Ko poveš, da si iz Slovenije, je odziv dober
Gostoljubnost je tudi ena od potez, ki opredeljuje življenje v Srbiji, za praznike gre pri tem še bolj zares
»Biti Zemunčan ni stvar matičnega lista, temveč stanje duha,« je stavek Branka Najholda, pokojnega kronista Zemuna, ki ga Slovenka Irena Herak rada citira. »Ta močna misel še kako drži,« pravi sogovornica, ki je ponosna, da so jo v Zemunu, kjer je našla svoj dom, sprejeli za svojo. »Zemun ima vse, veliko lokalov, tržnico in sprehajalne površine, zaradi arhitekture pa avstro-ogrski pridih. Življenje tu je ležerno, si kot v nekakšnem zavetju, kjer se vsi poznamo. V Beogradu je več živčnosti, ljudje so manj sproščeni in vse poteka hitreje,« pravi rojena Tržičanka, ki je v Srbiji ugotovila, da sta Zemun in Kranj pobratena kraja. »Najbolj sem vesela, ko grem čez Brankov most s kolesom proti Zemunu, kjer je še vedno kar nekaj turistov, a je ne glede na to vsakdanjik bolj ležeren in ni nakupovalnih središč. V Zemunu tudi ne vidiš toliko žensk z umetnimi ustnicami in oprsjem.«
Kulturno sodelovanje
V Srbijo se je zaradi moža preselila pred sedmimi leti in pol, pred dobrimi štirimi leti pa je dobila službo na slovenskem veleposlaništvu, kjer je prvo leto nadomeščala tajnico in zatem postala svetovalka za kulturo in medije. Fotografinja v svojem delu, ki ga z užitkom opravlja, združuje tri svoje ljubezni – do Slovenije, Srbije in kulture. V dveh letih je utrdila in še razvila kulturno sodelovanje med Slovenijo in Srbijo, samo lani so prek slovenskega veleposlaništva podprli gostovanje 15 kulturnih projektov. Dejstvo, da prihaja iz Slovenije, pravi Irena Herak, je v Beogradu, kar velja tudi za tamkajšnji kulturni svet, zelo dobra popotnica, ki pomaga pri odpiranju mnogih vrat. »Ko v diplomatskih krogih ali na tržnici poveš, da si iz Slovenije, je odziv dober. Skoraj vsi predlogi za gostovanje slovenskih umetnikov v galerijah ali muzejih padejo na plodna tla,« svoje izkušnje opiše svetovalka za kulturo in medije na slovenskem veleposlaništvu, ki je zaslužna tudi zato, da je pod Kalemegdanom Edvard Rusjan dobil spominsko klopco s sedečim kipom. Prej je o strmoglavljenju slovenskega letalskega pionirja, ki je bil po nesreči 11. januarja leta 1911 v Beogradu pokopan z vsemi vojaškimi častmi, pričala spominska plošča. »Za večjo prepoznavnost sem predlagala, da bi postavili spominsko klop s sedečim kipom Rusjana, kar smo izpeljali v sodelovanju med slovenskim veleposlaništvom, mestom Beograd in sponzorji, kar so bila večinoma slovenska podjetja, ki tu delujejo.« Klop z Rusjanovim kipom v letalski uniformi je svoje mesto dobila na začetku novega Linijskega parka, ki se razteza med Beton halo ob Savi na zahodni strani mesta in Pančevskim mostom čez Donavo. A to še ni vse, po Rusjanu so poimenovali tudi beograjski park s fontanami, kjer stoji spominska klop. »Na sestanku z mestnim urbanistom sem predlagala, da bi park fontan, ki se izteka v Linijski park, dobil imel po Rusjanu. Mesto Beograd je našo pobudo sprejelo,« pojasnjuje sogovornica.
