Tretja plat Oh, še bodo plesali?

Časovni stroj

Nenadoma se je naša kolona ustavila. V pristanišču so pač uredili enosmerni promet, zdaj pa je neko teslo, pardon, električni avto podobnega imena, občepelo sredi ozkega ovinka. Mir, tišina, saj veste, kaj je elektromobilnost. Nenadoma se prižgejo vse lučke, potem ugasnejo, zunanja ogledala se kot kakšni uhlji poležejo in se potem spet postavijo v štrleči položaj. Če bi bil dobre volje, bi rekel, da je bil stroj videti kot poklapani leteči krožnik, ki je nasedel na cestici pred menoj.

A nisem bil dobre volje! »Krščenmatiček,« sem v mislih preklinjal. Takole spodobno, seveda, ker vem, da včasih tole rubriko berejo tudi mladostniki brez spremstva staršev ali skrbnika. V resnici sem imel kajpak pripravljen hujši arzenal besed.

Po petih minutah čemenja sem nežno potrobil.

Iz avta se je prikazala gospa tujega porekla, privihrala do našega vozila in pojasnila: »Prosim za potrpljenje. Računalnik moram resetirati, ni druge! Sorry.«

Ma ja, seveda.

Operacija je potekala še nadaljnjih deset ali petnajst minut, za menoj pa se je nabrala vrsta, ki je takisto tu in tam nežno hupala. In to meni, ker sem samo stal za čudežem električnega avtomobilizma?

Nekoč me je prijatelj iz kluba, vedoč, da si služim kruh v nekakšnem mediju, navdušeno vprašal: »Zakaj nihče ne naredi časopisa, ki bi objavljal samo dobre novice? To bi se bralo ...«

»Ja,« sem odgovoril. »Dobra ideja. A potem bi pisali le o ptičkih in rožicah? Kaj pa, če se, samo za primer, zgodi prometna nesreča?« Kolega je malo pomislil: »Ni problema. Napisali bi: v križišču se je pripetila nezgoda. Na srečo je bila poškodovana le pločevina. Sijajno je, ker se ni zgodilo kaj hujšega ...« Ja, to bi pa šlo. Takšne »dobre novice« bi se dalo kovati, pa če bi prekle padale z neba.

In kaj bi, na primer, poročal ta hip, ko ravno razmišljam, da bi začel preklinjati bolj konkretno, brez krščenega matička? Aja, rekli bi: »Lahko bi se zgodilo kaj še veliko slabšega.«

Kaj pa, lepo prosim? Da bi se čudo pred menoj na lepem scvrlo in zakurilo zraven za povrh še pol marine?

Dobro, pustimo zdaj to.

In kaj bi naš namišljeni prijazni medij pisal o RTV? Aha, že vem. »Ni dobro, sploh pa ne enostavno. Ampak lahko bi bilo še precej bolj obupno?«

Pred dnevi smo imeli Evrovizijo. Naši fantje so bili razigrani, da je kaj, ampak prav veliko točk pa le niso osvojili. »Lahko bi bilo ...« No, pa recimo. Morda bi vodstvo nacionalke poslalo v Liverpool raje mladeniča, ki si frizuro češe v figuro brivskega čopiča? V slavnih zabavnih oddajah ob petkih zvečer se pol erteveja pozibava v njegovih in podobnih ritmih.

Ali pa bi namesto vrvežavega komentatorja, ki sicer prodaja domislice po »hofer ceni«, raje vpoklicalo preverjene kadre. Denimo Vido Petrovčič ali pa Igorja Pirkoviča? »Spoštovani gledalci,« bi rekel slednji, snel naočnike z nosu in prebral plonk cegelc, si očala nadel nazaj ter v malo šaljivem, malo resnobnem tonu pojasnil, kako pač živimo v času nenavadne vlade in moramo moliti za boljše čase ...

Ja, vem, kaj boste rekli. Res bi bilo lahko še mnogo huje. Kako bi bil šegav šele Jože Možina, če bi ga vodstvo zvleklo za jezik in bi med prenosom, seveda z nesebično mentorsko pomočjo gospoda Peska, podal nekaj misli o polpreteklih zgodovinskih vzrokih položaja naših »jokerjev« …

No, bodi dovolj filozofiranja o mediju, da ne rečem časopisu, ki naj bi bil poln samih dobrih novic. Čudo tehnike pred nami je namreč naposled speljalo.

Tudi fantje iz Joker Out se bodo hitro pobrali, saj so še mladi.

Kaj pa mi?

Težka bo.

Eno leto iz ertevejevskih šefovskih pisarn poslušamo njihovo himno: »Mi bomo še kar naprej plesali in se igrali ...«

Upajmo, da vsaj ne bo še slabše ...