Želim si v gledališče
Robert Korošec je igralec, ki zelo rad poprime tudi za kitaro in ob njej zapoje, po novem pa je tudi strasten kolesar
Robert Korošec dela kot svobodni umetnik. V zadnjem času večinoma pred kamero. Ljubitelje slovenskih serij je nase prvič opozoril v Eni žlahtni štoriji, v kateri je upodobil kriminalističnega inšpektorja Sergeja Florjančiča, v nadaljevanki Najini mostovi pa so mu že zaupali glavno vlogo zdravnika Kristjana Bevka. Po njenem izteku je dobil povabilo za nastop v humoristični seriji Za hribom na Voyu in priložnost, da se izkaže kot lokalni frajer Đuro.
V čem ste si podobni z Đurom?
Z Đurom sva si precej različna. Mogoče je še najbližja skupna točka ta, da oba rada spremljava nogomet. Vse drugo je popolno nasprotje. Je pa res, da sem v tem nasprotju, ki je predstavljeno skozi humorno prizmo, zelo užival.
Za lik ste morali spremeniti svojo pričesko. Kaj so se nanjo odzvali domači?
Pričeska je ena od teh stvari, v katerih sva z Đurom popolno nasprotje. Sam takšne barve nikoli ne bi izbral, za Đura pa se ne morem spomniti boljše variante. To je on in pika. Doma sta otroka prvo jutro debelo gledala, kaj imam na glavi, ampak sem jima že večer prej povedal, da grem k frizerju in da bom drugačen, tako da sta bila pripravljena. Nina je pa očitno res zaljubljena vame, ker je komentirala, da meni vse pristaja. Menim, da mi ta barva res ne.
Vam je sicer eksperimentiranje z videzom za potrebe dela všeč ali ne bi imeli nič proti, če bi se mu lahko izognili?
Eksperimentiranje me niti malo ne moti, ko je podprto z argumenti in se sklada z likom. Če verjamem, da bo videz pomagal pri gradnji lika, se v to spustim brez razmišljanja. Po drugi strani pa, recimo pri Đuru, nisem pomislil, da me lahko to omeji samo na to vlogo, ker je barva las tako posebna. V tistem obdobju težko odigraš kaj drugega, ker so lasje s tabo 24 ur na dan.
Kdaj vas bomo lahko spet videli na gledaliških deskah?
Sam si želim, da bi bilo to že jutri, ampak za zdaj tega ni na vidiku. Vse »žive« predstave mi je takrat odrezal covid in zdaj se s težavo poskušam vrniti. Pavza je že precejšnja, tri leta in več so minila od zadnje premiere, tri leta od zadnjih predstav (z izjemo kratkega vskoka). Sem na voljo, če je kje želja po sodelovanju. Igranje v gledališču je namreč razlog, da sem šel na akademijo, jo končal ter bil prvih sedem let precej uspešen v tem. Ne razumem, kako te lahko sredi uspešnega obdobja v sekundi pogoltne v črno luknjo. Če ne bi pred tem odmorom delal, bi še razumel, da mogoče nisem za ta poklic, tako pa se mi zdi vse skupaj precej čudno.
Zato pa lahko na odru gledate življenjsko sopotnico Nino. V kateri vlogi vas je nazadnje najbolj navdušila?
Oh, navdušuje me v vseh zadnjih vlogah. Zame je predvsem carica, ker vem, kako težko ji je bilo po porodniški takoj skočiti na glavo v nove vloge z majhnim otrokom, ki čaka doma. Ali pa s precej manj spanca delovati na polnih obratih. Navdušuje me pa tudi, kako je vse nove osebne življenjske izkušnje vključila v neko novo, drugačno odrsko prezenco.
Nedavno je Sebastian Cavazza v MGL uprizoril monodramo Shakespeare, vi pa ste se tega avtorja v tej obliki lotili pred leti v predstavi Hamlet (Biti ali ne biti). Kaj Shakespeara po vašem dela večnega?
Zmeraj me je navduševala večplastnost Shakespearovih monologov. V trenutku, ko si mislil, da imaš naštudiran smisel monologa, se je tam sprožila nova iskra. In to se je dogajalo iz predstave v predstavo. Tudi nazadnje, ko sem posnetku monologa dodajal angleške podnapise, sem se zalotil, da v besedah spet slišim nov smisel. To je neverjeten izziv za igralca in menim, da se ga premalokrat lotevamo. Tudi teksti so presunljivo aktualni in lahko po mojem skromnem prepričanju s pravimi orodji gledalce nesluteno premaknejo. Nikoli ne bom pozabil mlade punce, ko sem igral Hamleta za osnovnošolce. V trenutku, ko sem se kot Hamlet zamislil ob misli, ali Klavdija pokončati ali ne, se je iz popolne tišine oglasila in rekla: »Sej veš, da ga ne boš.« Še danes mi naraste utrip, ko se spomnim tega trenutka. Kakšna povezanost gledalke z materialom, ki se odvija pred njo. In to pri njenih letih!
Niste pa le igralec, ampak tudi glasbenik, kar ste dokazali v muzikalu Vesna, v katerem ste nastopili v vlogi Sama, in večkrat na koncertih MGL & AGRFT. Dostikrat doma v roke primete kitaro in kaj zaigrate?
Ja, so trenutki, ko igram komad za komadom, drugi pa ob moji spremljavi počnejo svoje običajne stvari.
Kakšne so glasbene želje vaših domačih?
Zadnje čase sem največ preigraval Oliverja Dragojevića in Elvisa Presleyja.
V zadnjem času vas je prevzelo tudi kolesarstvo. Na kateri dosežek ste najbolj ponosni?
Ponosen sem, da mi je v svoje življenje uspelo dobiti takšen čudovit filter. Zelo me je prevzelo in mi predstavlja tudi vrsto terapije. Ko v vseh tistih klancih v tišini poskušaš premagati samega sebe, se veliko pogovoriš sam s sabo. Ponosen sem na to, kako hitro napredujem in izboljšujem svojo telesno pripravljenost. Nisem tekmovalno naravnan, ampak tudi na svoji prvi dirki mi je uspelo priti med 20, kar je za začetek izvrstno.
Kakšni so vaši kolesarski cilji za letošnje leto?
Letos bi rad odpeljal kakšno dirko več, ne zaradi tekmovanja, ampak adrenalina, ki je na takšnih dogodkih neverjeten. Predvsem pa bi rad prišel čez 10.000 kilometrov na sezono.
Kako pa kot družina najraje preživljate prosti čas?
Najpomembneje nam je, da smo skupaj, ni važno, kje smo. Smo pa velikokrat na izletih, sprehodih, v naravi, na snegu, morju, skratka najdemo si različne skupne dejavnosti, v katerih uživamo. Včasih pa nam vsem preprosto prija biti samo doma.