Mladi ne verjamemo več v obljube
Mladi gledališki in filmski igralec Timon Šturbej nadaljuje družinsko tradicijo, njegov oče je namreč legendarni Branko Šturbej, a 27-letnik ni ostal v njegovi senci
Upam, da bo kmalu prišel čas, ko bomo lahko pozabili na obstoj tega virusa ali pa ko vsaj ne bo več največkrat omenjena beseda na svetu.
Videli smo ga na malih zaslonih v seriji Reka ljubezni, z velikega platna pa je zrl v kratkometražnem filmu K.A.O.S. ter v dveh priljubljenih in odmevnih celovečercih, v Ne bom več luzerka Urše Menart in v Posledicah Darka Štanteta. V zadnjem je Timon Šturbej upodobil mladostniškega prestopnika iz prevzgojnega zavoda in za vlogo odnesel vesno za najboljšo stransko moško vlogo na 21. festivalu slovenskega filma. Od leta 2018 je član gledališkega ansambla v ljubljanski Drami, kjer se tudi dobiva. »Imel sem precej delovno poletje. Z Nejcem Garlattijem, Niko Korenjak in Ivico Buljanom smo v Mini teatru uprizorili Turingov stroj, tekst francoskega pisca Benoita Solesa. Drama je osnovana na tragični življenjski zgodbi matematičnega genija in vizionarja Alana Turinga. Z Igorjem Zupetom pa smo posneli dokumentarno-igrano serijo Inhumanum, ki obravnava zlo skozi najtemačnejše sfere človeške psihe, kot so umori, detomori, posilstva … nečloveškost v človeku,« najprej pove in razkrije novo delo. »Trenutno v Drami pripravljamo dramo Milana Kundere Jacques in njegov gospodar. Uprizoritev nastaja v režiji Doriana Šilca Petka. Kundera je tekst zasnoval po legendarnem in prebojnem romanu Denisa Diderota Jaques fatalist in njegov gospodar.«
Kdo je gospodar in kdo sluga?
Nadaljujeva o njegovi vlogi gospodarja v predstavi Jacques in njegov gospodar, ki bo premiero doživela 16. oktobra, medtem ko bo v glavni vlogi Jacquesa nastopil ravno njegov oče Branko. »V branju Kunderovega teksta danes se gospodar kaže kot skrajen šovinist, spolni predator, sadist, posiljevalec, relativist in zastopnik neokonservatizma. Zaradi neprilagojenosti na nove družbene relacije besni in trpi ter nenehno vpije čez krivice, ki so se mu dogodile: te so vezane na spreminjanje časa in s tem destabilizacijo izkoriščevalskega patriarhata. Gospodarjev obstoj in dobro počutje sta neposredno vezana na obstoj njegovega služabnika Jacquesa, ki ga hrani, spodbuja, bodri, poučuje in zabava s svojimi zgodbami, v katerih se skrivajo prefrigani paradoksalni nauki o etiki in človeških odnosih, ki pa se jih zelo hitro lahko razume zgolj kot v filozofijo zavite izgovore, ki upravičujejo našo družbeno vdanost in nemoč. Njun odnos ustvarja abnormalno, delno groteskno, arhetipsko zvezo izkoriščevalca in izkoriščanca v poznem kapitalizmu, v katerem so oblastna razmerja sublimirana v prekarno samoizkoriščanje in so pravila našega življenja preprosto zapisana nekje tam zgoraj,« se Timon zamisli, ko išče vzporednice z današnjim časom. »Drama Milana Kundere je bila vpeta v drug družbenopolitični prostor in v svojem temelju prikrito obračunava z rusko okupacijo Češkoslovaške. Kundera je bil primoran svojo kritiko ruske politike v imenu 'ljubezni' zakamuflirati v odnos gospodarja in sluge, ki po poti srečujeta like in si pripovedujeta zgodbe, te pa razkrivajo nevarnosti, ki pretijo, kadar pretirane strasti postanejo pogoj za resnico. Vztrajno imamo še zmeraj gospodarje in gospodarje nad temi gospodarji in gospodarje nad temi, tako da ko je celoten krog sklenjen, ni zares jasno, kdo je gospodar in kdo čigav sluga. Kot poznokapitalistični uroboros izkoriščevalcev in izkoriščancev, ki zaradi eksistenčne nuje nevzdržno vztraja v tem zaprtem krogu.«
Iz dneva v dan hitrejši in močnejši
