Pozor, divjad na cesti!
Kar 95 odstotkov vseh povoženih živali je srnjadi, toda to število v zadnjih desetih letih stalno upada
Vsak dan je v povprečju v Sloveniji povoženih od 15 do 20 osebkov srnjadi, ki tudi najpogosteje zaide pred avtomobil. April in maj pa sta tista meseca v letu, ko moramo biti vozniki še posebej previdni na cesti. Takrat se zgodi največ trkov s srnjadjo, saj je njena prostorska aktivnost toliko večja kot druge mesece.
Daleč pred Evropo
Kot so sporočili iz Lovske zveze Slovenije, kjer vodijo evidenco povoženih divjih živali, je bilo lani na cesti povoženih 6626 prostoživečih živali, tako divjadi kot zavarovanih vrst. Največ, kar 4526, je bilo povoženih srn, 181 navadnih jelenov, 647 lisic in 95 divjih prašičev.
Boštjan Pokorny, dekan Fakultete za varstvo okolja, je pojasnil, da je 95 odstotkov vseh povoženih živali pravzaprav srnjadi, toda to število v zadnjih desetih letih stalno upada. Pred desetimi leti je bilo namreč povoženih osebkov okoli 5400. Razlogi so drugačno upravljanje populacije in zmanjšanje števila srnjadi ponekod po Sloveniji, predvsem na Notranjskem in Kočevskem, ter uvajanje nekaterih ukrepov za preprečevanje trkov z divjimi živalmi. Na tem področju pa je Slovenija daleč pred drugimi evropskimi državami, saj sta Direkcija RS za infrastrukturo in tudi Dars v zadnjih 15 letih uvedla veliko aktivnosti. Boštjan Pokorny je sodeloval pri veliko teh projektih in jih tudi vodil. V zadnjih desetih letih je bilo tako opremljenih veliko delov cest in avtocestnih priključkov z odvračalnimi signali.
»Vozniki smo tisti, ki smo odgovorna bitja. Lahko odreagiramo in preprečimo trk, zato so najbolj učinkoviti tisti ukrepi, ki so namenjeni nam. Ozaveščanje je tako prvo in to pomeni, da smo tiste mesece in dele dneva, ko je divjih živali več na cesti, še posebej previdni, saj tako mnogo lažje zmanjšamo število trkov. A ker to ni enostavno in ker ljudje pogosto pozabljamo in prometno signalizacijo tudi spregledamo, uporabljamo na cestah tudi ukrepe, ki so namenjeni živalim. To so zvočna in svetlobna odvračala. Po izkušnjah so zvočna precej učinkovita, saj smo zaznali od 50- do 60-odstotno zmanjšanje trkov, a njihov problem je, da so stroškovno dražja kot svetlobni odsevniki in jih ne moremo povsod nameščati. Svetlobna odvračala pa je lažje nameščati in vzdrževati, a so manj učinkovita od zvočnih, zaznali smo namreč okoli 15-odstotno zmanjšanje trkov. Toda prednost svetlobnih odsevnikov je, da jih opazimo tudi ljudje, saj so tipično modre barve. Razvili smo jih na Fakulteti za varstvo okolja in leta 2019 namestili na več kot 400 kilometrih cest. Tako se tudi mi zavemo, da nam tam preti nevarnost, in smo bolj pozorni na živali,« je razložil Pokorny.
Ukrepanje ob trku
Če pride do trka z divjo živaljo in če vemo, katera lovska družina upravlja lovišče, kjer je prišlo do nesreče, je najbolje poklicati kar predstavnike te lovske družine, saj bodo ti najbolje vedeli, kaj narediti s kadavrom in kako izpeljati nadaljnji postopek, je dejal Pokorny. V nasprotnem primeru pa vedno pokličemo splošno številko centra za obveščanje 112 ali policijo na 113.
