Obtožen zaradi zemljevida
Natančnejši samostojni prikazi slovenskega ozemlja so se pojavili šele v Trubarjevem času
Razstava Kartografski zakladi slovenskega ozemlja v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani bo na ogled do 15. januarja 2022.
SSlovenci poseljeno ozemlje – v preteklosti za kakšno tretjino obsežnejše, kot je danes – lahko opazujemo na zemljevidih, nastalih več stoletij prej, preden se je začelo v Evropi govoriti o narodih v današnjem pomenu. Za Slovence je bil v pomladi narodov pet let po revoluciji 1848 prelomen dogodek Zemljovid slovenske dežele in pokrajin gospodarstvenika, politika in geografa Petra Kozlerja. Ta je bil med drugim znan po zavzemanju za uveljavitev slovenščine v uradih na Kranjskem ter z bratoma in sestro soustanovitelj v osrednji slovenski deželi največje in najsodobnejše pivovarne, predhodnice današnjega Uniona. Kozlerjev, na zbranem statističnem gradivu utemeljen zemljevid z vpisanimi slovenskimi imeni krajev, rek, jezer, gora in drugih podatkov je bil namreč eden prvih ter ključnih dokazov avtohtonega obstoja Slovencev. Pri čemer je imel Kozler na voljo primarne geografske vire samo za Kranjsko, za preostala območja, kjer so tudi živeli Slovenci, pa je moral zbrati in preveriti podatke za okoli 4000 slovenskih krajevnih imen. Politično sporočilo tega zemljevida – Kozler se je zavzemal tudi za pripojitev goriškega in istrskega okrožja z istrskimi otoki Sloveniji, kakršno si je predstavljal – je bilo za tedanje avstrijske vojaške oblasti tako nesprejemljivo, da so pri tiskarju zasegle in zapečatile 422 že natisnjenih primerkov, Kozlerja, kot je poročal časnik Novice, pa so obtožile »hudodelstva kalenja javnega miru«. Leta 1861 je bila prepoved preklicana, nakar je bil Zemljovid z nekaj dopolnili še dvakrat ponatisnjen.
Kozlerjev zemljevid kot najmlajši med razstavljenimi na razstavi Kartografski zakladi slovenskega ozemlja v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) smiselno zaokroža pregled kartografskih prikazov slovenskega ozemlja. Le nekaj let starejša sta za potrebe vojske izdelani Splošni zemljevid Kraljevine Ilirije skupaj s Primorjem Kraljevine Ogrske iz leta 1843 ter zlasti znameniti Specialni zemljevid vojvodine Kranjske, ki ga je ustvaril botanik, farmacevt in kartograf Henrik Freyer. Sestavlja ga 16 listov, natisnjenih v takrat novi tehniki petbarvnega kamnotiska, za podlago pa je imel drugo habsburško vojaško izmero 1 : 113.500. Dragocen je predvsem zato, ker poleg naravoslovnih podatkov prinaša tudi bogastvo slovenskih krajevnih imen.
Današnje slovensko ozemlje so prikazovali že nekateri starejši zemljevidi srednje in južne Evrope, natančnejši samostojni zemljevidi pa so se pojavili šele v 16. stoletju. Najstarejša med šestnajstimi za razstavo izbranimi sta dva zemljevida, nastala v času Primoža Trubarja, in sicer karta Bolognina Zaltierija iz leta 1569 in mapa
Istre Abrahama Orteliusa, ki nosi letnico 1574.
Sledi več zemljevidov iz 17. stoletja. Med njimi tudi Kras, Kranjska, Istra in Slovenska marka iz leta 1635, pri katerem se je Willem Janszoon Blaeu zgledoval po delu flamskega matematika in astronoma Gerharda Kremerja Mercatorja, ki je 40 let prej z znanstvenimi pristopi položil temelje matematične kartografije.
Iz tega časa so tudi tiski Janeza Vajkarda Valvasorja, ki so v njegovih knjigah poleg Kranjske prikazovali tudi Koroško ter Primorsko in Istro, in Georga Matthäusa Vischerja, ki je največ kartiral »nadvse rodovitno Štejersko«, s tem tudi njen južni, pretežno slovenski del.
Na zemljevidih iz 18. in še izraziteje 19. stoletja se kaže velik napredek v tehniki prikazovanja razgibanosti terena. Zelo pomembna sta bila Horografski zemljevid vojvodine Kranjske, ki ga je leta 1744 izdelal Janez Dizma Florjančič pl.
Grienfeld, ter 34 let mlajša Oriktografija Kranjske Franca Ksaverja Barage in naravoslovca Baltazarja Hacqueta.
Pobudniki in organizatorji razstave, ki bo na ogled do 15. januarja 2022, so poudarili, da želijo z njo »izpostaviti pomen kartografske kulturne dediščine oziroma zemljevida kot stičišča umetnosti, znanosti in tehnike ter odseva vojaških, političnih, ekonomskih, kulturnih verskih in družbenih vzorcev«.