Turistični bum, ekološka bomba
Nihče ne ve, koliko od 300 počitniških in planšarskih koč ima greznico in kako jih praznijo
Velika planina je z več kot četrt milijona obiskovalcev na leto druga najbolj obiskana turistična točka v Sloveniji, več jih ima le Postojnska jama. Med 300 planšarskimi in počitniškimi kočami in planinskimi domovi jih je večina namenjena turistom in obiskovalcem, nekaj pa jih služi le velikoplaninskim pastirjem, ki tam tri mesece na leto skrbijo za krave. Žal pa številni objekti še nimajo greznice oziroma so te neprimerne. Ker jih praznijo le poredko, mnogi pa neprečiščeno odpadno vodo spuščajo celo neposredno v kraško podtalje, Velika planina predstavlja pravo ekološko bombo za zajetja pitne vode pod njo.
Izvir Lučnice kot gnojnica
Člana Jamarskega kluba Kamnik Vido Kregar in Rajko Slapnik sta lani po naročilu občine Kamnik izvedla 30 kompleksnih analiz izvirske vode, ki so vključevale fizikalno-kemijske, mikrobiološke in biološke raziskave v šestih izvirih pod velikoplaninsko planoto. Ugotavljala sta, kako dejavnosti na
Veliki, Mali in okoliških planinah vplivajo na kakovost podzemne vode. V približno enomesečnih presledkih sta ob upoštevanju padavinskega režima devetkrat analizirala izvir Lučnice, sedemkrat izvir nad Klusom, šestkrat izvir Dovnikovega studenca, po trikrat izvir Ribnjaka na Rebru v Tunjicah in zajetje na Spodnjem Praprotnem ter dvakrat zajetje na Kopiščih. Večino vzorčenj sta opravila med majem in septembrom 2020.
Zaradi epidemije so bili Velika planina, Mala planina, Gojška planina in Kisovec vse do srede junija neobljudeni, zato jamarja nista zaznala onesnaženja podzemne vode, sprostitev ukrepov in naval na planino, ki sta sledila, pa sta dala porazne rezultate.
Lučnica in Dovnikov studenec v podvolovški dolini, ki po vodnatosti močno prekašata druge tri obravnavane potoke na kamniški strani in sta najboljša kazalnika dogajanja na planoti, sta bila v poletnih mesecih in vse do oktobra tako rekoč gnojnica. Vsebnosti bakterij v obeh izvirih so se namreč tako
povečale, da so v izviru Lučnice 9. avgusta izmerili celo 420 enot, ki tvorijo kolonije bakterij v 100 ml vode, kar kaže na »katastrofično stanje«. Po pravilniku o pitni vodi v njej namreč ne bi smelo biti niti ene enote.
Rezultati dokazujejo, sta zapisala v končnem poročilu raziskovalca, da se fekalije in gospodinjske odplake iz številnih večjih in manjših objektov na planoti stekajo posredno in tudi neposredno v podzemlje. In dodala, da so greznice v večini primerov očitno v slabem stanju, male čistilne naprave niso funkcionalne, odvoz odpadnih voda je nereden in nenadziran. Vse to močno vpliva na kakovost podzemne vode v večjih in manjših izvirih v vznožju planote.
Skrb vzbujajoče je tudi stanje izvirov v dolini Kamniške Bistrice, ki napajajo vodno zajetje Iverje, to pa s pitno vodo oskrbuje 20.000 prebivalcev kamniške in komendske občine. Na koncu sta raziskovalca zapisala, da je nujna takojšnja komunalna ureditev vseh objektov na Veliki in Mali planini in okoliških planinah ter tudi v dolini Kamniške Bistrice.
Džakuzi vladnega veljaka
Kako nameravajo na Veliki planini vzpostaviti komunalni red in zaščititi vire pitne vode pred onesnaževanjem v svoji in sosednjih občinah, kako bodo obvladovali vse večji naval turistov in pohodnikov, predvsem pa s kakšnimi ukrepi in rešitvami, so vprašanja, ki smo jih naslovili na kamniško občino.