Vse več kolesarjev
Irena Herak, ki se iz Zemuna v službo v Beograd pogosto vozi s kolesom, kar ji vzame pol ure, opaža, da je v mestu vse več kolesarjev. Kar se je spremenilo predvsem po koroni, v obdobju, ko se je zaradi epidemije javni promet ustavil in se je zato v mestu povečal trajnostni način mobilnosti, ki pa se je v večjem obsegu obdržal, tudi ko se je svet vrnil v običajne tire. Sicer pa je, kot še pripoveduje sogovornica, vožnja z javnim prometom v Beogradu prava dogodivščina. »Po mestu vozi precej dotrajanih avtobusov. Ko sem se v enem od njih peljala pred časom, me je, ko je zapeljal čez lužo, voda skozi zaprta vrata, ki so imela veliko luknjo, čisto poškropila. Zaradi vseh odprtin avtobusi sploh ne potrebujejo klime, saj imajo naravni prepih,« o svojih izkušnjah pripoveduje Slovenka. Ob tem pogovor o prometu napelje do problematike onesnaženosti zraka v Beogradu, ki se je v preteklosti že večkrat znašel na lestvici najbolj onesnaženih mest na svetu. »Slab zrak je velik problem mesta, sama niti ne želim imeti aplikacije, ki bi mi to še potrdila, saj že ko stopiš ven, to začutiš. Ko bi nato videla še natančne vrednosti onesnaženos
ti, bi me to spravilo le v slabo voljo.« A kot poudari Irena Herak, so ulice Beograda v zadnjih letih veliko bolj čiste, kot so bile. »Razlika je velika, čeprav bo v odnosu do odpadkov in okoljskih vprašanj potrebnih še veliko premikov.«
V Beogradu svetovalka za kulturo in medije rada zaide v Dorćol, saj jo stari del mesta zaradi arhitekture in vzdušja spominja na mešanico New Yorka in Pariza, medtem ko gre na Vračar, v okrožje, kjer živijo bogati Beograjčani, bolj iz antropološke radovednosti. »Tam vidiš čisto drug svet, drage avtomobile in prestižno modo.« V raznolikosti karakterjev beograjskih okrožij lahko vsak najde kaj zase, čeprav se je življenje, kot dodaja Slovenka, v zadnjem času precej podražilo.
Srčnost, družabnost in sproščenost je vzdušje, ki ga Irena Herak opisuje med ljudmi v Zemunu. Gostoljubnost je tudi ena od potez, ki opredeljuje življenje v Srbiji, za praznike gre pri tem še bolj zares. »Za slavo, pravoslavno praznovanje družinskega svetnika, ki je njihov zaščitnik, nekateri za pogostitev vzamejo kar posojilo. Hrane, ki jo postrežejo gostom, je ogromno. Vse od narezkov, juh, sarm do pečenja in ogromne količine sladic. Ni redko, da gostitelji na svoji slavi le strežejo in se z gosti niti nimajo časa v miru družiti. Povabljenih je po navadi veliko, z nekaterimi se vidijo samo enkrat na leto,« o enem od pravoslavnih običajev pripoveduje Irena Herak, s katero sva se pogovarjali kmalu po pravoslavni veliki noči, ki prav tako poteka z veliko druženja in hrane. Poleg cerkev, ki jih kot kulturne spomenike rada obišče, v Srbiji pogosto zaide tudi v naravo, kjer je prav tako kot v arhitekturi mogoče najti veliko lepote.
Žal v pogovoru nismo mogli mimo tragičnih dogodkov ob strelskih napadih v Srbiji. »Sploh ne vem, kako lahko človek z besedami opiše tako veliko tragedijo. Beograd je bil še dolgo po streljanju na šoli zavit v žalost in tišino, kakršne do sedaj nisem poznala. Čutim ogromno bolečino, ko pomislim na vsa ta lepa, nedolžna bitja, pred katerimi je bilo še vse življenje. Srčno upam, da se kaj takega nikoli več ne ponovi.«