ljudstva
Imena prebivalcev so tudi zavedena v Slovenskem pravopisu, a seveda v njem ni vseh krajev. Zgodi pa se tudi, da si prebivalci nekaterih krajev sami rečejo drugače, kot navajajo priročniki.
Tako sporoča tudi bralka Špela, ki je pisala v uredništvo:
Hvala bralki za pismo. Z imeni prebivalcev, ki so živa le na papirju, smo se že srečali pred leti tudi v primeru Izolanov, ki nočejo biti Izolčani, čeprav je bilo tako navedeno v priročnikih – danes je poleg zapisana še različica Izoljan, Izolana še vedno ni.
Lektorji ne moremo kar preskočiti Pravopisa, lahko pa denimo pustimo take neknjižne oblike v premem govoru. Zelo težko si predstavljam, da bi kateri lektor Polzeljana spremenil v Polzelana, kvečjemu bi pustil zapis Polzelan, če ne bi niti posumil, da ni zaveden v priročniku, in tega ne bi preveril v SP. Tovrstne predloge pa seveda lahko posredujemo Pravopisni komisiji na ZRC SAZU.
Podobno je s prebivalci Trbovelj, ki zase pravijo, da so Trbovci, ne Trboveljčani. Po Pravopisu so tudi Zasavci, prebivalci Zasavja, le da se pri tem poimenovanju pogosto zgodi napaka, ko jim ljudje rečejo Zasavčani. V nasprotju z njimi so Zagorjani, prebivalci Zagorja ob Savi, lahko užaljeni, če jim kdo reče Zagorci, kar pa so prebivalci Zagorja ob Pivki in Hrvaškega Zagorja.
Še ena dvojnica. Med Blejci in Blejčani v Pravopisu ni razlike, a na terenu menda velja, da so prvi rojeni in živeči na Bledu, drugi pa tam živijo, a niso rojeni v tem gorenjskem biseru.
Potem imamo Kočevje s Kočevarji in Kočevci. Tu pa gre za zgodovino. Prebivalce Kočevja in Kočevskega je Pravopis po drugi svetovni vojni kot Kočevce ločil od Kočevarjev, kakor so rekli Nemcem, ki so naseljevali to območje in so se potem izselili. V današnji rabi so Kočevarji kočevski Nemci in prebivalci Kočevja ter Kočevskega, Kočevci pa samo prebivalci Kočevja in Kočevskega. A staroselci si še vedno rečejo stari Kočevarji, mladim pa oblika Kočevec ni več tako tuja.
Poimenovanje prebivalcev je večinoma povsem preprosto. Kraju dodamo končnico -an/-čan/-jan (Celjan, Kokrčan, Seljan), -ar/-čar (Kropar, Lipovčar,), -ec (Ižanec), pa ga imamo. Ženske oblike pa zahtevajo še dodano končnico -ka, včasih -ica, -inja (Celjanka, Korošica, Prlekinja, tudi samo lokalno Prlečka). Seveda pa so izjeme.
Tudi zato slovenščina ni lahka.