Najvišji občinski predstavniki so odgovorili, da se zavedajo pomena varstva vode in varovanja okolja, in zatrdili, da intenzivno iščejo rešitve, a opozarjajo, da v zadnjih 30 letih njihovi predhodniki niso sprejeli nobene rešitve za zavarovanje vodnih virov.
Da jih čaka težka naloga, pove že to, da je nova državna uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, s katero so območje izvajanja gospodarske javne službe razširili na celotno območje občine, začela veljati šele 31. 12. 2015. Prej so bile posamezne stavbe ali skupina stavb na nadmorski višini nad 1500
V nekaterih kočah so si omislili celo pomivalne stroje, kar vodi tudi v kemijsko in ne le biološko onesnaževanje odpadne vode.
metrov izvzete iz storitve javne službe, lastniki objektov na Veliki planini pa so dolžni sami sporočiti/ prijaviti način odvajanja in čiščenja odpadnih voda koncesionarju. Vodovarstvena območja so v domeni ministrstva za okolje in prostor, zato občina nima pristojnosti določanja načina odvajanja in čiščenja odpadnih voda na teh območjih.
Prav tako na območju Velike planine niso urejene javne dostopne poti, kar pomeni, da potrebujejo soglasje vseh lastnikov zemljišč – teh je več sto – za dostop do posameznih koč ter prevoz grezničnih gošč in muljev iz greznic ali malih komunalnih čistilnih naprav.
Ker je veliko koč v lasti pašnih skupnosti, pa nimajo niti podatkov, kdo je najemnik oziroma uporabnik posamezne koče. Ker te nimajo oskrbe s pitno vodo niti ni stalno prijavljenih oseb, to pomeni, da njihovi lastniki ne plačujejo odvoza grezničnih gošč. Da bi si uredili greznice ali jih vsaj praznili enkrat na tri leta, mnogi nočejo niti pomisliti. Marsikdo se sklicuje, da uporablja »suha stranišča«, kar jim prej navedena uredba tudi dovoljuje. Velik delež objektov na območju Velike planine je tudi v lasti različnih pašnih skupnosti, v katere so včlanjeni tudi kmetje, ki pa lahko sami ukrepajo ter uporabijo odpadno blato v kmetijstvu.
Evidence o številu koč, lastništvu ter načinu odvajanja in čiščenja odpadnih voda občina Kamnik nima, koncesionar pa vodi le evidenco naročenih odvozov gošč iz objektov ter evidenco objektov, ki imajo prijavljene male komunalne čistilne naprave. Po odloku o odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode v občini Kamnik so lastniki objektov dolžni sporočiti koncesionarju le način odvajanja odpadnih voda ter vrsto komunalnega objekta.
Glede na to, da je na območju Velike planine in Planine Dol samo znotraj vodovarstvenega območja 112 koč, ki imajo hišno številko, skupno pa je tam kar 195 stavb (od tega jih je 130 namenjenih kratkotrajni nastanitvi), je jasno, da ne občina ne država lastnikom teh objektov ne bi smeli prepuščati, da sami skrbijo za ekološko sprejemljivo delovanje greznic ali malih čistilnih naprav.
Praznjenje greznic in njihov odvoz na čistilno napravo bi moral imeti pod nadzorom občinski koncesionar, naj gre za objekte, ki ležijo na vodovarstvenem območju ali zunaj njega. To je še pomembnejše, ker so novi lastniki nekdanje sindikalne ali planšarske koče v zadnjih letih začeli preurejati v luksuzna bivališča, ki imajo ( pre)velike zalogovnike deževnice, znotraj pa tako stranišča na izplakovanje kot tudi prhe za tuširanje. V nekaterih so si omislili celo pomivalne stroje, kar vodi tudi v kemijsko in ne le biološko onesnaževanje odpadne vode. Eden večjih oddajalcev koč je direktor vladnega urada za komuniciranje Uroš Urbanija. Svojim gostom ponuja celo zunanje džakuzije, kar predstavlja dodatno obremenjevanje planine z odpadno ( bazensko) vodo.
