Hollywoodske kulise, slovenski proračun
Po lanskem obisku Netflixove snemalne ekipe v Piranu snemajo slovenski mladinski celovečerni film Tartinijev ključ – Domači filmarji težko konkurirajo tujim producentom
V Piranu, med filmarji zaželeni in priljubljeni filmski kulisi, je v začetku maja padla klapa nove slovenske mladinske kriminalke Tartinijev ključ. »Ko Poletje v školjki sreča Da Vincijevo šifro,« nastajajoči film v nekaj besedah opiše režiser in avtor scenarija Vinci Vogue Anžlovar, ki je zgodbo povzel po knjižni predlogi pisatelja Romana Kukoviča, v njej pa v glavnih vlogah nastopajo trije najstniki. Robert je fant iz Štajerske, ki pride v Piran na morje s kolonijo. Mario je domačinka, prava Pirančanka, Barbara pa Ljubljančanka iz premožnejše, a ločene družine, ki počitnice preživlja z očetom. Združi jih na napačno številko poslano SMS-sporočilo in kriminalka se lahko začne.
Vinci Vogue Anžlovar je na knjigo naletel po naključju v času epidemije, ko je mlajšemu sinu pomagal pri šoli na daljavo. Recenzija knjige ga je tako pritegnila, da se je lotil branja in se po uspešni premieri filma Dedek gre na jug lotil novega podviga. »Izjemna knjiga, nekoliko sem jo priredil za filmski jezik, in čeprav se zgodba začne z napačno poslanim SMS-sporočilom, digitalni svet hitro zamenjajo papir, svinčnik in prijateljstvo. Trije mladi na koncu uganke rešujejo analogno, rešitve pa jih pripeljejo do zaklada. Film združuje poletje, uganke, prvo ljubezen, prijateljstvo, druženje in ima socialno noto. Je protiutež današnjemu svetu, v katerem je prijateljstvo skrčeno na všečke in emodžije,« je režiser pripovedoval sredi Kidričevega nabrežja.
Prevelik pritisk filmske slave
Zmotili smo jih šesti dan snemanja. Pred piranskim akvarijem je ekipa približno 40 filmskih sodelavcev skrbela, da je snemanje potekalo gladko.
Prenašali so stative, luči, vlekli kable in lovili pravo svetlobo. Trije glavni igralci so ogrnjeni v kopalne plašče, da jih ne bi zeblo, čakali na svoje trenutke pred kamero. Jutro se ni začelo spodbudno. V enem od kadrov naj bi nastopil tudi pravi morski pes, ki se je ribičem nekaj dni pred tem ujel v mrežo, a očitno pritiska filmske slave ni zdržal. Tisto jutro je poginil. »Že prej mu ni kazalo najboljše, poškodovala ga je ribiška mreža,« je ugotavljala vodja piranskega akvarija Manja Rogelja, ki je filmarjem prijazno za cel dan odstopila prostor. Režiser Anžlovar in producent filma Zoran Dževardanović sta imela tako kar nekaj dodatnih skrbi – organizacijskih in finančnih. Na pomoč sta poklicala ekipo mojstrov, ki so poskrbeli, da bo morski pes s pomočjo posebnih efektov v filmu vseeno zaplaval okrog skritega zaklada. »Vsak tak zaplet zareže v proračun,« je producent razložil njune skrbi.
»A če gre vse po planu,« se je zasmejal režiser, ko si je malo pred tretjo uro popoldne vzel odmor za kosilo, »seveda da ne gre. Imeli smo precej dežja in nismo mogli snemati zunaj. Igralci so zelo zasedeni v gledališčih in vsak snemalni dan, ki se nam poruši, s sabo povleče kup novih usklajevanj.« Igralci so se zadnja dva meseca vsak konec tedna na snemanje pripravljali na »suhih« vajah. Petnajstletniki, ki bodo zaigrali v vlogi trojice Roberta, Barbare in Maria, so bili izbrani na avdicijah. Maks Kerševan in Ella Lapajne sta debitantki, v filmu nastopata prvič.
»Nisem pričakovala, da je na snemanju toliko čakanja. Veliko prečakamo, da se postavi scena, vsa snemalna tehnika,« je razložila Novogoričanka Maks Kerševan. »Se strinjam, mene pa je presenetilo tudi to, da je v ekipi toliko ljudi, ki morajo poskrbeti za nešteto stvari,« je Ella Lapajne prikimavala, medtem ko je Svit Šturbej že »stari maček« filmskih kamer. Z igralstvom je odraščal, nastopil je v štirih kratkih filmih. Doma ima celo četico podpornikov, ki mu lahko o tem veliko povedo, mama je igralka Nataša Barbara Gračner, oče igralec Branko Šturbej, na snemanje pa se je pripravljal skupaj s starejšim bratom, prav tako igralcem Timonom Šturbejem. »On je moj vzornik,« je mladi igralec povedal, da želi tudi v prihodnje stopati po družinskih poteh. Petnajstletniki, vsi gimnazijci, štiri dni na teden snemajo, preostale tri dni imajo čas, da se posvetijo šoli. Zanima nas, ali so pripravljeni na zvezdniško slavo, ko bo film enkrat na velikem platnu. »Malo nas je strah, ampak da, smo pripravljeni,« se namuznejo.
