Ko bom velika, bom ...
Naša Eva je, stara pet let, ko je v smučarskih skokih zmagoval najstarejši od bratov Prevc, z veliko željo v očeh vzkliknila: »Ko bom velika, bom Petra Prevka!« Danes si poglejmo, kako tvorimo ženske samostalnike, predvsem poklice. Tako je namreč izpadla dekličina izjava – kot da je biti Peter Prevc poklic.
Eva je kot naravna govorka slovenskega jezika samodejno stvorila žensko obliko s končnico -ka. Takih poklicev je veliko: pevec – pevka, gostinec – gostinka, igralec – igralka, manekenka, žurerka, piflarka, študentka …
Najpogostejša oblika je končnica -ica: kmet – kmetica, kuhar – kuharica, voznik – voznica, učitelj – učiteljica, mojster – mojstrica … Sledi končnica -inja: šef – šefinja (seveda tudi šefica, a je v Pravopisu označena s kvalifikatorjem žargonsko), kustos – kustosinja, plemič – plemkinja, logopedinja, gospodinja ...
Zdaj pa so na vrsti posebnosti.
Nedavno sem naletela na oljkarko. Beseda je tvorjena iz oljke, ne iz olja, saj ni šlo za pridelovalko olja, oljarko, ampak za vzgojo oljk, oljkarko. Z eno črko se spremeni pomen.
Tudi žvižgači niso samo moški, a v pravopisu ni zabeležena žvižgačica, kot bi pomislili na prvo žogo, ampak žvižgačka.
Še vedno se nam nenavadno sliši pekovka. Najbrž zato, ker je bila to včasih pekova žena, tudi sliši se kot kakšna zbadljivka. A druge besede nimamo. Bi bila pekinja kaj boljša? Pekica, če poskusimo še z najpogostejšo končnico? Neee … Je pa tvorjena kot trgovka, ki nam je popolnoma domača. Veliko težav imamo, ko želimo imenovati tisto, ki piše, ali tisto, ki misli. Pod pisec v Pravopisu ne najdemo ženske ustreznice. V Jezikovni svetovalnici ugotavljajo, da se pojavlja beseda piska, a še ni standardizirana, se bo pa najverjetneje znašla v priročnikih ob naslednji prenovi. Piska je najboljša možnost tudi po našem mnenju. Če bi se zgledovali po pekovki, bi dobili nekaj neprepoznavnega in neizgovorljivega. Beseda se je pojavila, ker je bila potreba po tem. Ni mišljena pisateljica, piska je nadpomenka. Nekoč smo tako usvojili tudi peško (pešec) namesto pešakinje, pa se je govorcem sprva tudi zdela nesprejemljiva. Oziroma preveč kot denimo grozdna peška.
Besedotvorno se za žensko, ki misli, uveljavlja mislica, ne mislinja ali mislovka ali kaj četrtega, četudi se pomensko nanaša na bistroumno misel. Svetovalnica je leta 2013, ko se je pojavilo to vprašanje, predlagala mislico ali možnost, da se tudi za žensko obliko uporablja mislec – kot angel (Ta ženska je angel.). Pa tudi obratno je, da se samostalnike ženskega spola uporablja za moške: On je redna stranka. Beseda mislica se je najprej umestila v strokovna besedila in od tam prehaja v vsakdanjo rabo. Še vedno pa je ni v Pravopisu.
Pogosto se je že zgodilo, da se je za žensko obliko uveljavila enakoglasnica: drsalka (ženska, ki drsa, in pripomoček za drsanje), lovka, varovalka, v množini še kopalke.
Lepše je, če svoj poklic opravljamo s srcem.
V muzeju se popolnoma umirim in postanem bister kot Ljubljanica, ki se počasi rešuje svojega motnega značaja.