Praški za vino in traktoristi
Politične stranke natanko vedo, kako visoke vsote državnega in evropskega denarja se pretakajo med izbranimi, ki trdno držijo v rokah vodstvene funkcije vseh vplivnih kmetijskih nevladnih organizacij
Čeprav je zaradi nesposobnosti in notranjih razprtij že davno krepnjena stranka SLS, so njeni nekdanji vodniki, skupaj s podobnimi iz drugih domnevno kmetom naklonjenih političnih strank, še vedno ohranili dovolj donosen nadzor nad kmetijstvom. Natanko vedo, kako visoke vsote državnega in evropskega denarja se pretakajo med izbranimi, ki trdno držijo v rokah vodstvene funkcije vseh vplivnih kmetijskih nevladnih organizacij, zato lahko s podeželjem manipulirajo, kot se jim zazdi, tudi s traktorji v Ljubljani, ki imajo v ozadju povsem drug cilj, kot ga nosijo naivni na transparentih.
Počivalšek spet rešuje
Leta 2003, pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo, ko je imel vse niti, premišljeno in modro, v rokah dr. Janez Drnovšek, je posebno pozornost posvetil prav kmetom. Dosegel je, da se je v Bruslju slovensko kmetijstvo znašlo na spisku mnogo bogatejših dotacij prvotnih članic Unije, kot so jih imele novosprejete vzhodnoevropske države.
Kako izvleči iz države in Bruslja še več, v ozadju pa so izključno strankarski interesi za pridobivanje volivcev, popolnoma v skladu z zbiranjem glasov upokojencev, ki ga vodi Pavel Rupar. Ena od bitk, za katero so bili za spuščanje megle »zadolženi« tudi traktoristi, z velikimi apetiti poteka okoli nekdaj dobro zamišljene, kmetovim težavam res naklonjene Deželne banke Slovenije, ki se trenutno prodaja, od izkupička pa si mnogi obetajo velike premije za zasluge. Do sedaj so se banke že hoteli polastiti pokojni Matjaž Gantar (KD group), Borut Jamnik (Modra zavarovalnica) in Alenka Žnidaršič Kranjc (Skupina Prva), vendar so vsi opleli, kajti nihče ni imel podpore pravih kmetijskih stricev iz ozadja, recimo nekdanjega predsednika SLS Marjana Podobnika in njegovega krožka, ki pa tudi že izgublja moč. Sedanji predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), največje lastnice Deželne banke, Roman Žveglič, se dela, da modro molči, čeprav mu je popolnoma jasno, kdo bo zmagovalec pri nakupu banke, ki sta ga napovedala avstrijska Sparkasse in Gorenjska banka, ki je seveda v lasti srbskega finančnega spretneža, ki neustavljivo kupuje tudi slovenski turizem, Miodraga Kostića. Srb ima dobre možnosti, saj si je dobro lobistično in svetovalno podporo, ki ni poceni, že zdavnaj pridobil. Brez zadrege in skrivanja ima na svoji strani donedavnega gospodarskega ministra, »rešitelja« Slovenije pred covidom-19, Zdravka Počivalška, ki sicer svoje poslovne načrte na veliko ustvarja na Hrvaškem, kjer je varen in stran od dosega preveč radovednih.
Počivalšku prikimava tudi Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije, ki je tudi močna lastnica Deželne banke. Počivalšek se je že leta 2017 trudil za predsednika Zadružne zveze in posredno vplivnega v Deželni banki postaviti takrat prehranskega varuha dr. Jožeta Podgorška, sicer dekana edinstvene Visoke šole za upravljanje podeželja Grm v Novem mestu, vendar ni šlo, zato je za uteho postal minister za kmetijstvo v predzadnji »Počivalškovi vladi«. Sicer pa
ob Počivalšku za Kostića lobira tudi razvpiti Igor Jurij Pogačar, proslavljen v času notranje ministrice Katarine Kresal, ki mu je plačevala izjemno visoko najemnino za prostore, v katerih je deloval Nacionalni preiskovalni urad (NPU). V igricah okoli kmetijstva in Deželne banke ima namreč pomembno vlogo za promocijo kmetijskih veljakov še vedno dovolj pomemben časopis Kmečki glas, kamor je Pogačarju uspelo za urednika potisniti Tevža Tavčarja, ki je prej vodil Pogačarjevo gradbeno podjetje Gradišče iz Cerknice.