Piran kot draga destinacija
»Piran je bil filmu položen v zibelko, vsa zgodba je vezana nanj. Mesto je prelepo in izjemna kulisa, produkcijsko pa zelo zahtevno in drago,« prizna producent filma. Nekaj prizorov, ki jih lahko posnamejo tudi kje drugje, bodo zato snemali v Ljubljani in s tem nekaj prihranili. »Film ima 70 različnih prizorišč, lahko vam povem, da smo samo za nekaj sekund filma, ki jih bomo posneli pri piranskih vratih Marčana, potrebovali soglasje treh lastnikov ene terase in lastnikov treh oken, kjer bodo stale kamere. Poleg tega je tu še logistika, v Piranu je problem parkiranja. Priti snemat v Piran po tistem, ko je le nekaj mesecev prej tu snemala ekipa Netflixa z zajetnim proračunom, ni enostavno,« skomigne Dževardanović. Za primerjavo: Netflixova snemalna ekipa je samo za snemanje v Piranu namenila 10 milijonov evrov, medtem ko cel proračun slovenskega filma znaša slabih 700.000 evrov. »Temu pač ne moremo konkurirati. Na srečo nam gre občina zelo na roko, razume naše razmere in da je to promocija za Piran. Mislim, da nas bo oprostila tudi taks, ki jih sicer zaračunava za snemanje na javnih prostorih,« upa producent.
Režiser Anžlovar prikima, da je v današnjem času snemati filme v Sloveniji dokaj zabaven posel. »Ko rečem zabavno, mislim to v ciničnem smislu,« skomigne, »posebej če le malo pred tabo pride v Slovenijo film snemat Netflix. Ljudje potem mislijo, 'aha, film, to bo veliko denarja'. Piranska občina nam gre na roko, vseeno je to zalogaj, takse, pristojbine, zapore prometa, najem akvarija in muzejev so stvari, ki bi jih Netflix plačal bogato, mi jih pa lahko plačamo malo manj bogato. Sobodajalci seveda težko privolijo v manjši zaslužek, ker bi sobe oddali tako in tako,« ugotavlja. Izpostavi tudi, da ima Slovenski filmski center izmed vseh tovrstnih centrov v Evropi najmanjši proračun
»Snemati filme v Sloveniji je dokaj zabaven posel. Ko rečem zabavno, mislim to v ciničnem smislu.« za spodbujanje domače produkcije. »Že dolgo tega je bil sprejet predlog, da se letni proračun centra poviša na enajst milijonov evrov, a se doslej to še ni zgodilo. Za vsak predor, ki se podraži za 50 milijonov, se takoj najde denar, medtem ko se za temeljni kamen slovenske kulture to nikoli ne zgodi. Kamni so torej bolj pomembnejši od temeljev,« sklene Anžlovar.
Za film najmanj tri leta
Po podatkih Slovenskega filmskega centra letos njihov filmski proračun znaša 8,8 milijona evrov, letos se bo snemalo devet celovečernih in šest dokumentarnih filmov, v postprodukciji oziroma tik pred prihodom na platna pa je osem igranih in štirje dokumentarni filmi. Filmski producent Zoran Dževardanović, ki ima za sabo tri celovečerce in deset kratkih filmov ter bedi nad filmom od prve ideje do njegovega končnega predvajanja v kinematografih, pojasnjuje, da imajo še največ uspeha mladinski filmi in da je produkcija daleč za številkami, ki bi si jih filmarji želeli. »Generalno gledano je filmska industrija pri nas podhranjena. Zakaj? Ker je premalo sredstev. Že dolgo se borimo, da bi se ta sredstva povečala,« pojasni tudi on in pove, da razmere še poslabšujejo ogromni honorarji, ki se delijo v reklamni industriji. »Pri nas se snema veliko tujih reklam, pogosto za avtomobile, in proračun za takšne reklame je primerljiv s proračunom našega filma. Reklama je dolga manj kot minuto, naš film pa 90 minut. Snemalci so tako navajeni na druge tarife in cenike, kot si jih mi lahko privoščimo,« ugotavlja.
Preden je v Piranu padla prva klapa, sta režiser in producent že vsaj leto dni vodila priprave in se prijavljala na razpise. »Za omenjeni film smo dobili sredstva na Slovenskem filmskem centru, za montažo bomo lahko izkoristili kapacitete Viba filma, uspešni smo bili tudi na razpisu RTV Slovenija. Na koncu pa seveda prispevamo tudi lastna sredstva, zastavljamo svoje hiše. Za slovenske razmere je tako zelo hitro, če film narediš v treh letih, zelo veliko se jih dela po pet, celo deset let,« iz izkušenj pove producent. Film Tartinijev ključ bo, če bo vse po sreči, premierno predvajan prihodnje leto na slovenskem filmskem festivalu v Portorožu.