V nadaljevanju brez dlake na jeziku razodene tudi svoje razmišljanje o današnjem svetu. »Ko govorimo o izkoriščevalskih odnosih, ne smemo pozabiti na generacijske razkorake, torej na razkorake v mišljenju, ekonomski in ekološki stabilnosti, upanju in možnostih veselja in drugih. Mladi ne verjamemo več v obljube ali sanje o boljši prihodnosti … Ne vem, v kaj še sploh verjamemo, a v mehanizmih dela v poznem kapitalizmu postajamo iz dneva v dan hitrejši in močnejši. To je, žal, zelo nevarno. Prekarno delo je norma, naše delo je ločeno od naših teles, delamo od koder koli, kjer koli, kadar koli, nad nami se vrši teror projektnega dela in tako naprej.« Po kratkem premisleku še doda: »Zanima me, kaj ti dve uničujoči sili skupaj proizvedeta: raz-čaranost in raz-telešenost. Z drugimi besedami, kje je naša družbena odgovornost, da razbijemo izkoriščevalske odnose, ki se hranijo z neokonservativizmom in novimi fašizmi. Kaj potrebujemo, da odnos gospodarja in Jacquesa in njuna samoumevnost razpadeta in omogočita neki drugi svet. Mnogo je vzporednic z gibanjem #MeToo in spolnimi zlorabami. Vprašanje je: kaj bo kazen? Kaj je diskurz po prekršku, po zločinu? Kako podobne prekrške preprečiti v prihodnosti? Kam naprej?« Za kratek čas se zazreva še v leto pandemije. »Zagotovo je bilo prejšnje leto tako zame kot za celoten kulturni prostor eno najtežjih do zdaj. Imam privilegij zaposlitve, kar danes sploh ni več samoumevno. Pojma nimam, kako so ta čas preživeli kulturni delavci, ki ustvarjajo na svobodi ali pa so samozaposleni.« Ko ga povprašam, ali je morda v tem času prišel do kakšnih novih spoznanj, odgovori: »Ta čas mi sicer ni prinesel kakšnih blazno evidentnih globljih spoznanj, razen mogoče zavedanja lastne majhnosti, obstoja realnih apokaliptičnih scenarijev in kako izdelati visoko gredo.«
Očetov nasvet v pomoč
Med kratkim sprehodom po Drami navdušeno pove: »Na srečo lahko spet delamo in igramo predstave v živo, kar naj bi bil smisel teatra. Prisotnost covida ali pa koronačas še kako dojemam in občutim predvsem kot utesnjenost in čakanje na normalizacijo razmer. Vrnitev v normalo. Upam, da bo kmalu prišel čas, ko bomo lahko pozabili na obstoj tega virusa ali pa ko vsaj ne bo več največkrat omenjena beseda na svetu.« Medtem pa čaka na izid dveh filmov in že omenjene dokumentarne serije. »Prvi film smo posneli še pred izbruhom korone, njegov naslov je Jezdeca, nastal je v režiji Dominika Menceja. Gre za malo drugačen road trip movie. Potovanje dveh fantov iz Prlekije z mopedi do Medžugorja. Med drugim nastopajo še Petja Labovič, Anja Novak in Nikola Kojo. Drugi film je režiral Darko Štante, njegov naslov pa je Zbudi me. Glavno vlogo ima Jure Henigman, ki se po poškodbi glave vrne na rodne Jesenice in se zaradi amnezije ne zna soočiti s preteklostjo. Nastopajo še Živa Selan, Nataša Barbara Gračner, Jurij Drevenšek, Tamara Avguštin in drugi.« Ko ga podrezam, od kod njegova ljubezen do gledališča, mi razkrije: »Obiskoval sem Prvi oder, gledališko šolo na Prvi gimnaziji, in najbrž sem se šele takrat zares zaljubil v gledališče, čeprav sem ga že dlje spremljal in mi je bilo ljubo. Dokončno sem to odločitev sprejel v tretjem, četrtem letniku srednje šole. Mogoče podzavestno.« Ne čuti bremena, ker ima tako slavnega očeta, ki slovi kot dober igralec. »Z očetom se super razumeva in rada sodelujeva in seveda mi je lahko njegov nasvet mnogokrat v pomoč, lahko pa se tudi interpretira kot kritika.« Preden odide na vajo za predstavo Jacques in njegov gospodar, še reče v svojem slogu: »'Life is a marathon,' kot bi rekel Kanye West, in samo ja pomeni ja – upam, da kmalu v ustavi Slovenije.«