Kako je Noe srfal skozi Slovenijo
Anja Rupel decembra pripravlja koncert v Ljubljani, kmalu pa bo izšel tudi album osveženih različic njenih največjih uspešnic
Tale jesen je po svoje res čudna. Je topla, in namesto da bi bili veseli, da je taka, nas toplota zdaj mori. Po vsej tisti vodi, ko je Noe srfal po Sloveniji, je to zares čudno.
Sedeš na kolo, ki si ga sestavil iz vseh delov, ki so se ti v letih nabrali v kleti, in se spustiš s hriba v dolino. Si suha roža, ki bi rada cvetela sredi Cvetja v jeseni. S hriba se vidijo Kamniške, Karavanke in čez pet minut, na ravnem, tudi Triglav.
Sonce poznega novembra je dovolj močno, da bi ti moralo biti v veselje, a se ti zdi, da nekaj ne štima.
Ja, nekaj je v zraku. Nekaj je okoli nas, takega, da tudi ko je dobro, tega ne znaš vzeti kot – kot večina ljudi – nečesa, kar ti tako in tako pripada, ali pa – kot manjšina – kot nečesa, kar ti je podarjeno, ampak se ti zdi, da nekaj ni v redu.
No, ko se odpelješ do Kranja in nazaj, je bolje. Ko se pelješ, je v redu, na trenutke ti je celo toplo
– ko se ustaviš, te spreleti neko mrzlikanje, ki je zdravo in ti pove, da si pred desetletji tak čas že lahko smučal. November je. Ne more ti biti bolj jasno, da si odvisen samo od sebe. Če imaš rezervo v dnevu in si dobro oblečen, je vse v redu. A če te ujame defekt in potem morda mrak, si brez luči v težavah, kmalu te bo zazeblo, in potem te rešijo samo volja, trma, bife in klic, da te nekdo pride iskat. Odvisen si od svojih dejanj. Pametna te ohranijo pri zdravju in celega, nespametna te pospravijo s ceste, začasno ali za vedno, za neumnega človeka ni nikoli prepozno, da bi dosegel svoj vrhunec.
Večkrat se mi zdi, da vsi skupaj preprosto ne razumemo, da smo odvisni zgolj od sebe. Da bo nekdo poskrbel za nas, ko se nam bo zalomilo.
Tudi zdravje je v lepem delu vsega, kar nam lahko skuha, v naših rokah. Ampak ko zbolimo, vemo, kdo nam bo pomagal.
V nekaterih drugih delih življenja ni tako.
Pa se zanašamo na druge. Ne zato ker je pomagati drug drugemu nekaj najbolj normalnega, pač pa, ker so nas tako vzgajali, da bo že nekdo prišel in te pobral.
Med poplavami je bilo drugače. Tam smo stopili skupaj, a ne. Ampak tega nas niso naučili v šolah. To je nekaj dobrega, kar je bilo in je – po mojem – tu doma od nekdaj.
Da, ko je zares, stopimo skupaj. Takrat, se mi zdi, vemo, da so trenutki, ko nismo odvisni zgolj od samega sebe, ampak nam bo na pomoč prišlo nekaj večjega od nas.
Da je to v našem genomu. V naši dednini; to je celota dednih informacij živega bitja v genih.
Imamo skupno dednino, ki je dobra. Ampak dednina ni samoumevna. Vanjo so se vtihotapile stvari, ki niso dobre. Zasvinjale so jo s pohlepom, zlobo in neko prav posebno pokvarjenostjo, ki se kaže v vsakokratni novi obleki golih cesarjev na oblasti.
Zato je dednino treba paziti. Dednina v nas je edina, ki nam je ne morejo vzeti.
Prevečkrat pozabimo, kako prefinjeno so nam pobrali zmnožek dela generacij, kmalu, če ne takoj, ko smo dobili novo državo.
Že druga kraja v pol stoletja, nam pa še vedno ni jasno, da je naš genom, dednina, tak, da tega ne želimo v njem.
Sam, če poenostavim, verjamem gasilcem, večini policajev in zdravnikov ter gorskim reševalcem.
Verjamem odlikovanjem, ki visijo nad mojo delovno mizo in jih je dobil stari oče v partizanih za pogum.
Pogum v časih, ko je bilo biti pogumen nekaj, kar ti je lahko prineslo tako življenje kot smrt.
In ko so ti odlikovanje za pogum dali tisti, s katerimi se svetovnonazorsko nisi strinjal.
To so bili časi, ko slovenski genom še ni bil radioaktiven.
Ko ga še niso okužili varuhi formule.
Zdi se, da je zdaj v zraku nekaj, kar nas na neki čudni način opominja, da zrak, ki ga dihamo, ni originalen. Da je prišel od drugod in da nam bo počasi povsem spridil dednino.
V njej imamo lahko tako katolištvo kot socializem, tako karantanske aborigine kot Balkance, ki so naši sodržavljani, v njej se bo naselilo sobivanje s tujci od daleč, in končno spoznanje, da si po spolni sli niso vsi enaki, in to je vse v redu, vsaj zame. V dednini se k sreči stvari velikokrat prečistijo in originalni del dednine scvre slabo.
