Zaradi njenih del so mladi vzljubili literaturo
Branka Jurca je znana po svojih otroških in mladinskih zgodbah, a napisala je tudi izjemna dela za odrasle
Pisateljico Branko Jurca mladi bralci najbolj poznajo po romanih Ko zorijo jagode, Uhač in njegova druščina ter Vohljači in prepovedane skrivnosti. S svojimi navihanimi, napetimi, tudi poučnimi in pogosto zabavnimi zgodbami je osvojila srca mladine in otrok. Napisala je okoli 35 otroških in mladinskih del, med katerimi so bila nekatera ponatisnjena več kot tridesetkrat in so našla bralce tudi zunaj naših meja. Malo manj pa je znano, da je v začetku svoje literarne poti pisala izjemna prozna dela za odrasle, v katerih se je posvečala socialni, psihološki in ženski tematiki ter krutosti taborišč. Objavljala jih je v tedanjih časopisih, leta 2014 pa jih je v zbirki Pot v svobodo zbrala in uredila literarna zgodovinarka Jožica Čeh Steger. Jurčeva je za svoja dela, med katerimi so tako pravljice in slikanice za najmlajše kot šaljive partizanske zgodbe in povesti o odraščanju, prejela dve Levstikovi nagradi, leta 1960 za knjigo Okoli ter okoli in leta 1966 za Vohljače in prepovedane skrivnosti. Njena literarna zapuščina je na ogled v Pokrajinski in študijski knjižnici Ivana Potrča na Ptuju (knjižnica nosi ime po njenem možu), njeno najbolj znano delo Ko zorijo jagode iz leta 1974, v katerem se z veliko mero srčnosti loteva najstniških težav glavne junakinje Jagode Kopriva, pa je bilo leta 1978 upodobljeno tudi na filmskem platnu.
Dva rojstna dneva
Sodeč po uradni dokumentaciji se je Branka Jurca rodila na današnji dan, 24. maja 1914, Josipu in Ivani Jurca, po domače pri Tišlerjevih, v kraški vasici Kopriva pri Dutovljah. Njena mama je ves čas trdila, da se je Branka dejansko rodila že 27. aprila. Da je imela dva rojstna dneva, je »kriv« raztreseni koprivski župnik, ki je v krstno knjigo zapisal datum 24. maj. Še pred iztekom prve svetovne vojne se je družina umaknila pred fašističnim pritiskom v Maribor, kjer je oče dobil službo paznika v kaznilnici. V Mariboru je Branka obiskovala osnovno šolo ter od leta 1929 do 1934 učiteljišče, nato pa kar štiri leta ni dobila službe v svojem poklicu. Takrat je nekaj časa delala v mariborski tekstilni tovarni kot predilka, nato pa v pisarni. V tem času je v revijah Sodobnost in Obzorja objavila svoje prve novele s socialno tematiko Kristina, Na Krasu in Vrnitev. Prvo službo učiteljice je dobila šele leta 1938 v Svetem Jakobu v Slovenskih goricah, kjer jo je pričakal razred s kar 80 učenci, vendar ji je bilo delo z otroki kljub temu v veselje. Na začetku vojne se je preselila v
Ljubljano in se vpisala na univerzo, hkrati je začela aktivno sodelovati pri Osvobodilni fronti kot kurirka, za kar je po vojni prejela partizansko spomenico. Kmalu po začetku vojne so jo Italijani internirali v koncentracijsko taborišče Gonars, pozneje pa so jo aretirali še Nemci in jo odpeljali v Ravensbrück. Grozote iz taborišč je opisala v delu Pod bičem, ki je izšlo le dva meseca po koncu vojne. Njen sin Matjaž Potrč je nekoč dejal, da teh zapisov ni mogel brati vse do mamine smrti, saj da so bili preveč grozljivi. »Njene sotrpinke so povedale, da je v katastrofalnih pogojih ohranjala dobro voljo, ne le sebi, ampak zlasti drugim, ko so že skoraj obupali. Ko je nekoč zbolela, so jo ščipale v lica, da je taboriščne paznice ne bi poslale v krematorij,« je dejal. Leta 1958 je izdala zbirko kratkih predvojnih in povojnih novel in črtic Stekleni grad.
