Prvi Schatzi parti bo v Ljubljani
Vrtnar in Lažem ti ljubica sta najnovejši priredbi skupine štirih fantov Fehtarjev, ki so narodnozabavno glasbo spremenili v pravi rock'n'roll.
Blaž Jenkole, Matic Plevel, Domen Kovač in Samo Kališnik, ki na glasbeni sceni zadnja tri leta nastopajo kot Fehtarji, so znova poskrbeli za novi odlični fehtarski priredbi. Tokrat so se odločili za priredbo pesmi iz leta 1996 Vrtnar, ki jo je v originalu izvajal glasbenik Saša Dragaš oziroma Sasha, ter priredbo valčka z naslovom Lažem ti ljubica, ki je last Modrijanov.
Spomnimo, da se je vse začelo s priredbami. Prvo so javnosti predstavili junija 2020, šlo je za skladbo Najboljši sem, ki so jo v originalu izvajali Slapovi. Od bolj znanih so priredili še pesem Magnifica Gospod, težko sem ponižen, priredili pa so tudi valček Dišali so tvoji lasje, ki so ga pred leti posneli člani Brkinskega tria; z enim od članov tedanjega Brkinskega tria Matjažem Pereničem ga bodo izvedli tudi v silvestrskem programu na Televiziji Slovenija. Pa seveda eno najbolj uspešnih priredb, ki jo dobro poznajo tudi v sosednji Avstriji, Fehtarji pa so jo posneli decembra lani; gre za mega uspešnico Schatzi, ki velja za nekakšno himno smučišč in drugih gorskih zabavišč.
Noro doživetje
In prav po tej uspešnici so Fehtarji poimenovali letošnji Schatzi parti, ki ga prirejajo 22. decembra na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. To bo, pravijo fantje, še eno noro doživetje za vse ljubitelje kakovostne slovenske glasbe in dobre zabave. Schatzi parti bodo zaznamovali največje praznične in apres-ski uspešnice in številni gostje, ki bodo zagotovo razveselili vse prisotne.
»Noreli bomo na Schatzija, cikcakali po plesišču, obuli pancerje, si pošiljali poljube, prižgali lučke in si objeti voščili polnoč s Silvestrskim poljubom. Čaka nas torej prava alpska žur romantika,« napovedujejo Fehtarji, ki so narodnozabavno glasbo brez dvoma spremenili v pravi rock'n'roll s harmoniko, njihov krog poslušalcev pa je vedno večji. Polnijo prizorišča in podirajo rekorde.
»V glasbi sta zagotovo najbolj pomembni iskrenost in pristnost. Fehtarji smo nastali spontano in s srčnim namenom, z istim namenom tudi vztrajamo. Publika čuti, da se na odru zabavamo, da pridemo z veseljem, in to je bil naš prvotni cilj,« še pravijo Samo, Matic, Blaž in Domen. In dodajajo, da tako kot je spontano nastala skupina, so se spontano zgodili
V glasbi sta zagotovo najbolj pomembni iskrenost in pristnost.
nekateri njihovi največji projekti, denimo Trahtar drive in Gojzar tanc, Helouvin in zdaj še Schatzi parti. Vse tematsko obarvane koncerte spremlja kakovostno izvedena glasba z razširjeno zasedbo, gosti, svetlobnimi in drugimi učinki. In, kar je najpomembnejše, koncerti se vedno spremenijo v pravo doživetje.
Nesebična pomoč
Ančo, tak je bil njegov vzdevek, je bil leta 2008 tudi zastavonoša na paralimpijskih igrah v Pekingu. A na igre kmalu ne bi odšel. Decembra 2007 je obiskal Osnovno šolo Gustava Šiliha v Mariboru in se z vozičkom zapeljal čez reže za meteorne vode. Ker se je kolo zataknilo, je padel z vozička. Zlomil si je obe nogi, zapiše Anja Maček v svojem diplomskem delu S ciljem se vse začne: Športna pot Franca Pinterja. Diplomsko delo je napisala leta 2009 ob koncu študija na fakulteti za šport, mentor je bil doc. dr. Tomaž Pavlin, recenzent izr. prof. dr. Damir Karpljuk, konzultantka pa dr. Mateja Videmšek. Ančo je zbral moči, v dobrega pol leta je pozdravil poškodbo in v Pekingu leta 2008 osvojil bron.
Ančo je bil vedno pripravljen pomagati. Tako je na paralimpijskih igrah v Londonu pred 11 leti nesebično pomagal reprezentančnemu kolegu Frančku Gorazdu Tiršku. Temu se je puška popolnoma razsula. Iz zagate je kolega rešil prav Pinter, ki mu je posodil svojo puško oz. so jo morali razstaviti in spet sestaviti za Tirška, ta pa je na koncu osvojil prvo paralimpijsko kolajno.
»Dajem ga za vzor vsem športnikom, s katerimi imam opravka. Invalidom ali neinvalidom. Ker je res pravi vzor, kakšen mora biti pravi, profesionalni pristop k športu. In da je le takšen pristop pravilen, dokazujejo vsi njegovi uspehi,« je Anču pred leti povedala Polona Sladič.
Leta 2021 je Pinter tekmoval še na paralimpijskih igrah v Tokiu. »Če nekaj delaš s srcem in imaš nekaj tako zelo rad, potem ti ni težko iti na trening. Strelstvo je zahteven šport, dril, dril, dril vsak dan, vsakič isti gibi … Za uspeh gre nekaj zaslug mojim genom pa seveda v trenerki Poloni, ki me vedno znova zna motivirati, da sem sposoben za vrhunske rezultate,« je pred igrami na Japonskem povedal Pinter.
Ni mu bilo lahko
Kljub vsem dosežkom pa mu ni bilo lahko. Ker je bil invalidsko upokojen, je imel nizko pokojnino. Ob tem je bilo treba vzdrževati družino, ki si jo je ustvaril z ženo Bredo, pa tudi veliko tekem je plačal iz svojega žepa. To so bili težki časi za parašport. Prvi odmevni uspehi so mu prinesli nekoliko več naklonjenosti donatorjev in sponzorjev, od leta 2017 pa je bilo pravici vsaj malo zadoščeno: dobil je rento, ki mu je pripadala kot dobitniku štirih paralimpijskih kolajn. Jesen življenja je preživljal s svojo družico Marijo, imela sta se rada, se spoštovala. To je bil Ančo. Takih ne delajo več. Legenda o dobrodušnem športniku, ki je navduševal s svojim nasmehom, toplim objemom in zbranostjo pred tarčo, pa bo živela večno.