Slovenska pomoč osrečila družine
Oblasti počasi odstranjujejo gromozanske količine ruševin – Ljudje želijo v kontejnerske bivalnike – Pred kratkim so se tla spet stresla
Gökan Şimşek je na vse toplejšem spomladanskem soncu rodovitne ravnice na jugu Turčije betoniral kamenje v novo ograjo okoli zasilnega družinskega doma, ki jim bo moral služiti še nekaj časa. Petčlanska družina Şimşekovih je bila pred tremi meseci, ko je jugozahodni del Turčije zajel katastrofalen potres, ena od tistih, ki ji je iz svojega najetega stanovanja uspelo zbežati. Mesec dni pozneje so se iz šotorov turške agencije za ukrepanje ob naravnih nesrečah (AFAD) v svojem domačem kraju Islaje v gaziantepski občini preselili v bolj prijazno življenjsko okolje. Njihovo novo domovanje je postal slovenski bivalni zabojnik, eden od dveh, ki so ga za pomoči potrebne preživele po potresu donirali v Klubu slovenskih podjetnikov (SBC). Sestavljen je iz dveh prostorov. Na dobrih dvajsetih kvadratnih metrih poleg Gökana in njegove žene Meriam živijo še njuni otroci, 7-letni Nurgul Ela, 9-letni Osman Emir in 11-letna Nehir Asel.
Otroci so še vedno prestrašeni
»Pravi čudež je bil, da smo prišli iz bloka. Posedli so se namreč njegovi temelji,« se spominja Meriam. Po potresu so bili nastanjeni v šotorskem naselju, ki se je nenehno širilo, začeli so postavljati tudi zabojnike. Želeli so si drugam, tudi zaradi enega od sinov, ki ima epilepsijo in je potreboval več svežega zraka. Ponudila se jim je priložnost vseliti se v slovenski bivalni zabojnik, ki so jo z veseljem pograbili. Postavili so ga na zemlji Gökanovega očeta in si začeli na novo urejati življenje. Na skromnih dvajsetih kvadratnih metrih imajo dve sobici. V eni je umivalnik, raztegljiv kavč in postelja, v drugi skromna kuhinja. Bivalnik so si malce dogradili in si uredili teraso. »Veseli smo, da smo dobili ta bivalnik. Ko otroci zdaj prihajajo domov iz šole, ne rečejo več: Glej, mami, pri nas so pa polži,« razlaga Gökan
o nezaželenih gostih iz njihovih šotorskih dni, ki so se vedno oglasili po večjih nalivih.
Njihovi otroci zadnja dva tedna, ko so vnovič odprli šole, spet obiskujejo pouk. »To je bila dobra sprememba za njih. V življenje se jim je spet povrnila rutina in niso več samo buljili v telefon, ali se je kje zgodil nov potres,« pravi Meriam, ki priznava, da šoka potresne katastrofe družina še ni psihološko predelala. Še vedno jih je strah tresenja tal, do katerega še kar naprej prihaja. Pred dnevi so bili spet novi popotresni sunki. Prvi ob nedeljskem zajtrku je otroke tako prestrašil, da si cel dan niso upali več v šotor.
Stotisoči so zbežali iz potresne regije, ki se razteza čez enajst turških regij oziroma 350.000 kvadratnih kilometrov ozemlja, na katerem živi
šestnajst odstotkov od skupno 84 milijonov Turkov.
Brskanje za železom
Pot pod noge so vzeli zaradi strahu, ki se jim je s tresenjem tal zajedel v kosti, ali pa tudi zato, ker so, potem ko jim je moč narave vzela njihove domove, zatočišče našli v drugih delih države pri sorodnikih ali prijateljih. Povsem ali delno uničenih je bilo več kot 200.000 zgradb.
Pot v Islaje iz višavja Gaziantepa, ki je s Celjem pobrateno dvomilijonsko mesto zaščitilo pred hujšim razdejanjem, pelje mimo bogatih polj v ravnico, ki je bila potresnim sunkom bolj izpostavljena. Prvo obsežno razdejanje se pokaže že v manjšem kraju Nurdagi, kjer so se posamezne mestne četrti spremenile v prah. Mnogo ru
ševin porušenih blokov so že odstranili. A hkrati številni bloki, ki čakajo še na svoje uničenje, s svojimi razpokanimi fasadami in manjkajočimi stenami ostajajo nemi pričevalec groze, ki se je dogajal tukaj sredi februarja. Ko se peljem skozi eno od porušenih sosesk mesta, opazim, kako iz enega od blokov ljudje iz tretjega nadstropja po vrvi spuščajo demontiran radiator. Ali gre za nekdanjega prebivalca bloka, ki tvega svoje življenje, da bi rešil nekaj svojega imetja, ali pa za ljudi, ki iščejo zaslužek s prodajo opreme in uničenih stanovanj, ni jasno. Toda oboji so na delu v več mestih potresne regije.