Literatura mora mlade sproščati
Po vojni je nekaj časa učila, nato bila dolga leta urednica otroške revije Ciciban ter revije Otrok in družina. Začela se je tudi aktivneje posvečati pisateljevanju, v številnih časnikih je redno objavljala članke, kratko prozo pa tudi pripovedke in pravljice. Že pred drugo svetovno vojno je v Mariboru spoznala svojega bodočega moža, pisatelja in novinarja Ivana Potrča. Pozneje sta živela v Ljubljani, po rojstvu Matjaža in Marjetice pa jo je srce potegnilo v pisanje otroške in mladostniške literature. Njena prva otroška knjiga Bratec in sestrica iz leta 1956 je bila napisana prav zanju, na sinovih dogodivščinah temelji tudi zgodba Uhač in njegova druščina iz leta 1963. Pred štirimi desetletji je v pogovoru za Dnevnik dejala: »Otroški svet je bil, še posebej v tistih povojnih letih, ki so bila tako težka, čisto drugačen, otroški, igriv, neobremenjen z vojno.« Pozneje je ob neki drugi priložnosti povedala, da še posebno rada piše za mlade bralce. »Takrat sem židane volje, pa naj sije sonce, naj pada dež ali naj se vlečejo sive mrzlikaste megle,« je dejala. Držala se je načela, da mora literatura mlade sproščati.
Poleg ljubečega materinstva in njenih dveh otrok sta bila navdih za zgodbe tudi njena otroštvo in mladost. Ker je pri pisanju znala prisluhniti sodobnemu življenju mladih generacij, si je med njimi pridobila mnogo simpatij. Njena dela bi lahko razdelili na kratke sodobne pravljice (Snežaki v vrtcu, Ko Nina spi), partizanske zgodbe (Moj oče partizan, Kdaj so bili partizani veseli), književna besedila o živalih (Poredni zajček, 1:0 za zajce), opise šolskih dogodivščin (Uhač in njegova druščina, Hišnikov dan) in kratko pripovedno prozo (Ko zorijo jagode, Rodiš se samo enkrat).
Kopriva nikoli ne pozebe
Kljub temu da je večino življenja živela drugje, je bila izjemno navezana na svoj rojstni kraj Koprivo, zato ga je redno obiskovala, v tamkajšnji in okoliških šolah pa otroke razveseljevala s pripovedovanjem svojih zgodb. Po hudi bolezni je 6. marca 1999 umrla v Ljubljani. Ob stoletnici njenega rojstva leta 2014 so na njeni rojstni hiši v Koprivi postavili spominsko ploščo, v bližnjih Brjah pa so po njej poimenovali enega od vaških
Branko Jurca mladi bralci najbolj poznajo po romanih Ko zorijo jagode, Uhač in njegova druščina ter Vohljači in prepovedane skrivnosti. S svojimi navihanimi, napetimi, tudi poučnimi in pogosto zabavnimi zgodbami je osvojila srca mladine in otrok. Napisala je okoli 35 otroških in mladinskih del, med katerimi so bila nekatera ponatisnjena več kot tridesetkrat in so našla bralce tudi zunaj naših meja.
klancev (Pot Branke Jurca). Kot je ob tej priložnosti v Koprivi povedal pesnik in pisatelj, akademik Ciril Zlobec, je Branka Jurca velikokrat stopila v bran mlajši generaciji literatov (Zlobec je bil od nje mlajši enajst let), ki se niso prepoznavali v socialnem realizmu, močno čislanem s strani tedanjega režima, ki mu je s svojimi deli pripadal tudi njen mož Ivan Potrč. Dejal je tudi, da je prav Branka Jurca najzaslužnejša za to, da se na mladinsko literaturo ni več gledalo kot na manjvredno ali drugorazredno. Domače Športno-kulturno-umetniško društvo in turizem Kopriva je ob tej priložnosti izdalo tudi knjigo z naslovom Kopriva nikoli ne pozebe: 100 let spominov na Branko Jurca avtorice etnologinje Marjete Malešič, ob pričevanjih je nastal tudi dokumentarni video. Avtorica v knjigi postreže z mnogimi spomini in anekdotami, ki jih je zbrala med tedaj še živečimi ljudi, ki so pisateljico dobro poznali. Na Štajerskem in Krasu so jo opisovali kot zelo pozitivno, gostoljubno, veselo in nasmejano osebo, ki nikoli ne tarna in je vedno v akciji. Prispodobi »kopriva nikoli ne pozebe« ali pa »še burja me ni vzela« je večkrat uporabljala tudi sama. Tako je opisovala svojo trdoživost, ki ji je pomagala preživeti med pomanjkanjem v času prve svetovne vojne in med grozotami druge. Najbrž prav zato, ker je bila vedrega duha, tudi njeni junaki niso cmeravi, pač pa trdoživi, navihani, iznajdljivi in prisrčni.