Ampak za to se je treba fajtati. Pisalo se je leto 2015. Kubanski voditelj Raul Castro se je na poti s parade ob dnevu zmage v Moskvi ustavil v Rimu in se papežu Frančišku zahvalil za njegovo vlogo pri zbliževanju Kube z Združenimi državami. »Če bo papež tako nadaljeval,« je takrat dejal Castro, »se bom vrnil k molitvi in se vrnil v cerkev – ne šalim se.«
Težava je, ker je papež na tem svetu zelo sam. In je odvisen zgolj od sebe.
Okoli sebe ima ljudi, ki ne spadajo v genom katolištva in vere, so pa carji genoma institucije, ki si prve dve stvari lasti in si jo prilašča, včasih prav brez sramu.
Tako kot so si najbolj čisti med Slovenci pred tremi desetletji prilastili našo lastnino, zdaj pa nas učijo, kaj je prav.
Ker vemo, da za neumnega človeka na oblasti ni nikoli prepozno, da bi dosegel svoj vrhunec, ne potrebujemo varuhov formule.
Varuhe genoma pač. Da bi ne bilo drugače, ko bo Noe spet srfal čez Slovenijo.
Dednina v nas je edina, ki nam je ne morejo vzeti.
Jugoslavijo je najprej osvojila z Videosexom, potem pa pri nas postala pop ikona. Anja Rupel je še vedno priljubljena tudi v širši regiji in zdaj se po več kot 10 letih premora vrača na koncertni oder.
Lep je dan, Odšla bom še to noč, V Ljubljano, Življenje je kot igra, Skrajni čas/Krajnje vreme (s Tošejem Proeskim) so le nekatere največje uspešnice iz Anjine samostojne kariere, ki še vedno živijo na plesiščih, radiih in spletnih glasbenih platformah. Že kmalu pa jim bomo lahko prisluhnili tudi v živo, saj 8. decembra pripravlja koncert v SiTi Teatru BTC, kjer bo kot gostja nastopila tudi Tinkara Kovač. Pevka se pripravlja tudi na prihajajoči izid albuma osveženih različic njenih največjih uspešnic.
V Sloveniji je poleg glasbene zaznamovala tudi medijsko sceno, saj je glasbena urednica in glas prvega programa Radia Slovenija. Veliki decembrski koncert bo prerez njene glasbene kariere, premierno pa bo v živo izvedla novo pesem Srce že ve. Lep je dan, kot pravi eden izmed njenih hitov, bi lahko rekli tudi o najinem snidenju na Kolodvorski pred Radiotelevizijo Slovenija. »Ja, treba je bilo kar malo bolj stopiti v akcijo, ne samo zaradi koncerta, ampak tudi plošče oziroma albuma, ki ga nameravam izdati enkrat po novem letu ... pa posneti morebiten duet, če bo bog dal,« mi sprva pove o razlogu za pomanjkanje časa v zadnjem času, saj ima veliko medijskih obveznosti.
Po več kot 10 letih nov videospot
zaradi tega nekako ni prišlo do izida. Poleti letos pa se je najprej zgodil koncert v Aleji, za katerega me je v bistvu sprovociral Grega Zalokar. Prišel je z idejo, če bi nastopala, jaz pa sem mu odvrnila: a si ti nor, kako bom nastopala, saj že dolgo nisem imela nastopa. Kot gostja sem bila sicer večkrat na odru, z Zoranom Predinom sva nastopala v Zagrebu in Beogradu, tudi pri flirrtih sem bila gostja, pa pri skupini Lačni Franz v Ljubljani, ko so imeli koncert. Tudi v Makedoniji sem bila gostja. Torej sem bila na več odrih, že dolgo pa nisem imela svojega koncerta. In potem je bil dejansko Aleš tisti, ki je skupaj spravil člane banda, da so naštudirali pesmi. Tisti, ki so bili na koncertu v Aleji, so rekli, da je bilo fajn, zakaj ne bi imela več koncertov in tako naprej. Iz tega se je potem nekako razvilo to, da se zdaj pripravlja koncert v SiTi Teatru, ki bo 8. decembra. Pred tem, to je v petek, pa bom gostja pri svojem Alešu na koncertu. Nakar smo rekli, da če že delamo koncert, bi bilo mogoče fajn, da zdaj končno izdamo tudi ploščo.«
Ne glede na vse je lahko vsak dan lep dan, če si ga narediš.
Na koncertu bo nosila petke
Vročo vajo pred koncertom v SiTi Teatru BTC je pred kratkim imela na Beograjskem tednu mode, kjer je navdušila srbsko publiko. »Tam me imajo očitno v lepem spominu,« se nasmeji ob mojem komplimentu o stoječih ovacijah na njenem nastopu. »Na splošno so zelo nostalgični, kar se tiče pop-rock kulture iz osemdesetih.« Medtem se spomni nastopa iz leta 2019, ko je bila gostja na Predinovem koncertu v Beogradu. »Že takrat so bile velike ovacije, ko sem prišla na oder. Prav