Med Nurdagijem in Islajem se pokaže del bede te katastrofe. Šotorišča ljudi sredi polj, odprta kurišča in nobenih sanitarij so podoba, ki vedno znova pade v oči. Na nekaj desetih kilometrih poti med obema krajema sem naštel vsaj tri odlagališča potresnih ruševin. Po ocenah programa za razvoj Združenih narodov (UNDP) je potres za seboj pustil do 210 milijonov ton ruševin, kar je enako površini 100 kvadratnih kilometrov, če bi ruševine razporedili na en meter visoko plast.
Po odstranitvi ruševin bodo začeli gradnjo
Z enega od odlagališč se je dvigal gost prah. Gradbeni stroji so iz kamnitih gmot ločevali železo. Podjetja s koncesijami za odvažanje ruševin so namreč od oblasti dobila tudi dovoljenje, da odpadno železo prodajo naprej. Tako se pri iskanju surovine dviga prah v zrak, ki je pomešan z azbestom, pogosto primesjo v starih gradnjah. Prav zaradi tega so v nekaterih delih potresnega območja ljudje že
odšli na ulice. »Onesnaževanje prav tako predstavlja kršitev človekovih pravic,« mi v Carigradu o tej problematiki pripoveduje Tarik Beyhan iz Amnesty International. Njihova organizacija je skupaj s Human Rights Watch v začetku aprila predstavila poročilo, po katerem so policisti takoj po potresu v brezvladju, ki je zavladalo, pretepali in mučili ljudi, ki so jih ujeli pri plenjenju porušenih domov ali trgovin. Te kršitve človekovih pravic, ki sta jih takrat zaznali obe organizaciji, sta zdaj po zagotovilih Beyhana odpravljene: »Policisti delujejo v skladu s pravili. Vendarle glavno vprašanje ostaja, kje so bili policisti in vojska, ko so jih ljudje potrebovali.« Tri mesece po potresni tragediji, ki je terjala vsaj 50.000 smrtnih žrtev, je preživetje in nadaljevanje življenja v zavesti ljudi preglasilo žalovanje za umrlimi. »Ljudje večinoma ne živijo več v šotorih, temveč v bivalnih zabojnikih. Mnogi ostajajo v šotorih ob svojih porušenih hišah, ker želijo biti blizu svojih domov. Mi pa si prizadevamo, da bi šotore postavili tam, kjer je tudi primerna infrastruktura – in tekoča voda,« razlaga Isak Kalkan, eden od upravnikov civilnih del na potresnem območju gaziantepske občine. Ko se bo v mestnem središču začelo uničevanje načetih zgradb, bo najpozneje takrat treba ljudi preseliti drugam. Večinoma se to doslej še ne dogaja, ker še vedno izdelujejo študije, kako stanovanjske soseske najustrezneje porušiti. Odstranitev ruševin pa je ključna, da bodo na območjih uničenja vnovič zabrneli gradbeni stroji in začeli postavljati nova stanovanja, ki jih je predsednik Erdogan prebivalcem obljubil leto dni po potresu.
Po hladu prihaja vročina
Na obrobju Islaja so pred tedni postavili veliko kontejnersko naselje, v katerem ima prostora skoraj 2000 ljudi oziroma petsto družin. Na podeželju so postavili še dodatnih 2100 zabojnikov. To so trenutno najbolj zaželene nastanitvene oblike med ljudmi. Še bolj zadovoljna je lahko Rabija, ki je z mamo, očetom in sinom našla zatočišče v majhnih pritličnih opečnatih hiškah, ki so jih v rekordnem času za dobrih 1000 ljudi zgradili prav tako na obrobju Islaja.
»Videla sem, kako se rušijo stene. A dokler se tresenje ni umirilo, nismo mogli nikamor. Mislila sem, da se bo stavba zrušila na nas. A nam je uspelo. Zunaj smo zaslišali glasne krike in videli olupljene stene blokov. Zavladala je panika. Vsi so poskušali priti iz mesta,« se usodne noči spominja Rabija, ki je zaposlitev dobila pri agenciji Afad. S službo in majhno hišico Rabija ve, da ima veliko sreče. Več kot drugi, ki so ostali brez vsega. Tako Rabija kot Gökan Şimşek ne vesta, kdaj bosta dobila normalno stanovanje. Vesta samo za obljubo predsednika, da bodo nova stanovanja stala v letu dni. A to bo težko uresničljiva obljuba. Gökan je prepričan, da bo vsaj naslednjo zimo z družino živel v bivalnem zabojniku. »Nisem med prvimi na seznamu za novo stanovanje,« razlaga Gökan. Zdaj z malce negotovosti pričakujejo poletne mesece, ko se bo temperatura v teh krajih povzpela na 40 stopinj. V bivalniku bo takrat peklensko vroče, enako tudi v šotorih. Družina bo poskušala iz Gökanove plače, če jim bo uspelo, privarčevati dovolj denarja, da bi si privoščila klimatsko napravo. Ta bi jim koristila tudi pozimi – za gretje.