Državna Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode dovoljuje lastnikom objektov, ki so gradbeno dovoljenje dobili pred 14. decembrom 2002, da znotraj vodovarstvenih območij uredijo odvajanje in čiščenje odpadnih voda v skladu s predpisi do 31. decembra letos, zunaj vodovarstvenega območja pa do 31. decembra 2023. Ker rok še ni potekel, inšpekcijskih postopkov na inšpektoratu za okolje in prostor še niso izvajali.
Raje packi kot plačniki
Zaradi poraznih terenskih ugotovitev kamniških jamarjev so se na kamniški občini odločili, da bodo vsem lastnikom koč na Veliki planini nemudoma poslali dopis, da morajo za odvajanje in čiščenje odpadnih voda iz svojih objektov poskrbeti čim prej oziroma do izteka državno določenih rokov. Vsem, ki nepretočnih greznic ali malih čistilnih naprav še nimajo, je občina pripravljeni priskočiti na pomoč celo s subvencijo. Lani je namreč sprejela nov pravilnik, po katerem jim pri nakupu subvencionira kar polovico tega stroška (a ne več kot 2500 evrov). Po prejšnjem je sicer subvencionirala le 30 odstotkov stroška oziroma ne več kot 750 evrov. Rešitev te problematike pa občina vidi predvsem v čimprejšnjem sprejetju državne uredbe o vodovarstvenih območjih, ki bi celostno uredila način odvajanja in čiščenja odpadnih voda.
Da razvoj turizma na Veliki planini ne bi popolnoma zbezljal in ušel nadzoru, so junija letos sprejeli novo strategijo razvoja območja Velike planine in družbe Velika planina do leta 2030, s katero so se izmed treh možnih scenarijev odločili za najbolj zelenega in trajnostnega. Ta naj bi bil za naravo najmanj obremenjujoč, saj poudarja njeno varstvo. Ključna usmeritev je trajnostna oblika planinske paše, turizem pa je le dopolnilna dejavnost. Z lani sprejetim pravilnikom o parkiranju na območju Velike planine pa so družbi Velika planina podelili tudi koncesijo za upravljanje parkirišč, ki so zdaj del novega sistema plačljivega parkiranja. Del pobranih parkirnin so že vložili v asfaltiranje ceste od Kranjskega Raka do Rakovih ravni, kar bo pozimi omogočalo tudi njeno soljenje in lažji dostop do planine tudi pozimi. Po potrebi pa bo mogoče z omejevanjem parkiranja omejiti dostop do planine.
Če želijo v Kamniku ali v Lučah piti zdravo pitno vodo, ne pa zaradi odpadnih voda z Velike planine močno klorirane vode, bo treba na planini odpraviti vsa odprta gnojišča (tam se vsako poletje pase okoli 400 krav), v vsak objekt namestiti kar se da sodobno malo čistilno napravo ali vsaj sodobne greznice, ki bi jih redno čistili, odvečno vodo pa pred izpustom filtrirali ali dezinficirali. Kdor ob prihodu inšpektorja ali koncesionarja ne bi mogel z računi dokazati, da za tako napravo redno skrbi oziroma jo prazni, pa bi mu morali izdati odločbo o prepovedi uporabe objekta, dokler za to ne bi poskrbel.
Žal mnogi odvečno vsebino svojih greznic še vedno raje spuščajo v kraške vrtače, saj eno praznjenje zaradi težko dostopnega terena in dragega prevoza s traktorsko cisterno stane okoli 500 evrov. Tudi nakup manjše greznice ali male čistilne naprave za eno kočo, ki bi sicer stala okoli 3500 evrov, zaradi težkega dostopa (včasih je rešitev le helikopterski prevoz), kopanja ustrezne luknje zanjo v živo skalo stane od 5000 do 6000 evrov. Če gre za veliko kočo ali celo planinski dom za več uporabnikov, pa je strošek nakupa in postavitve lahko celo dvakrat ali trikrat višji. To pa mnoge pripelje do sklepa, da se bolj izplača biti ekološki pacek, saj so globe smešno nizke: 250 evrov za podjetje ali samostojnega podjetnika in 40 za navadnega lastnika. Pa še to le na papirju, saj pravega nadzora ni. Če bi nadzor bil, do takšnih alarmantnih razmer pač ne bi moglo priti.