Ne počuti se svobodno
Znameniti pisatelj o svojih izkušnjah, soočanju z norim svetom in o pisanju življenjske trilogije
Srečali smo se na gradu Beltinci, v središču tega čudovitega prekmurskega kraja. Tako rekoč pri sogovorniku doma. Izkazalo se je, da je to imeniten kraj za sproščen pogovor z enim najbolj znanih in uspešnih slovenskih pisateljev, Ferijem Lainščkom. Čudovita narava okoli graščine, miren park z zanimivim drevjem, ki kar kliče k pomiritvi, stara stavba s tisočerimi zgodbami, ki je tudi spomenik z močnimi sledmi časa, ki mu vendar kljubuje in ostaja tam, med ljudmi. Tam smo torej sedli na kavo. Sprva je bilo sicer mišljeno, da se sprehodimo do bližnje pisarne, toda beseda je stekla kar tam. Lainščka bi bržkone vsakdo zlahka prepoznal: zaradi njegovega znamenitega črnega klobuka, umirjenosti in značilne karizme. Hkrati pa je tudi zahteven sogovornik. Toliko je knjig, toliko reči, o katerih bi se lahko pogovarjali z njim … Kje začeti? In na kakšen način, da bi ga naš bralec bolje spoznal, začutil? Naj začnemo pri njegovi zadnji knjigi, uspešnici Petelinje jajce?
Ne. To bi nas bržkone že takoj zaneslo v pogovor o likih, tematikah, o mladosti, starših, Prekmurju, skratka, o rečeh, o katerih zelo pogosto govori v knjižnicah in na srečanjih z bralci. Začnimo raje na drugem koncu, pri misli, ki jo je nedavno izrekel in ki se je med pripravo na intervju nekako zagozdila v miselne vijuge: »Zdaj – recimo, da sem star – vidim, da sem se znašel v času, ko je svobode neskončno manj, kot sem nekoč mislil, da je bo. Verjel sem, da bo svobode vse več in več,« je ob neki priložnosti dejal.
Svobode neskončno manj …
Razlogi za takšne misli
»Ne, ne sodim med tiste, ki bi rekli, da se počutim razočaranega, pa da se nismo za to borili. Sploh ne,« je odgovoril, ko smo ga povprašali po razlogih za takšne misli. »Hočem samo reči, da se v tem času počutim bolj nesvobodnega, kar sem se kadar koli prej. To je le deloma povezano s političnim sistemom in našo mlado demokracijo ter vsem, kar to prinaša s seboj. Zelo na tekočem sem, recimo, s sodobnimi tehnologijami in vem, kakšne možnosti nadzora prinašajo, vem tudi, da se zlorabljajo. Zelo smo pravzaprav že nadzirani, evidentirani, posredno že tudi čipirani. To ne obeta nič dobrega in humanega. Kar me resnično osvobaja, je, da bežim iz tega norega sveta na svoje otoke. In hvala bogu smo zdaj na enem od njih,« je odgovoril.
Že med korono je bilo njegovo vodilo »narava osvobaja« in tega se še vedno drži …
Vendar, navržemo opazko, kljub temu ni opaziti, da bi si dovolil zagrenjenost, da bi ga takšno spoznanje o nesvobodi pobilo. »Ne, seveda ne. Dotika se me morda na nekoliko drugačen način. Verjetno mi tudi pomaga, da o tem, kako živim na tem svetu in kako ga razumem, pišem. Doslej sem napisal, če vse drugo vržemo stran, več kot trideset romanov. To je trideset dogajanj in nešteto duhovnih bitij, s katerimi sem preživel njihova življenja. Nešteto rojstev, smrti, upov, idealov in porazov. Če vse to podoživljaš, verjetno razmišljaš drugače, kot če bi razmišljal le o sebi. Meni to gotovo pomaga, da se lažje znajdem, pa tudi očistim. Že dolgo nimam nekih velikih pričakovanj, prevelikih želja, nikomur nič ne zavidam, ni je materialne stvari na svetu, ki bi si je ne
skončno želel. Tako sem našel svoj notranji mir. Morda je prav to smisel pisateljevanja.«
Srečni so lahko ljudje, ki najdejo tak notranji mir. Lainšček je, kot kaže, eden tistih, s katerimi se je zato prav prijetno pogovarjati. Je tudi eden tistih, ki energijo dajejo, celo razdajajo. Morda je bil tudi zato pogovor tako – poln.