Regijski center za obveščanje bo glede na lokacijo poklical upravljavca lovišča, če gre za divjad, oziroma azil, če gre za zavarovano vrsto živali, kot je medved, volk ali ris. Predstavniki azila bodo žival, ki spada med zavarovane vrste, prevzeli in jo odpeljali v oskrbo. V azilu ne smejo sprejeti divjadi. Če gre za divjad, pridejo na ogled lovci, ki o stanju živali obvestijo lovskega inšpektorja. Če je žival manj poškodovana, se lahko vrne v naravo, v primeru hude poškodovanosti lovski inšpektor odredi izredni odvzem. Lovci izvedejo odrejene ukrepe, lovske družine kot upravljavke lovišč pa so s koncesijsko pogodbo zavezane izvajati lovskoupravljavske načrte, ki jih predpiše država. Poginulo divjad prevzame higienska služba, poginulo žival, ki spada med zavarovane vrste, pa Prirodoslovni muzej Slovenije. »Pomembno je, da kot udeleženci v nesreči počnemo stvari, ki so za nas varne. Da se torej zavedamo, da smo na cesti, kjer poteka promet. Da imamo opraviti s kadavrom oziroma če žival ni mrtva, da je lahko ranjena in poškodovana in se bo branila, če bi ji želeli pomagati, še posebej če gre za predstavnika zveri. Zato je smiselno pustiti tako še živo žival kot kadaver na miru, poskrbeti za lastno varnost in obvestiti tudi policijo, da naredi zapisnik in se izpelje tudi posto
pek odškodnine, ki je nastala zaradi trka,« je pojasnil Pokorny.
Tudi ko trčimo v divjo žival in ta ranjena nekam zbeži, je treba obvestiti center za obveščanje oziroma lovsko družino. Kajti v takih primerih se žival nekam zateče in lahko še dneve poginja v mukah, medtem ko jo lahko lovci z usposobljenim psom najdejo in preverijo njeno stanje.
Je pa nezanemarljivo tudi to, da do prometnih nesreč ne pride le zaradi trka z divjo živaljo, ampak tudi posredno, zaradi naše reakcije, ko se želimo živali izogniti. In pri tem njena velikost sploh ne igra vloge.
Povoženih več osebkov hkrati
Medtem ko število trkov s srnjadjo pri nas upada, zadnja leta zmerno narašča število povoženih jelenov in divjih prašičev (obojih je od 150 do 200 osebkov na leto) ter tudi nekaterih zavarovanih vrst. »Predvsem pri divjih prašičih se pozna medletna raznolikost, kar pomeni, da je v nekaterih letih mnogo več prašičev in tako tudi trkov. Toda predvsem pri prašičih se dogaja, da beležimo dogodke, ko je v enem trku povoženih več osebkov. Na cesti tudi pet ali šest naenkrat, na železnicah pa lahko tudi več kot deset. Tako smo imeli pred tremi leti primer, ko je na Krasu vlak povozil 18 divjih prašičev,« je spomnil Pokorny.
Povoženih zavarovanih vrst živali je absolutno gledano malo. Lani je bilo na cestah povoženih 12 medvedov in na železnicah sedem ter štirje volkovi na cestah. »Toda ko govorimo o zavarovanih vrstah, je gledano z naravovarstvenega vidika vsak osebek pomemben, ker so populacije majhne, kar še posebej velja v primeru risa. Za medvede je značilno, da kadar je hrane v gozdovih dovolj, opažamo manj povoza, ko hrane ni, je povoženih živali več. Pri volkovih pa so povoženi osebki predvsem posledica tega, da volkovi širijo svoje območje,« je pojasnil Pokorny. Spomladi torej pozor na cesti, še posebej v večernih, nočnih in jutranjih urah, ko so živali veliko bolj dejavne kot podnevi. Če ponoči srečamo žival, skrajšamo luči, da se lahko v miru umakne. Če je treba, tudi zatrobimo. Je pa zanimivo, da medtem ko je največ trkov s srnjadjo prav v spomladanskih mesecih, je z divjimi prašiči največ trkov jeseni. To sovpada z nemirom v gozdovih, zlasti nabiralništvom, ki sproži drugačno prostorsko vedenje živali, je dodal Boštjan Pokorny.