Vrnil se je k prvi ljubezni
Direktor Narodnega muzeja Slovenija dr. Pavel Car je zgodovini zapisan že od mladosti, tudi kot strastni zbiralec vojaških odlikovanj in uniform
Ko so me postavili za direktorja, so mnogi mediji objavili mojo fotografijo v nemški uniformi.
Trinajst let sem se ukvarjal z uprizoritvami raznih bitk, od Napoleona do naše osamosvojitvene vojne.
Narodni muzej Slovenije praznuje 200 let obstoja in kot osrednji dogodek jubilejnega leta je razstava Zlata sled, ki prikazuje 172 zlatih ali z zlatom okrašenih predmetov. K dragocenostim iz matičnih zbirk Narodnega muzeja Slovenije so priključeni predmeti iz kar 32 slovenskih muzejev in tako 200-letnica ni le zlati jubilej Narodnega muzeja Slovenije, naslednika Deželnega muzeja v Ljubljani, temveč jubilej vseh slovenskih muzejev, ki hranijo dediščino slovenskega naroda. Z direktorjem si najprej ogledava čudovito razstavo, ki nam pričara čas prednikov, potem pa me popelje do svoje pisarne. Na steni zagledam črno-belo fotografijo, na kateri je videti, da je imel eden izmed njegovih predhodnikov veliko bolj razkošno pisarno, kot jo ima zdaj on. »Direktorji Narodnega muzeja so imeli večji del zgodovine tega muzeja res lepo pisarno v pritličju. Veliko, opremljeno tako, kot se spodobi, potem pa je muzej postajal premajhen, zato so leta 1985 najprej zasteklili atrij, na podstrešju pa so zgradili nove pisarne, ki so takšne, da lahko sprejmejo čim več ljudi. Niso razkošne, tudi razgled, kot vidite, je precej žalosten,« pojasni in pokaže na okno, skozi katero je videti streho atrija. A ker je Narodni muzej bogat s številnimi lepimi predmeti, se raje osredotoča na njih. »Veliko hodim po muzeju, se pogovarjam s sodelavci, delamo načrte, pripravljamo nove razstave ... Vsaj vsak drugi dan se sprehodim po muzeju, preden se odpre, da pogledam, ali je vse na svojem mestu. Saj vedno je, ampak se rad prepričam.«
Naveličan računalništva
S 1. decembrom 2020 je Pavel prevzel vodenje častitljive ustanove. »Ne vem, s čim sem si zaslužil to srečo v življenju, da sem ravno jaz na čelu ob 200-letnici.« Diplomiral je iz računalništva, pozneje je končal študij menedžmenta, pred kratkim pa doktoriral še iz zgodovine. Večino poklicne poti je deloval na področju informatike, tudi na vodilnih položajih, zato ga povprašam, od kod ljubezen do zgodovine. »Pravzaprav sta me zgodovina in arheologija privlačili od mladih nog. V osnovno šolo sem hodil v Novem mestu in pred mojim blokom so dve leti izkopavali keltska grobišča. Otroci smo bili seveda vsako popoldne tam, in ko vidiš, kako pridejo ven recimo steklene kroglice, pa jih samo malo z vodo oplaknejo in steklo zažari ... Tega pogleda ne bom nikoli pozabil. To je bila neke sorte ljubezen na prvi pogled. Ko sem končal gimnazijo, sem nihal med študijem arheologije in računalništva, ki me je tudi zanimalo, ker je bilo takrat nekaj novega. Potem pa je mogoče pretehtalo to, da so mi ponudili štipendijo za računalništvo. Starši so rekli 'poglej, štipendija, služba je zagarantirana', pa sem se odločil, kar sem se odločil. Ljubezen do zgodovine je ostala ves čas,« pove z iskricami v očeh. »Vojna zgodovina in odlikovanja sta moji ožji področji in po 35 letih sem se naveličal računalništva. Rekel sem si, da bi želel delati v življenju še kaj drugega. Nisem pa niti v snu pričakoval, da bom dobil to mesto,« reče iskreno. »Med drugim so želeli nekoga z menedžerskimi izkušnjami, te pa sem tudi imel. Muzej je pravzaprav podjetje kot vsako drugo. Treba je ustvariti timskega duha med sodelavci, skrbeti za kreativnost, kup pogodb podizvajalcev, tiskarjev, gradbenikov, oblikovalcev ... Mislil sem, da je tukaj manj administracije, pa je je pravzaprav precej veliko. Želel sem si in še vedno si želim strokovno delo v muzeju, ampak poglejte, kakšno pisalno mizo imam. Sami papirji so, od pogodb do poročil ... Tukaj ne boste našli prav veliko zgodovine.«
Nič več v uniformah
Predmet njegove doktorske disertacije so bila odlikovanja, o tej tematiki je s Tomislavom Muhićem pripravil knjigo Odlikovanja Srbije in Jugoslavije od 1859 do 1941, ki je bila izbrana za najboljšo o odlikovanjih na svetu. » Prešeren je rekel, da prva ljubezen ne zarjavi, devetkrat se vrne, ponovi ... In to je to, prišel sem k svoji prvi ljubezni. Muzej ima precej lepo zbirko odlikovanj in uniform, ki pa jih ni nikoli razstavil niti niso strokovno obdelani. Še malo in se bom tega lotil.« Nato mi ob pitju kave opiše zgodbo, kako je prišlo do te ljubezni. »Ko sem bil v drugem letniku – hodil sem na Šubičevo gimnazijo –, je imel Narodni muzej v uršulinskem samostanu razstavo Odlikovanja na Slovenskem in vsako popoldne po šoli sem šel tja. Razstavljenih je bilo kakšnih 1300 odlikovanj in jaz sem to gledal in gledal, visel na šipi vsako popoldne. Res so bile to lepe stvari za pogledati, prav tako ima vsako odlikovanje za sabo zgodbo. To razstavo bi rad po 45 letih postavil na bolj moderen način.«
Medtem ga je poklicala žena, s katero je srečno poročen 37 let, ob tem reče: »Ljubezen na prvi pogled prav tako.« Plod njune ljubezni sta hčerka in sin, ki sta že na samostojni poti. »Sin je podedoval mojo ljubezen do zgodovine. En del moje ljubezni je bila moja nenavadna eksperimentalna zgodovina, 13 let sem se namreč ukvarjal z uprizoritvami raznih bitk, od Napoleona do naše osamosvojitvene vojne.« Ko ga vprašam, zakaj tega ne dela več, mi z nekoliko žalostnim tonom pove: »Očitno se ne spodobi na tej funkciji. Takrat, ko so me postavili za novega direktorja, so mnogi mediji objavili mojo fotografijo v nemški uniformi in napisali: 'To je novi direktor Narodnega muzeja,' kar me je, moram priznati, malo prizadelo. Kot prvič, to je bil zasebni del mojega življenja, in drugič, vedno sem se pojavljal samo na javnih prireditvah, nisem se v nedeljo popoldne oblekel v nemško uniformo. Bil sem partizan, Američan, Anglež, avstro-ogrski oficir, Napoleonov vojak, pruski vojak, ampak nemška je bila najbolj zanimiva.«