Pa je sam ta notranji mir našel skozi proces ali ga je zaznamoval predvsem kakšen izjemen dogodek? »Rekel bi, da je bil to proces, ampak so bile v njem faze, ki so bile prelomne. Kar nekaj časa sem živel v Ljubljani in sem bil zelo aktivno udeležen v tedanjem družbenem dogajanju. Spominjam pa se, kako sem si v nekem trenutku v Čopovi ulici – še zdaj se spomnim na to vsakič, ko grem mimo tistega vogala – rekel, da tako ne smem več naprej. Od nekdaj sem si želel, da bi lahko predvsem pisal, da bi bilo to moje življenje, zdaj pa se ukvarjam z vsem drugim: hodim na sestanke, rešujem državo, se borim za politične spremembe. V tistem trenutku sem se odločil, da moram stran. Nekam, kjer bom lahko v miru pisal. Odločil sem se v hipu, v dveh dneh pripravil prtljago in se priselil – nazaj v Prekmurje. Počutil sem se, kot da sem prispel v Tibet.«
Ko se je vrnil, ga je moral ponovno spoznavati, je nadaljeval. In prav iz tega dejstva izvirajo mnoge tematike, ki jih obravnava v knjigah, je pojasnil. Bržkone se ne bi nikdar lotil aktualne trilogije, ki se je začela s Kurjim pastirjem in se nadaljuje s Petelinjim jajcem, če ne bi bil pred njim ta izziv. Kdor bere njegove knjige, takoj začuti, kaj je pisatelj mislil z vrnitvijo in ponovnim spoznavanjem. Ne bomo izgubljali besed z vsebino njegove zadnje knjige, povejmo le, da je vredna branja in da se v njej vrača v svoje otroštvo, v magično doživljanje sveta, ki je tako značilno za to obdobje. Pri njem še toliko bolj, saj je odraščal na vasi, kjer se je napredek v tistem času prepletal s tradicionalnimi verovanji in vraževerjem.
Beseda po komplimentu
Vešč pisatelj lahko z neverjetno lahkoto in preprostim izrazom »magično doživljanje« opiše čas, s katerim se lahko poistovetimo in se v njem vidimo. To je značilnost dobrega pisateljevanja: ko s preprostimi besedami povemo nekaj več.
Ko smo tako polaskali Lainščku, se na to ni pretirano oziral in je nadaljeval pogovor. Ostaja skromen in ne da kaj dosti na slavo. Pove, da knjig ne piše zato, da bi se prodajale. Ko je napisal Kurjega pastirja, je lektorici navrgel, da bosta bržkone edina, ki bosta knjigo prebrala. Ni verjel, da bi še koga zanimala njegova družina. Na koncu je bila prodajna uspešnica. »Tako je, če imaš srečo, da druge zanima tisto, kar počneš in o čemer pišeš. Potem si lahko pisatelj. Res sem hvaležen za to, da ljudi zanima moje iskanje občutkov lepega in življenjskega smisla, vesel sem, da se moje knjige prodajajo, vendar jih ne pišem, da bi bile uspešnice.«
Njegove knjige so pravzaprav, če pogledamo z razdalje, velikokrat nekakšno potovanje v dušo, v preteklost. Morda je v tem vsaj delček razloga, zakaj se tako dobro prodajajo, kajti s takšno tematiko se dotakne bralcev. To so mu ob različnih priložnostih tudi omenili – da so mu hvaležni, recimo, ker je pisal o otroštvu, saj so tako tudi sami odpotovali v svojo preteklost, ki se je z veseljem spominjajo. Njegove knjige se torej na neki energetski ravni dotaknejo mnogih. Ta opazka o energetski povezanosti mu je bila všeč. Tudi sicer je bilo iz pogovora razbrati, da je njegov svet veliko širši in bogatejši od zgolj oprijemljivega, materialnega, zavednega. Omenil je še, da piše tretjo knjigo, ki bo končana prihodnje leto. V pogovoru smo se dotaknili še marsičesa drugega. Denimo, znano je, da se veliko pogovarja z mladimi, obiskuje šole, njegova dela so bila navsezadnje predmet maturantskih esejev. Zbodli smo ga z malce nagajivim vprašanje: kako se živ človek počuti, ko se o njem učijo v šoli. »Zmeraj rad pridem k otrokom,« se je malce izognil neposrednemu odgovoru. »In jim tudi povem, da ko pišem zanje, mislim vselej resno in jih ne želim zgolj zabavati. Mnogi drugi to počno veliko bolje. Tako resno pišem za otroke kot za odrasle. Rad se pogovarjam z njimi o teh naših malih življenjih in velikih sanjah. In nimam težav. Pa tudi otroci me na tak način sprejemajo.