100 najlepših slovenskih popevk
Minuli dve leti smo vsak teden predstavili po eno popevko, ki se je na seznam stotih najlepših slovenskih popevk uvrstila po izboru naše 40-članske strokovne komisije – Začeli smo pri stotem mestu in danes vam na strani 26 predstavljamo zmagovalko
Lestvico so razumljivo najbolj zaznamovala zlata leta slovenske popevke iz šestdesetih in sedemdesetih let. Med prvimi desetimi je mlajša edino Šifrerjeva Za prijatelje, ki se je uvrstila na deseto mesto. Med pisci besedil na lestvici izstopajo Dušan Velkaverh z 21 teksti, Elza Budau z devetimi in Gregor Strniša s šestimi. Med prvimi desetimi jih ima Elza Budau tri, Dušan Velkaverh tri, po eno pa Milan Jesih, Dušan Porenta, Gregor Strniša in Andrej Šifrer. Med najlepšimi stotimi je glasbo za deset pesmi napisal Jure Robežnik, za devet Mojmir Sepe in za šest Jože Privšek. V prvi deseterici sta Mojmir Sepe in Jure Robežnik s po tremi in s po eno Tadej Hrušovar, Dušan Porenta, Jože Privšek in Andrej Šifrer. Izpostaviti je treba še obalni dvojec: pisec besedil Drago Mislej - Mef in komponist Danilo Kocjančič sta med stoterico uvrščena s sedmimi oziroma šestimi skladbami.
Med naštetimi velikimi imeni slovenske zabavne glasbe večine ni več med nami. Žive pa so njihove skladbe, ki so tudi po šestdesetih, petdesetih letih še vedno priljubljene. Nekateri so bili za svoja dela deležni primernega zadoščenja, drugi so bili nekoliko potisnjeni v drugi plan. Elzo Budau, ki je imela na naši lestvici med prvimi desetimi svojo pesem na prvem, četrtem in osmem mestu in ima tudi največ zmag na Slovenski popevki, pet, je Mestna občina Ljubljana ob letošnjem občinskem prazniku razglasila za častno občanko.
Največ zaslug za razvoj slovenske popevke lahko pripišemo Radiu Ljubljana in festivalu Slovenska popevka, katere prva izvedba je bila leta 1962 še na Bledu. Podrobneje je o tem pisal Vladimir Frantar v svoji knjigi Enkrat še zapoj. Za Nedeljski dnevnik nam je povedal, da se je naša popevka zgledovala po popularnih tujih festivalih: »Naša popevka se je razvijala iz tujih in domačih poskočnih pesmi, tudi narodnih in narodnozabavnih, deloma iz italijanskih kancon in iz francoskih šansonov, iz jazza pa tudi iz operetnih melodij. Kot otrok sem spremljal festival italijanske kancone v San Remu, po katerem so se zgle
dovali jugoslovanski festivali, od Zagreba, prvi je bil že leta 1953, Opatije (od leta 1958), Splita (od leta 1960), Beograda (od leta 1961) do Slovenske popevke (od leta 1962).«
Začetki slovenske popevke
Ko govorimo o popevkarjih, ki so se pojavili po drugi svetovni vojni, veliko pred samim festivalom Slovenska popevka, ne moremo mimo interpretov, kot so Frane Milčinski - Ježek, Zoran Kržišnik, Stane Mancini, Sonja Hočevar, Zlata Gašperšič Ognjanović, Jelka Cvetežar, Beti Jurković … Na ljubljanskem radiu pa se je že pred vojno pojavljal duet Ježek in Jožek (Frane Milčinski in poznejši lutkar
Jože Pengov), ki sta pela tuje uspešnice, vmes pa tudi kakšno domačo melodijo. Med prve bi lahko šteli tudi
Fante na vasi, izredno popularen vokalni kvartet, ki pa je pel bolj narodne pesmi, a je bil po strukturi in priljubljenosti že blizu popularni glasbi. Nastopali so tako pred vojno kot po vojni, ko so bile na trgu tudi partizanske oziroma borbene pesmi, vzporedno z jazzom. Glavni nosilec je bil Bojan Adamič, za njim pa so prihajali mlajši naprednejši glasbeniki. »Iz članov Plesnega orkestra sta se izoblikovala mala zasedba, imenovana Ljubljanski jazz ansambel, in vokalni kvartet Optimisti (dr. Urban Koder, Dušan Veble, Mario Rijavec, Miško Hočevar), ki je postal kvintet, kadar se jim je pridružila Sonja Hočevar, poznejša znana operna pevka. Mojmir Sepe pa je ustanovil Ansambel Mojmirja Sepeta,« je povedal Vladimir Frantar.
A kot rečeno, prava prelomnica je bil nastanek Slovenske popevke. Ob mnogih različnih verzijah nastanka se zdi najverjetnejša, da so se povezali zdaj že legendarni, takrat pa mladi ljubitelji in poznavalci zabavne glasbe Matija Barl, Vilko Ovsenik, Matija Cerar in Franek Mulaček ter organizirali prvi festival slovenskih popevk. Za kraj so izbrali Bled, tudi zato, ker je bila leta 1961 tam zgrajena festivalna dvorana. Povezali so se z blejskim turističnim društvom in tedanjimi avtorji zabavne glasbe, ki so bili v stikih z RTV Ljubljana.
Ta je zagotovila sodelovanje orkestra in pevcev ter televizijski prenos. Slovenska popevka je na Bledu vztrajala le dve leti, potem pa se je preselila
v Ljubljano, najprej na Gospodarsko razstavišče, potem pa v novo Halo Tivoli. V različnih oblikah je Slovenska
popevka potekala vsako leto do leta 1983, in čeprav je bila spet obujena leta 1998, se zdi, da velja, da so se ra
zen v redkih izjemah najlepše slovenske popevke napisale na tem festivalu ravno do začetka osemdesetih. N