Sto milijonov Deželne banke
Ni skrivnost, da Deželna banka trenutno zelo dobro posluje, zato se pričakuje bogat izplen pri njeni prodaji, tudi do bližine stotih milijonov evrov, kar pa je že vsota, ki sproža ogromne apetite lobistov, kmetijskih funkcionarjev in celo strankarskih »računovodij«. Zato je šele sedaj jasno, kako močno vlogo je odigrala politika, da so na čelo KGZS potisnili Romana Žvegliča, potem ko jim je za štiri glasove uspelo premagati povsem političnega protikandidata Marjana Podobnika. Volitve so izpeljali hudo premeteno, saj so jih razpisali v povsem neznanem Jamarskem domu pri Domžalah, tako da mnogi volilni upravičenci, se ve, kateri, sploh niso prišli. Leta 2003, pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo, ko je imel vse niti, premišljeno in modro, v rokah dr. Janez Drnovšek, je posebno pozornost posvetil prav kmetom. Dosegel je, da se je v Bruslju slovensko kmetijstvo znašlo na spisku mnogo bogatejših dotacij prvotnih članic Unije, kot so jih imele novosprejete vzhodnoevropske države. Od Drnovškovega uspeha so sedanji slovenski kmetijski »odličniki« pobrali le manire francoskih kmetov, ki so prvi uvedli traktorske pohode po mestih, tudi v Parizu, kjer pa se znajo meščanom sijajno prikupiti, zato jih tudi podpirajo. Ne pa v Ljubljani, kjer smo bili prebivalci zgroženi nad neznosnim hrupom in trobljenjem, smradom in vonjem po žganju, ki je krožilo po traktorskih kabinah, čeprav vse prave kmete izjemno spoštujemo, ne pa najetih razgrajačev, ki so traktorje uporabljali za skrajno izživljanje. Kaj bi se pa zgodilo, če bi Ljubljančani z avtomobili divjali po vaseh, travnikih in njivah in trobili kot obsedeni? To pa ne, naša zemlja, naši travniki, naši hlevi so naša last in nihče nas nima pravice komandirati, ne Bruselj ne slovenska vlada! Res je leta 2014 v Bruselj kot evroposlanec na krilih lokalne slave poletel nekdanji predsednik SLS Franc Bogovič in poslansko mestu v slovenskem parlamentu prepustil hribovskemu kmetovalcu, ki je še kot strojni ključavničar dobro spoznal tudi zakonitosti Kumrovške partijske šole za izbrance, Romanu Žvegliču, sedanjemu predsedniku KGZS, ki ima v svojih vrstah tudi pet posebnih izbrancev, ki naj bi skrbeli za mednarodne zadeve. Malo je mar Bogoviču in vsem petim svetovalcem, kaj Slovenija podpiše v Bruslju. Tudi pristop k brezpogojnemu varstvu okolja, o čemer govori sporazum Natura 2000, kjer je tudi zapisano, kako se odsvetuje neomejena uporaba »kemije« v kmetijstvu. Prav krčiti Naturo 2000 in kemiji dati dovolj prosto pot na njive, travnike, gozdove in v hleve pa je sedaj glavna zahteva traktoristov. Pogajanje do končnega absurda, da bi se opustilo tudi obdelovanje vinogradov v Sloveniji, vinogradniki pa bodo enostavno kupili praške za rizling, refošk, rebulo, teran, cviček in druga vina, jih zmešali z vodo in prodajali v plastenkah kot vodo z okusom. Seveda bodo tudi za praške zahtevali dotacije tako od države kot EU, ki je Sloveniji za spoštovanje skupnih dogovorov v kmetijstvu v prihodnjih petih letih namenila 1,8 milijarde evrov.
Pri nas pa (se ve, katera) stranka neusmiljeno deluje proti EU tudi z zanikanjem varstva okolja, kot Poljaki, ki kršijo osnovne človekove pravice, tudi do splava, da bi ustregli klerikalnemu neoliberalizmu ali madžarskemu iliberalizmu, ki zatira vse dosežke demokracije od uničevanja medijev do kontroliranih volitev. Janez Janša in Aleš Hojs sta poskusila, pa se pri Slovencih ni izšlo. Zato je skrajni čas, da ministrica za kmetijstvo Irena Šinko udari po mizi, da se končno sprejmejo odločilni zakoni, ki bodo za vedno iz kmetijstva izgnali zatohle politične strankarske interese, ki so vsi le prevara za prave in poštene slovenske kmete, ki jih imamo radi!