« Pravi, da glede tega nima slabih izkušenj in ne opaža, da bi mladi manj brali (in razumeli), o čemer se te dni ponovno veliko piše. Sam ima drugačen pogled: »Meni ljudje iz prakse govorijo o zelo podobnih vzorcih: o tem, da so bili že nekoč v razredu dva, trije, ki so zelo radi brali, nekaj takih, ki so brali, ker so morali, in taki, ki sploh niso brali. Zdaj je povsem enako, bi rekel. Sploh pa branje ni več samo branje knjig.«
Sicer pa smo se dotaknili tudi vprašanja branja odraslih. Zlasti ob navrženi misli, da je dobrih knjig preveč, da bi se težko prebijali skozi slabe oziroma skozi takšne, ki nam ne ustrezajo. Tudi on, prizna, je marsikatero raje odložil, kot da bi se trudil z njo. Spominja se pogovora, ko mu je bralka zaupala, da se je z neko knjigo pošteno namučila, vendar se je naposled prebila do konca. »Kaj imamo od tega, da se skozi knjigo prebijemo?« se je retorično vprašal Lainšček.
Tako kot vsi pa ima tudi on svoje male užitke, ki niso nujno vedno povezani s knjigami. Rad se, zanimivo, ustavlja na bencinskih črpalkah, kjer popije kavo. Opazuje ljudi. Uživa.
Sicer pa se, kadar ne piše, sprehaja po Murski Soboti ali okolici. Na sprehod se pogosto poda s psom, ki ga je poimenoval Seven. Lainšček v šali pripomni, da ima ta njegov kavalirček sicer boljši občutek za ljudi kot on sam. »Pes natančno ve, kdo mu je naklonjen, jaz pa sem se že velikokrat zmotil.« Ob tem se prav prisrčno nasmeji.
Tehnološki navdušenec
Zanimivo je, da je, kot je že omenil uvodoma, navdušen nad tehnologijo. »Morda zato, ker sem do četrtega razreda živel brez elektrike,« je navrgel. Pozneje je bil med prvimi pisatelji, ki so računalnik vzeli za svojega in v njem prepoznali koristno orodje. Tudi danes sledi družbenim omrežjem. Kot je šaljivo omenil, je testiranje zdaj tako aktualne umetne inteligence končal, ko so se drugi z njo šele začeli ukvarjati. Je torej človek, ki ga takšnih reči ni strah, je pa vendarle previden. Meni namreč, da bo umetna inteligenca težko kaj drugačna od človeka, saj jo je ta ustvaril.
Ko je napisal Kurjega pastirja, je lektorici navrgel, da bosta bržkone edina, ki bosta knjigo prebrala. Ni verjel, da bi še koga zanimala njegova družina. Na koncu je bila prodajna uspešnica.
»Imela bo dobre in slabe plati, drugače ne more biti …«
»Takšna je človeška narava,« je razmišljal. »Otrokom razlagam, da je svet pač večno na tehtnici dobrega in zla. Zlo ga včasih povsem povleče navzdol, a dobro potem to tehtnico spet izravna. Običajno dodam, da na strani dobrega pomaga samo ljubezen. To je tista metafizična utež, na katero se edino lahko zanesemo. Sliši se sila preprosto, a če malo bolje razmisliš, vidiš, da je ljubezen pri tem res ključna.«
Sogovornika vendarle nismo hoteli predolgo zadrževati, čeprav smo ravno segli v še eno zanimivo temo: boj med dobrim in zlom. Si pa tudi mi želimo, da bi tretji del trilogije pravočasno prišel na knjižne police. Na tej točki smo torej končali, tudi z mislijo in željo, da bi se s Ferijem Lainščkom še kdaj usedli in pogovorili o številnih zanimivih temah, v katere je pravo veselje seči z globoko razmišljujočim sogovornikom.