Zakaj smo tako zelo radi pijani?
V resnici nihče ne želi odkrito govoriti o »stranski posledici«, ki ji rečemo pijanost
Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga in je na voljo v knjigarnah, naročite jo lahko tudi po telefonu (080 12 05) in na spletni strani www.emka.si. Cena: 29,99 evra (integralna) in 20,99 evra (e-knjiga).
Si upamo postaviti to vprašanje? Ko sem za potrebe črk pred vami s tem najedal soborce, ki še vedno vztrajajo v ideji, da je življenje prazno, če vsaj dvakrat na teden ne občutiš močne pijanosti, sem naletel na zanimiv fenomen. Vprašanje se je vprašanim zdelo neskončno butasto in nespodobno. Nekateri so obračali oči s pripombo, da za tako nepomembne življenjske dogodke ni vredno tratiti cerebralne energije. Čutiti je bilo močno zadrego, ki je namigovala, da sem na sledi nečemu izjemno zanimivemu. Večina se jih je obregnila v vprašanje samo, češ da naj bi bilo vsaj trapasto, če že ne nedostojno, saj vendarle vemo, da nihče ne pije alkohola, da bi bil pijan ali omamljen, pač pa iz nešteto drugih razlogov.
No, zakaj smo torej tako zelo radi pijani?
»Stari, jaz ne pijem, da bi bil pijan. To pač pride, in ko pride, si pač pijan. In je u glavnem dobr, dokler nimaš mačka drug dan.«
»Ni fora v tem, da si pijan. To je brezvezno vprašanje. Štekaš? Fora je, da se maš dobr.«
»Še nikol nisem šel na drink, da bil nabasan. Gre za druženje, za to, da se sprostiš. Alko da sam tist taprav vajb. To počnemo ljudje od pamtiveka, ker je pač dober filing, če z družbo nazdraviš.«
»A to sprašuješ, da nas jebeš, zdej ko ti ne piješ? To je tko, kot da bi tebe vprašal, zakaj si trezen. No, pa ti povej!«
»Ne gre tolk za to, da si pijan, to je bl stranska posledica alkohola. Alko pa piješ, ker je to tvoj čas, da si s frendi, da podeliš dobro voljo z njimi, se mi zdi …«
»Lej, tipi pijemo zato, ker smo tipi. Od nekdaj.«
»Če bi pili, da bi bli pijani, bi doma sami pil! Štekaš?«
»Men je to, da pijem, bl to, da si takrat vzamem čas, da sem s tistimi, k jih mam rad.«
»Piješ, kadar se maš dobro.« Zaslutil sem, da je zasledovanje smisla opitosti vseprisoten tabu, ki se mu je za potrebe mirne plovbe
proti smrti najbolje v širokem loku izogibati. Ne vem sicer, kakšna je vaša jata, a v moji – in verjemite mi, da je (bila) precej žejna – v resnici nihče ne želi odkrito govoriti o »stranski posledici«, ki ji rečemo pijanost. Kot smo pravkar prebrali, vsi povedo, da pijejo, ker se držijo tradicije, ker se želijo samo malo sprostiti, ker se pač dobri družbi poda dobra kapljica, ker je tako pač od nekdaj in ker je prav, da tako tudi ostane. Celo to sem zaznal, da je pitje mogoče razumeti kot neke vrste žrtvovanje za prijatelje: »Men je to, da pijem, bl to, da si takrat vzamem čas, da sem s tistimi, k jih mam rad.« Seveda je bil v tej ideji spretno skrit tudi očitek, da zanemarjam ljubljene požiralnike, odkar sem začel zavračati kupico.
Očitno pijanosti ne upamo dodeliti statusa trajne vrednote in jo obravnavamo kot nepomemben stranski učinek dolžnosti, ki jo imaš do tradicij, navad, socialnega okolja in vseh mogočih vidikov moškosti.
Nepošteno! Na več nivojih. Iskreno priznam, da me je sprenevedanje, ki je sledilo tako preprostemu vprašanju, presenetilo. Prepričan sem bil, da bom slišal hvalnice vplivu alkohola na človekovo zavest. Z nekaterimi izmed vprašanih sem trideset let skupaj v goltanec zlival pripravke, ki so vodili v druge horizonte zavesti, zdaj pa nihče ne želi govoriti o tem stanju. Kot da se ni zgodilo?! Za trenutek sem pomislil, da iz muhe delam slona. Celo to me je prešinilo, da me krasi redka genska posebnost ameriških staroselcev in sem posledica zagonetnega naključja biologije, ki ji pijanost tako neustavljivo godi, da se zaradi tega redno vrača k vrčkom, kozarcem in drugim volumnom. Prav verjetno pa je, da bi pred dvema letoma tako butastim vprašanjem, kot je, zakaj pijem, namenjal podobno domiselne odgovore. Še več: taka vprašanja so me kot doslednega pivca vedno jezila. So namreč podobno bedasta, kot če bi preizpraševal dihanje samo. Zato razumem in sprejemam tudi tako sprenevedav odnos do te duhovne prvine.
Očitno pijanosti ne upamo dodeliti statusa trajne vrednote in jo obravnavamo kot nepomemben stranski učinek dolžnosti, ki jo imaš do tradicij, navad, socialnega okolja in vseh mogočih vidikov moškosti.